19. 7. 09

Praznovanji - 11. in 12. 7. 2009



Priprave trajajo že mesece: slavljenki hitita z rezervacijo prostora, sestavljanjem jedilnika, naročanjem muzikantov; nečakinja Monika pa sestavlja vabila, oblikuje plakate, ustvarja foto knjige, skrbi za protokol... V soboto ni prevroče in v gostišču Dular pri ribniku v Brestanici se nas zvečer zbere okoli štirideset, mladih in starih, skoraj vsi tako ali drugače v sorodu ali sosedstvu s svakinjo Tončko, ki praznuje petdeset let in njeno mamo, ki jih slavi kar sedemdeset.

Tončka nas pa heca, da jih petdeset ima.
Je že narave take, jih dobro skrivat zna.

Mari nas tud' farba, da jih sedemdeset 'ma.

Pa kakorkol' pogledaš, se nič ji ne pozna.

Zdravja, sreče vama zdaj vsak od nas želi
in, da še večkrat skupaj veseli bi bili.
(melodija: Moj fantič je prijezdil)

Ne manjkata tudi bolj znani voščilni pesmi v malce spremenjeni obliki:

Vse najboljše za obe, vse najboljše za obe,
vse najboljše in najlepše, vse najboljše za obe!
Kol'kor kapljic, tol'ko let na svetu Bog naj da živet!

Živijo, oj, živijo, oj, živijo na svet'.


Daril je cel kup: torti, kolač v obliki srca, umetelno napravljena punčka iz brisač, slike, pijače, voziček s sadjem in zelenjavo, vsaka slavljenka ima doma udobno klop za počivanje...
Kaj bi o jedači in pijači? Okusno, prijetno postreženo, vsega pa je preveč.

Branko in Jožko poskrbita, da se kar od začetka začnemo razgibavati po plesišču. In, glej, glej: plešejo celo tisti, ki sicer trdijo, da te spretnosti ne znajo.
Dokažemo tudi, da smo dober pevski zbor, trije korenjaki iz sorodstva pa celo začnejo delati konkurenco uradnima glasbenikoma. Glas orglic in dve diatonični harmoniki - talenti, da je kaj!

Ob treh zjutraj se večina odpravlja domov, nekateri pa še malo potegnejo, bi radi videli, kako se dela dan. Prej pa ne gremo dam, da se bo delal dan, da se bo šajnalo proti Ljubljan!

Ni komentarjev: