19. 07. 09

Provansa - 2. 7. do 10. 7. 2009

Orešje, Azurna obala, La Ciotat - 2. 7. 09

Letos smo v Provanso šli - družba kot se šika:
prešeren smeh, prijateljstvo - to naša je odlika.
V sredo že smo zbrali se, v četrtek odpeljali.

Prej pa Otonu za god mal' smo ropotali.
(melodija: Sinoči sem na vasi bil)


Vandrovke in vandrovci imamo bogate izkušnje z odhodi na pot ob čudnih urah. Tokrat je to bilo v četrtek petnajst minut čez polnoči, da se ne bi kdo spet zmotil v dnevu in datumu. Seveda se zbiramo že v sredo, še ravno dovolj zgodaj, da tri minute pred polnočjo zapojemo in s pokrovkami poropotamo Otonu za god. Podarimo mu stekleničko vode iz Grčije, ki smo jo prihranili z zadnjega potovanja, ko je bil on skrben ekonom. Vsebina se je med tem oplemenitila in služi za prvo dezinfekcijo na novem vandranju. Zraven je še šopek sivke, da bi se vsi lahko privadili na vonjave, ki nas čakajo v prihodnjih dneh.
Do Italije in preko nje pripeljemo brez zastojev. Na meji nas nič ne kontrolirajo, čeprav so to obljubili. Malo dremamo, malo klepetamo in že smo v Franciji in to točno na tistem postajališču, ki ga poznamo že z izleta na Portugalsko. Tu pa je na vrsti Marija in njen rojstni dan:

Marija, Marija, Marija, eno leto starejša si ti.
Marija, Marija, Marija, vso srečo želimo ti vsi.

Da varno bi hodila, življenje bi užila,

mladost si ohranila in z nami večkrat šla.
(melodija: Marina)


Darilo zanjo je popotnica z različnimi živili v zelo majhnem pakiranju - desetih epruvetkah za oddajo blata v laboratoriju. Je pač šef Vinko naročil, naj bo prtljaga čim manjša in čim bolj praktična. Zraven pa še mini pribor ter stvari za tako in drugačno nego. Pa šopek sivke, seveda. Ona pa nas pogosti s slastnim pecivom in pijačo.

V La Ciotat smo z ladjico vsak fjord že obiskali.
Valovi pa kar pa dol pod nami so plesali.


Naša prva točka je La Ciotat, kjer računamo na možnost prenočevanja v enem od štirih kampov. Ko smo že zgodaj spomladi pripravljali vandranje, smo želeli spati v hostelih, vendar ob obali ni bilo prostora. Potem smo spraševali za hišice v kampih. Vse zasedeno do konca avgusta. Kaj smo hoteli: vzeli smo s sabo devet šotorov, v avtobusu pa je bilo dvanajst ležišč. Poskušali smo si rezervirati prostor po internetu, pa vsi kampi niti nimajo elektronske pošte, dva največja v delti Rone pa imata kar več naslovov, krasno urejeno spletno stran z obrazci za prijavo, odzivajo pa se sploh ne. Reševala nas je Barbara, ki je po telefonu tako očarala lastnika kampa v mestu La Ciotat, da nam je rezerviral prostor za šotore in avtobus, čeprav običajno to ni v navadi. Iščemo torej kamp oziroma enega izmed njih. Na desni! Nismo mogli verjeti, da je že prvi tisti pravi in prostor nas je čakal. Kako se dogovoriti? Z rokami, nasmehi, pisanjem, kazanjem... Dobili smo vtis, da zelo malo Francozov zna angleško, nemško še manj. Pa se Borut spomni, da se je v srednji šoli učil francosko, kasneje najdemo takih še več in nekako gre s sporazumevanjem. Imamo tudi mini slovarček osnovnih izrazov po francosko za začetnike; poleg takih "manžri" za shujševalno kuro in "mamedabte" za ljubim te - tudi kaj bolj resnega.

Taborniška skupina postavlja šotore, midva z Vinkom pa v pristanišče po informacije. Do tja naj bi bilo po prvih informacijah 200 metrov, po drugih 800, v resnici pa sta bila skoraj dva kilometra. Nič hudega, smo pa bolj natačno spoznali to mestece. Naš namen je obiskati Les Calanques - osem slikovitih ozkih zalivov med belimi skalami v smeri Marseilla in informacije so obljubljale vožnjo z ladjico ob pol šestih zvečer. Predstavnik naju sicer poskuša pregovoriti za naslednji dan, vendar se midva ne dava: za 30 ljudi se mu pa menda splača peljati. Potem gre pa hitro: z avtom nas zapeljejo nazaj v kamp, tam je za skupino zapovedan visoki štart in v pristanišču smo tako hitro, da moramo na barko celo čakati. Več kot dve uri traja poskočna in zanimiva vožnja do zaliva Morgiou in nazaj. Najprej občudujemo neverjetne tvorbe v peščenjaku, potem pa so na vrsti fjordom podobni zalivi med pečinami, ki so včasih kot katedrale, drugič kot sendviči. Vmes je tudi kakšna luknja, prava podzemna jama s prastarimi slikami, ponekod le po vodi dostopne plaže... Vse to naj bi nastalo pred 12 tisoč leti in je danes zaščiteno področje z 900 rastlinami, kakšnih 50 je redkih; mnogimi pticami, stenami za plezalce. Hitro režemo valove, spredaj na ladjici lepo piha in včasih kakšen val tudi malo poškropi: idealni pogoji, da se ti ne zapirajo oči po skoraj neprespani noči in kar napornem dnevu. Seveda bi si zalive lahko ogledali tudi peš: od Cassisa do Marseilla ali obratno je 28 kilometrov poti, računati je treba na enajst ur hoje in s sabo imeti dovolj vode. Nam je vožnja z ladjico zadostovala: odtavamo do našega kampa, se okrepčamo z dobro Milkino juhico in popadamo na ležišča. Za uspavanko pa poskrbijo škržati in veter v listih murv nad nami.

Video:
http://www.youtube.com/watch?v=kKzLR89hNhU

Pogledate lahko tudi:
http://www.marseille-tourisme.com/en/in-marseille/what-to-do/outdoors/the-calanques/
http://www.calanques-cassis.com/
http://www.guideweb-paysdaix.com/calanquesa.html
http://www.tourisme-laciotat.com/provence.php?vacances=balade-calanques
http://www.visite-calanques.fr/calanques.php
http://www.absoluteastronomy.com/topics/La_Ciotat
http://www.camping-lesoliviers.com/anglais/index.html
http://www.tourisme-laciotat.com/en/provence.php?holidays=excursions

Marseille, Saintes-Maries-de-la-Mer - 3. 7. 09

Biki so nervozni b'li, ko smo jih obiskali:
s parklji jezno brcali
in v pesek so kopali.

Vstajanje je pri naših vandranjih za večino že bolj zgodaj, kot je to zapovedano. Tudi to jutro je tako. Danes sem dežurna s Frančekom, ki je zelo spreten za vsa opravila, izkaže se tudi s pomivanjem posode; Anice in Vide pa še ne poznam prav dosti, ampak sta tudi pridni, da je kaj. Ko ugotovimo, da je tretji julij rudarski praznik, dan po knapovsko obarvamo. Za zajtrk je "šnopspapir", vendar se vsi prisotni raje odločimo za klasiko. Za malico razdelimo knapovsko sonce, to naj bi bil "funšterc" - debelejša palačinka, mi pa imamo bolj praktične piškote podobne oblike. Mija nam v narečju predstavi, kako Johan razmišlja o oblasti in prvem maju, Mici pa o zdravi prehrani. Pred kosilom pa organiziramo še "skok čez kožo" - sprejem v knapovski stan. Kandidat spije pivo (originalno količino smo malo zmanjšali), pove, zakaj se je odločil za ta stan, in skoči preko kože (pri nas je bila to kar kuhinjska krpa). Ugotovimo, da ima večina v skupini v zgodovini kaj rudarskega in smo še kako upravičeni, da danes praznujemo.



Sicer pa se na poti proti delti Rhone kar precej časa vrtimo po ulicah Marseilla, kar ni bilo čisto predvideno, spoznavamo pa tako francoski vsakdan in zagate velikega mesta z enosmernimi ulicami. Kmalu sledi olajšanje: zelene planjave riževih polj, pašniki s črnimi biki in belimi konji. Prihajamo v Camargue, redko naseljeno pokrajino, eno glavnih evropskih mokrišč s slankastimi močvirji, jezeri (1/3 površine), pašniki, peščenimi sipinami. Zavzema kar 140 tisoč hektarjev in je dom neštetih ptic, med njimi je tudi okrog deset tisoč parov plamencev (flamingov). Svojo rožnato barvo dobijo baje od alg, ki jih uživajo; te pa se hranijo z ostanki teh velikih, elegantnih ptic. Bele konje jezdijo kavboji "gardians", ki redijo črne bike - za zelo okusno meso in bikoborbe, ki pa so manj krvave kot v Španiji. Na mrežah in vejah grmovja opazimo tudi ogromno polžev. Imajo tu svetovni kongres? Značilnost tega področja so majhne bele hiške z značilno streho, videli pa smo tudi velike kmečke hiše, ki jih imenujejo "mas".



V turističnem uradu srečamo prijazno dekle, katere mama je Hrvatica, in ta nam na zemljevidu lepo označi, kaj je vredno našega obiska. Najprej se sprehodimo po sipinah ob morju, nekateri pa celo namočijo noge v vodo. Ker je to urejeno kopališče z zeleno zastavo, se vse odvija pod budnim očesom redarja, ki kontrolira kopalce z daljnogledom. Ustavljamo se na bregovih jezerc in reke Rhone in v objektiv lovimo zanimivo kombinacijo barv. Edini večji hribi tod okoli so ogromne količine soli, nas pa najbolj mikajo flamingi, ki se držijo v varni razdalji. Da bi še bolj izkusili to nepozabno divjino, se sprehodimo po naravnem rezervatu Domaine de la Palissade, kjer nas najbolj presenetijo prave poljane tavžentrož in veliko veliko metuljev.

Po poznem kosilu je pa že čas, da najdemo prostor za spanje v edinem večjem kraju Saintes-Maries-de-la-Mer. Vsa naša prizadevanja, da bi po internetu vzpostavili stike z dvema velikima kampoma v tem kraju, so bila zaman, zato smo kar s nekaj tesnobe parkirali pred vhodom kampa La Brise in previdno vprašali za prostor. Prostora, kolikor hočeš, saj imajo 1200 mest, vse je blizu obale, pohvalijo se lahko s svojim bazenom, trgovino, vzorno urejenimi stranišči, tuši, pomivalnicami posode in posebej koriti za pranje perila, najdemo pa tudi ograjen prostor na travniku, ki je pasje stranišče. Lepo se utaborimo in razgledamo, potem pa jo mahnemo na raziskovanje obale. Nekateri brodimo po mivki, drugi si privoščijo kopel, tretji na vsak način hočejo priti bliže flamingom.

Zvečer se sprehodimo po mestu, prisluhnemo glasbi v stilu flamenka, poskusimo vino in sladoled... in dneva je vse prehitro konec.

Video:
http://www.youtube.com/watch?v=yGVzdK6a2SU
http://www.youtube.com/watch?v=1w2xcSmThlk
http://www.youtube.com/watch?v=P1iph9XzDbE
http://www.youtube.com/watch?v=o_qdkoI6jE0
Za radovedne:
http://www.marseille-tourisme.com/en/in-marseille/
http://www.web-provence.com/en.htm
http://en.wikipedia.org/wiki/Camargue
http://www.parc-camargue.fr/English/index.php?callback=loadcpage&page_id=333&site_id=3
http://www.claudetravels.altervista.org/VdR/Camargue/gal.html
http://www.conservatoire-du-littoral.fr/front/process/Content.asp?rub=8&rubec=149&site=2038
http://www.saintesmaries.com/us/
http://www.camping-labrise.fr/index.htm?lang=uk
http://www.camping-leclos.fr/index.htm?lang=uk

Saintes-Maries-de-la-Mer - 4. 7. 09

V Camargue smo v park odšli, flaminge smo iskali,
bele konje videli in v morju čofotali.




Tudi nekdanji praznik dneva borca smo primerno proslavili: zjutraj "uzbuna", potem nekaj krogov teka po kampu, sledi prava vojaška telovadba. Na avtobusu zapojemo še nekaj bojnih pesmi in primerno smo nastrojeni za napad (s fotoaparati) na ptiče v ornitološkem parku Pont-de-Gau. Tu je mogoče videti okrog 400 vrst ptic: nekaj v velikih kletkah, druge v naravnem okolju. Dvakrat na leto se v parku ustavi še kakšnih 350 vrst selivk na svoji poti na jug oziroma sever. V nekaj urah smo se jih do sitega nagledali, tudi flaminge smo videli in slikali čisto od blizu. Park je zelo lepo urejen in nudi tudi udobne klopce in mize za piknik in počitek. Seveda smo tudi to možnost izkoristili.

Najbolj vneti ostanejo med pticami do konca dneva, ostali pa se zapeljemo nazaj v kamp in gremo raziskovat mesto. Pritegnejo nas lepo urejene ulice hiš z enotnimi strehami in značilnimi polkni, majhne trgovine in lokali, najbolj pa cerkev Eglise de Notre_Dame-de-la-Mer iz devetega stoletja. Povzpnemo se na njeno stopničasto streho, od koder je krasen pogled na mesto in okolico. Kraj se imenuje po treh Marijah: Marija Magdalena, Marija Jakoba, Marija Saloma, ki so po križanju bile izgnane in so pristale z ladjo na tem mestu. V cerkvi je mogoče najti njihove kipe, ki jih med posebnimi slovesnostmi maja in oktobra v procesiji simbolično ponesejo k morju. 24. maja pa se tu zberejo Romi z vsega sveta, ki se pridejo poklonit svoji zavetnici Sari, bogato oblečeni črni Madoni.

Zagrizeni kopalci še enkrat izrabijo morje, ostali pa pišemo razglednice, klepetamo, uživamo...

Video:
http://www.youtube.com/watch?v=ZeSKqVMJxNc
http://www.youtube.com/watch?v=IkAlcVuPKA0

Dodatno gradivo:
http://www.avignon-et-provence.com/tourism-camargue/pont-de-gau/
http://www.parcornithologique.com/
http://www.trekearth.com/gallery/Europe/France/South/Provence-Alpes-Cote-dAzur/Pont-de-Gau/
http://www.photos-provence.fr/dpt13/saintes-maries-de-la-mer.html

Arles, Pond du Gard, Chateauneuf-du-Pape, Avignon - 5. 7. 09

Arles nas s povorko je sprejel in gospe s parazoli,
mi pa Van Gogha sončnice po mestu smo iskali.

Pont du Gard naslednji je, vročino smo trpeli.

Rimljani so gradili ga, da vodo bi imeli.

Smo tud' v Avignonu b'li, na mostu smo plesali,

zraven pa še brundali, francosko skoraj znali.

Vinko je ponosen bil, da smo mi plesali,

zato prinesel vinca je, smo vse od sebe dali.




Vsaka dežurna ekipa nas je po svoje razvajala, današnja nam streže jutranji aperitiv na lepo okrašeni mizi s čokoladnimi posladki. Mimogrede je tu tudi pesmica po melodiji Dobro jutro, gospod kaplan:
Dobro jutro, dobro jutro, ve vandrovke! Ste se naspale že?
Dobro jutro, dobro jutro, vi vandrovci! Ste v enem kosu vsi?
Takih rim in pesmic je na sporedu še veliko.

Sicer pa se danes poslavljamo od morja, tudi šotore lahko spakiramo, saj jih odslej ne bomo več rabili. Ker imamo bogat program, se na pot odpravimo ob sedmih. Pri tem pa delamo račun brez krčmarja: recepcijo odpirajo šele ob pol devetih in tam hranijo dokumente našega šefa. V prostorih je snažilka, ki za čiščenje celo odpre vhodna vrata. Ko nekateri skušajo smukniti noter, jo varnostniki zaščitijo, da lahko opravi svoje delo. Kaj hočemo, sprehodimo se po jutranje praznem mestu, popijemo kavo, ob osmih pa pride prvi zaposleni in reši situacijo.

Vsaka stvar je za nekaj dobra in zaradi zamude v programu pridemo v Arles ravno pravi čas, da smo lahko priča zbiranju meščanov v starih oblekah za "praznik kostumov". To mesto ob Rhoni je bilo pomembno že v rimskih časih. Danes o tem priča amfiteater z dvajset tisoč sedeži in čudovitimi mozaiki, v njem pa se odvijajo bikoborbe in druge prireditve. V bližini so še ostanki rimskega gledališča z dva tisoč sedeži v polkrogu. Ko si oboje ogledamo, poiščemo še Van Goghovo kavarno. Ta slavni slikar je v mestu živel petnajst mesecev in naslikal več kot tri sto platen. Na trg pred mestno hišo pridemo še ravno pravi čas, da si ogledamo povorko starih noš, konjenikov, različnih godb... Na glavni ulici pa lahko na stojnicah občudujemo izdelke tega področja.

Še naprej hodimo po poteh rimske preteklosti, ko obiščemo ostanke najvišjega rimskega akvadukta Pont du Gard (48 metrov). Zgradili so ga v prvem stoletju pred našim štetjem ali našega štetja in je dovajal dnevno tudi do 20 milijonov litrov vode od izvira pri Uzesu v mesto Nimes - 50 kilometrov daleč. V uporabi naj bi bil do devetega stoletja. Apnenčevi bloki, nekateri težki tudi do šest ton, so sestavljeni brez malte, skupaj so težki 50 tisoč ton. Vodni kanal, ki je bil pokrit s kamnitimi ploščami, je potekal v zgornjem nadstropju. Ko se človek sprehodi po mostu iz 18. stoletja poleg akvadukta, si ne more kaj, da ne bi občudoval teh gradbenikov, ki jih je bilo okoli tisoč. Reka Gardon danes privlači tudi kajakaše in kopalce, hribovita okolica pa nudi veliko možnosti za pohodništvo.



Nam pa se mudi naprej: med papeške vinograde Chateauneuf-du-Pape. Avignonski papež Janez XXII je v 14. stoletju tu zgradil palačo in posadil prve vinograde. Palača je v verskih bojih v 16. stoletju zgorela, ostalo je le še nekaj zidov, s katerih lepo vidimo pokrajino okrog te vasi na hribu. Vinska trta raste na ilovnatih tleh, med vrstami pa so gladki kamni, ki jih je oblikovala reka Rhona, in dodatno ogrevajo trinajst različnih vrst grozdja. V vasi je 350 vinskih kleti, v eni smo tudi mi malo degustirali, pa nam okus vina ni bil preveč všeč. Lastniku pa je bilo še manj všeč, da je prodal samo eno steklenico vina. Kazen za nas je prišla takoj: vlilo se je z neba kot za stavo. Če nismo hoteli biti mokri od vina, smo bili pa od dežja. Sicer pa je bila to edina vremenska nevšečnost na vsem našem vandranju. Ko angelčki potujejo...

Pa smo kar takoj odšli po odpustke v Avignon. V tem mestu ob reki Rhoni je v letih od 1309 do 1377 sedem francoskih papežev ustvarilo mali Vatikan. Obiščemo papeško palačo, ki je vredna ogleda zaradi arhitekture in razstav, originalne opreme pa skoraj ni, ker so jo v raznih vojnah uničili, marsikaj pa je šlo po zlu v času, ko so bile tu vojašnice. Vsako leto gosti mednarodni festival gledališča, pantomime in kabareta. Lepo se je sprehoditi po ozkih in slikovitih ulicah srednjeveškega mesta, ki ga obdaja skoraj 4,5 kilometrov dolgo obzidje z 39 stolpi in sedmimi vrati. Obvezen pa je tudi obisk mosta preko Rhone Pont St-Benezet. Imenuje se po pastirju, ki je na tem pomembnem mestu leta 1177 organiziral gradnjo prvega lesenega mosta, kakor naj bi mu naročili angeli. V poplavah in vojnah je bil most večkrat poškodovan in ga je bilo treba obnavljati. Po katastrofalni poplavi 1668 so obnovo opustili in od 22 obokov 900 metrov dolge konstrukcije so do danes ohranjeni samo še štirje oboki. Most je znan tudi po otroški pesmici in plesu:
Sur le pont d'Avignon
L'on y danse, l'on y danse
Sur le pont d'Avignon
L'on y danse tous en rond.

Nekateri vandrovci so se pesmice spomnili od ur francoščine v šoli in tako so na mostu zaplesali v krogu. Po tradiciji pa naj bi se vse skupaj dogajalo na rečnem otoku pod mostom. Kakorkoli že, Vinko na mostu odpre še vino, kupljeno v Chateauneuf-du-Pape, vsak ga dobi požirek in sposobni smo za nadaljne podvige.

Poiskati moramo kraj L'Isle-sur-la-Sorgue, kjer nas pričaka prostor v lepem kampu ob reki, ki je poln bujnega zelenja. Avtobus parkiramo ob igriščih, zadaj so srčkane hišice za tiste, ki so se do sedaj trudili s šotori, v prijetnem hladu sladko zaspimo.






Video:
http://www.youtube.com/watch?v=gqCvNCrFVtc
http://www.youtube.com/watch?v=KSHvh3rW20U
http://www.youtube.com/watch?v=Hwnxe2cVgvk
http://www.youtube.com/watch?v=Zf7-rn8QFIU
http://www.youtube.com/watch?v=9qeVIXsU8CQ
http://www.youtube.com/watch?v=4-aei-H8RrI
http://www.youtube.com/watch?v=kt_q9q2bWFg
Kdor želi še kaj več:
http://sl.wikipedia.org/wiki/Arles
http://www.tourisme.ville-arles.fr/us/index_us.php
http://www.provenceweb.fr/e/bouches/arles/arles.htm
http://www.pontdugard.fr/index.php?langue=GB
http://en.wikipedia.org/wiki/Pont_du_Gard
http://en.wikipedia.org/wiki/Ch%C3%A2teauneuf-du-Pape
http://www.chateauneuf.com/english/
http://www.avignon-et-provence.com/avignon-tourism/
http://en.wikipedia.org/wiki/Avignon
http://en.wikipedia.org/wiki/Pont_Saint-B%C3%A9nezet

Grad Barroux, Mont Ventoux, Roussillon, Gordes, Village des Bories - 6. 7. 09

Mont Ventoux visoko je, mi se pa ne damo:
se z avtobusom kar na vrh z Ivanom podamo.
Sivka vsepovsod cveti, se vanjo zakadimo.

Ko vonjave polni smo, se hitro umirimo.




Za ostale goste v kampu vstajamo odločno prezgodaj in smo preglasni. Obljubimo, da bomo tišji, in se brž podamo na teren. Od daleč naklonimo pozornost "čipkastim goram" Dentelles, vidimo pa tudi svoj višji cilj Mont Ventoux. Grad Barroux nam omogoči lep razgled po okoliški pokrajini. Že v 12. stoletju je tu omenjena trdnjava, grad pa je bil v viharnih časih zgodovine večkrat poškodovan in obnovljen. Nad vasjo pod njim so se leta 1944 znesli Nemci zaradi napada odporniškega gibanja nanje. Mi pa se počasi navajamo na sivko in njen vonj, najdemo jo tudi na lepo urejenih krožiščih, ki so navadno prave male hortikulturne umetnine.

Na Mont Ventoux, 1912 metrov visok apnenčast vrh - najvišji zahodno od Alp, vodi več pešpoti. Mi pa smo ga osvojili kar z avtobusom in preizkusili cesto iz Malaucena. Razgledi, gozdovi, cvetje, smučarsko središče - vse to smo videli na severni strani; na južni pa nas preseneti golost terena. Vent pomeni veter in mistral je lahko na vrhu zelo močan, tudi nas kar precej prepiha. Ko se spustimo proti Saultu, še bolj razumemo, kako težak je ta del za kolesarje na Tour de France. Vidimo celo spomenik britanskemu kolesarju Tommyju Simpsonu, ki ga je tu leta 1967 zadel usodni srčni infarkt. Na ta "viharni" vrh pripeljejo tudi udeleženci motornih dirk in avtomobilskih relijev.



Pri spustu nas presenetijo polja sivke, ki segajo do obzorja. Kot otroci se veselimo pogledov na vrste modrosivih cvetov, vonjav, šumenja čebel. Na kmetijo so pravkar pripeljali šope narezane sivke in mi bi jih kar pomagali nalagati na ogrodja, da se posušijo. Vendar, treba je naprej. Pa se spet in spet ustavljamo in lovimo v objektiv lepe motive.

Naš naslednji postanek velja kraju Roussillon in kamnolomom okre. Na posebni okrini poti občudujemo sklade različnih oblik in baje 17 nians barv. Morje je dolgo dolgo mešal
o glino in železove okside in ustvarilo neverjetne mojstrovine.

Lepega pa za ta dan še ni konec: najprej sprehod po ozkih ulicah vasi Gordes, ki je dobesedno pripeta v skale strmega hriba. Na terasah je veliko zelenja in umetniško urejenih kotičkov. V bližini je še vas borijev, v kateri so obnovili starodavna bivališča - kupolaste kamnite stavbe, katerih stene so do 1,5 metrov debele. S parkirišča za avtobuse je treba kar daleč peš in pred vhod pridemo pet minut pred osmo zvečer, ko tam zapirajo. Italijanka z družino se jezi in svari celo s pritožbo pri ministru, ker ne more več vstopiti. Naš Vinko pa uslužbenko nežno pogleda in lepo lepo prosi in - uspe. Za nekaj minut lahko vstopimo in napravimo nekaj posnetkov.

Kljub bogatemu in napornemu dnevu imamo zvečer še toliko energije, da voščimo Tinetu za rojstni dan na romantični večerji ob svečah. Podarimo mu culico na razvejani palici; napravljena je iz provansalskega prtička in v njej je sol. Dodamo še kartico z motivom razgleda z Mont Ventouxa in željo, naj se mu še naprej širijo obzorja. Seveda nas pogosti z vinom in sladkarijami, mi pa njega s pesmico:
Tine nas pa heca, da leto več ima,
pa kakorkol pogledaš se nič mu ne pozna.

Zdravja, sreče tebi zdaj vsak od nas želi

in, da še večkrat skupaj veseli bi bili. (melodija: Moj fantič je prijezdil)


Video: 
http://www.youtube.com/watch?v=O2FGVBTMlHo
http://www.youtube.com/watch?v=rkoSEJkJjtI
http://www.youtube.com/watch?v=l8dyIhW-ulY
http://www.youtube.com/watch?v=bry0O6siiYU
http://www.youtube.com/watch?v=wgytMyM6DZw
http://www.youtube.com/watch?v=GX8r_NWMg6k
Dodatne informacije:
http://www.casteland.com/puk/castle/paca/vaucluse/barroux/barroux.htm
http://sl.wikipedia.org/wiki/Mont_Ventoux
http://www.pbase.com/stephani/mont_ventoux
http://www.roussillon-provence.com/
http://www.provenceweb.fr/e/vaucluse/roussill/roussill.htm
http://www.theluberon.com/roussillon.htm
http://www.provenceweb.fr/e/vaucluse/gordes/gordes.htm
http://www.avignon-et-provence.com/luberon/village-des-bories/gb/


L'Isle-sur-la-Sorgue, Fontaine-de-Vaucluse, Valensole, La Palud-sur-Verdon - 7. 7. 09

Sončnice so tudi b'le, vanje smo se skrili;
ko pa Vinko slikal je, smo glav'ce ven molili.




Danes imamo "pti dežene provanse" - provansalski zajtrk z obloženimi kruhki (sir, paradižnik, zelišča) in "kafe ole" in "kafe krem" skupaj, ker je kava z mlekom, smetano in še sladkim grehom povrhu. Kamp Camping Caravaning la Sorguette nam je zelo všeč zaradi zelenja in rečice, ki ga obliva, poleg mest za šotore in ljubkih hišič, pa vas lahko prenočijo tudi v indijanskih šotorih in slikovitih jurtah v mongolskem stilu. V bistvu smo v kraju L'Isle-sur-la-Sorgue samo spali, zato si danes najprej privoščimo sprehod po starejšem delu, ki je na otoku, zato tudi tako ime. Reka Sorgue obliva poseljeni del, kjer ima vsaka hiša svoj most z zaklenjenimi vrati že na njegovem začetku. Ob sotočju obeh rokavov pa se vrti ogromno, z mahom poraslo kolo. Na reki je bilo včasih 70 mlinov za moko in olje, danes je ostalo devet mlinskih koles. Sicer pa je mestece znano po trgovini s starinami.
Nas pa zanima, kje ta reka izvira, zato jo mahnemo v Fontaine-de-Vaucluse. Izvir je res nekaj posebnega, saj je z 630 milijoni kubičnih metrov vode na leto največji v Franciji in peti največji na svetu. Pod zemljo se zbira voda s področja tisoč sto kvadratnih kilometrov in potem dobesedno privre izpod površine. Ker vodostaj ni bil najvišji, smo lahko tik pod strmino obiskali jezerce, ki je kot zbiralnik. Blizu izvira je mlin oziroma papirnica, kjer še danes izdelujejo papir kot v 15. stoletju. Papirnic je bilo včasih sedem. Tu je še muzej odporniškega gibanja in hiša, kjer je 16 let živel slavni pesnik Petrarka in pisal o svoji neuresničeni ljubezni do Laure Avignonske. Obiskoval je tudi škofa Cavaillona v gradu, ki je danes le še ruševina nad mestom, zgrajen pa je bil v 14. stoletju.



Zdaj pa proti Valensole, kjer nas spet čaka sivka. Njive lavande in bolj donosnega lavandina se razprostirajo do obzorja. Vmes zlata polja pšenice, ponekod sončnice, drevo na pravem mestu, da je motiv bolj zanimiv... Prekrasno! Sprehajamo se med vrstami bujnih grmov, globoko vdihavamo vonj in poslušamo brenčanje pridnih čebel. Gospodinja na kmetiji nam prijazno razloži, da smo prišli ravno v pravem času: lavandin bodo začeli žeti čez nekaj dni, lavando pa pravkar. Stroj, ki je kot velik kombajn in žanje tri vrste naenkrat, je že napravil prvo balo, potem pa se je pokvaril. Tudi to se zgodi. Bala je podobna našim od sena, malo je večja, baje tehta okrog 500 kilogramov. Povita je samo od strani in gre takoj v predelavo - destilacijo. Sivka na teh poljih je stara šest do sedem let, na istem mestu jo gojijo osem let, potem pa za dve leti posejejo pšenico. Umetnih gnojil ne uporabljajo. Med vrstami je veliko kamenja in ob hudi suši, tako je bilo lani, je pridelek manjši. Letos pa letina lepo kaže. Prežeti od vonja se le težko loćimo od teh lepi polj.

Kmalu nas čakajo nove lepote, saj je ob cesti hrib zasajen s sončnicami: kot da bi nekdo razlil oranžno barvo po celi površini. Spet si privoščimo sprehod, pa skrivanje med okroglimi klobuki rastlin v najlepšem cvetju, fotografiranje do onemoglosti... Naprej nas pot pelje proti eni najčudovitejših naravnih znamenitosti Francije soteski reke Verdon. Ko se začnemo vzpenjati, imamo s ceste krasne razglede na Lac de Ste-Croix, akumulacijsko jezero za elektrarno na reki Verdon, potem pa tudi na sam kanjon. Naša nova namestitev za dve noči je v kraju La Palud-sur-Verdon, ki jo imenujejo tudi prestolnico kanjonov reke Verdon. Prijazno gostoljubje nam ponudi hostel, Vinko pa že načrtuje, kako bi naslednji dan tudi hodili po kanjonu.



Video:
http://www.youtube.com/watch?v=mSfrIjmPBwk
http://www.youtube.com/watch?v=wbr0E-5Rja0
http://www.youtube.com/watch?v=_8_zevopuzA
http://www.youtube.com/watch?v=awUgZrbKqXA
http://www.youtube.com/watch?v=IPSlLrgPIMc

Še kaj več:
http://www.provenceweb.fr/e/vaucluse/islesorg/islesorg.htm
http://www.camping-sorguette.com/flash/index_uk.html
http://www.provenceweb.fr/e/vaucluse/fontaine/fontaine.htm
http://en.wikipedia.org/wiki/Fontaine-de-Vaucluse
http://www.theluberon.com/fontaine.htm
http://www.burger.si/France/Provansa/FontaineDeVaucluse/seznam.html
http://www.provenceweb.fr/e/alaupro/palud/palud.htm
http://www.hihostels.com/dba/hostel020105.en.htm?hiavail=Y#book

Soteska reke Verdon, La Palud-sur-Verdon - 8. 7. 09

Smo v kanjon spustili se, gor pa dol hodili,
po tunelih plavali, si glave ohladili.
Osvojili smo Verdon, to čista je resnica.
Za nagrado vinček je in pa slastna pica.

Čisto nič nam ne pomeni zgodnje vstajanje, v hostelu strežejo zajtrk šele ob osmih. Tako se sprehodimo po vasi in travnikih naokrog, uživamo v sivki, ki tu raste divje in smo v nadlego ostalim gostom, ki bi radi še spali.



Že zvečer smo se odločili, da se razdelimo v dve skupini: ena bo hodila šest do sedem ur, druga po želji in zmožnostih. Najprej zapeljemo prvo skupino na izhodišče v La Maline, kjer se spustijo v sotesko, ki je dolga več kot dvajset kilometrov. Pot naj bi bila kar težka: kamnita s strmimi kovinskimi lestvami, predori; predvsem pa je ne moreš nikjer prekiniti. Zato se ostali raje zapeljemo na cilj prve skupine na Point Sublime pod vasjo Rougon in jim imamo namen iti naproti, kolikor bomo pač zmogli. V avtobus vzamemo francoski par, ki sta pot prehodila prejšnji dan in povesta nam, da je v predorih veliko luž. Za vsak slučaj vzamemo s sabo plastične vrečke in se po kar strmi stezi spustimo do reke. Pot je zelo slikovita, saj voda grize svojo pot pod skalami tudi do 700 metrov globoko. Prižgemo baterije in pogumno zakoračimo v predor; prehodimo dva (110 in 670 metrov), malo tudi čofotamo po lužah, pa ni prevelike sile. Seveda predorov niso napravili nalašč za turiste, ampak takrat, ko so iskali možnost za postavitev elektrarn v soteski, po drugi svetovni vojni pa so te načrte opustili. Tudi sicer je bilo veliko bojev med naravovarstveniki in elektro industrijo. Jezero Lac de Ste- Croix, ki so ga napolnili leta 1973, leto kasneje pa začeli s proizvodnjo elektrike, je zalilo vas Salles, ki so jo postavili 400 metrov više. Prebivalce je to zelo prizadelo, sicer pa je na reki Verdon pet jezov. Obstajali so tudi načrti, da bi po soteski zgradili visokonapetostni daljnovod, po 23-letnem boju so leta 2006 zmagali zagovorniki narave, daljnovoda ne bodo gradili. Iz predora skozi line opazujemo vodo, ki se peni pod nami. Na nevarnejšem odseku so napeli jeklenice, tudi sicer pot lepo vzdržujejo. Ko vidimo, da se obrne spet navzdol, začnemo razmišljati, da se bo treba tu vračati navzgor, zato se nas nekaj obrne in se počasi vračamo. Malicamo z velikimi užitki na skalah ob vodi, potem pa navkreber do izhodišča. Z razgledišča uživamo v pogledih na tok reke globoko spodaj, hladi pa nas svež vetrič. Ko se ta spremeni v sunke vetra, je Vid ob klobuk: zanese ga v grmovje pod zaščitno ograjo, potem pa še naprej v globino. Baje so policisti v soteski z daljnogledi preverjali, če ni s klobukom padel tudi človek. V senci tako dolgo počivamo, da je preostala skupina skoraj prej pri avtobusu kot mi. Veseli so, da so prehodili daljšo turo, vsi skupaj pa smo malo pogrešali gojzerje, bi bil bolj varen korak.

Privoščimo si še panoramsko cesto Route des Cretes do La Maline, z mnogimi postanki za občudovanje in fotografiranje. S sabo vzamemo tudi češka turista, da jima ni treba čakati na lokalni avtobus. V bistvu je panoramska cesta okrog in okrog soteske in nudi fantastične razglede.

Danes je zadnji večer na tej turi, zato si najprej skuhamo juho, potem pa ob pesmi in pijači čakamo na dežurno ekipo, ki je šla v vas po pice. Pridruži se nam tudi mladi par iz Nemčije, ki ne prispeva samo pesmi, ampak tudi buteljko vina. Družno ugotavljamo, da smo v enem dnevu veliko naredili za mednarodne odnose. Pica nam res tekne, potem pa si nekateri vzamemo še čas za nekaj rund kartanja. Za to do sedaj sploh ni bilo časa.

Video:

http://www.youtube.com/watch?v=Tqxrmqz9Q_E
http://www.youtube.com/watch?v=OOJQsziP0uk
http://www.youtube.com/watch?v=QmoVMrvKbcQ
http://www.youtube.com/watch?v=jKA6Ehi-zVo

Za vedoželjne:
http://en.wikipedia.org/wiki/Verdon_Gorge
http://www.net-verdon.com/
http://www.badische-seiten.de/bilder/gorges-du-verdon/
http://www.provenceweb.fr/e/alaupro/rougon/rougon.htm
http://www.sallessurverdon.com/gb/index.htm
http://lssv.free.fr/en/LSnavigc.html

Castellane, Grasse, Orešje - 9. in 10. 7. 09

V Grassu smo ustav'li se, parfume nakupili,
zraven pa še kiklce poceni smo dobili.

Zjutraj zaradi poznega zajtrka spet malo "pohajamo" okrog, ko želimo kreniti na pot, pa šofer ugotovi, da je akumulator prazen in ne more vžgati motorja. Kaj pa zdaj? Na recepciji je moški, krasno, ta se bo na stvari bolj spoznal, na angleščino pa se žal ne. Z rokami in kazanjem predstavimo problem, ta pa nam razlaga nekaj o servisu v mestu, ki je kakšnih 20 kilometrov stran. Gledamo naokrog, kje bi bilo ustrezno vozilo, ki bi nam ponudilo pomoč. Vinko opazi delovne stroje in se gre dogovarjat - v glavnem z rokami. Medtem vstaneta naša nemška znanca od sinoči in poskušata pomagati. Njima laže dopovemo, da avtobusni akumulator ni nič posebnega, da se mu vdihniti življenje tudi iz tistega v osebnem avtu. Po nekaj poskusih nam to tudi uspe in naš zadnji dan vandranja se lahko začne.



Za fotografiranje se ustavimo v kraju Castellane, ki je znan kot izhodišče za raftanje in druge vodne športe po Verdonu. Leži pod 180 metrov visoko sivo skalno steno, na kateri so leta 1703 postavili cerkvico Notre-Dame-du-Roc. Cesta za Grasse vodi po hribih in med gozdovi, spet si spočijemo oči v zelenem.

Grasse je treba obiskati zaradi parfumov. Najprej je to bil strojarski kraj, v 16. stoletju pa so italijanski rokavičarji začeli uporabljati lokalno cvetje za dišavljenje usnjenih rokavic. To navado je razširila kraljica Katarina Medičejska. Širiti so se začeli nasadi vrtnic, sivke, narcis, jasmina in dišavnih zelišč. Danes veliko cvetja uvozijo, izvlečke pa izdelujejo s parno destilacijo in postopkom enfleurage. Nežne cvetove položijo na mastno podlago (glicerin, vazalin) in pustijo dva dni, potem jih zamenjajo s svežimi. To napravijo petnajst krat. Maščobo z alkoholom dajo v centrifugo in tako izločijo esenco. Maščoba jo ohrani še dovolj za prijetno dišeče milo. Za liter jasminove esence potrebujejo skoraj tono cvetov. Parfum pa napravi "nos": parfumer, ki usklajuje vonje kot glasbenik tone, včasih uporabi tudi 300 vonjev za en parfum. Med parfumerijami Fragonard, Malinard, Galimard smo mi obiskali zadnjo, ker je pač imela primerno parkirišče. Prijazna vodička nas je popeljala po zgradbi in razložila način izdelave parfumov. Na "lastni koži" smo jih tudi preizkusili, ker jih moraš res na koži, ne na koščku papirja; in nekaj je bilo prav prijetnih. Celo zame, ki nikoli ne uporabljam parfuma. Po obisku pa na stranišče sprat roke! Poleg parfumov bi radi kupili tudi kakšno sadje, za kar smo se morali kar potruditi in odmarširati daleč v Leclerc. Ko so ženske odkrile še razprodaje konfekcije, pa je bilo treba postanek tako podaljšati. Saj je po izdatni malici kar prijalo.

Avtocesta, predori, avtocesta, Italija, postajališča za minus in plus... Nekje ob italijanski avtocesti se ustavimo še za zadnji kuhan obrok. Na parkirišču najprej opazimo tovornjakarja, ki mu je razneslo gumo. Pomilujemo ga, ampak je kar spreten pri menjavi. Ko gredo fantje ponudit pomoč, ugotovijo, da je tovornjak slovenski, šofer pa tako naše gore list z Blance. Povabimo ga na večerjo in ugotavljamo, kako je svet majhen. Potem pa malo dremanja na sedežih, malo na ležiščih in v petek ob pol osmih zjutraj "pristanemo" v Orešju pri Vebrovih. Na svidenje na zaključku!

Kaj na poti se zgodi, včasih je tud' tajna,
da občutek lepši je, fantazija bajna.

Video:
http://www.youtube.com/watch?v=tB1UFyDCO7Q
http://www.youtube.com/watch?v=35VdVpi7vKM
http://www.youtube.com/watch?v=pdZusEonlzg
http://www.youtube.com/watch?v=ithccPGG1zs
Dodatne informacije:
http://www.provenceweb.fr/e/alaupro/castelan/castelan.htm
http://www.burger.si/France/Provansa/Castellane/seznam.html
http://www.beyond.fr/villages/grasse-provence-france.html
http://sl.wikipedia.org/wiki/Grasse



Ni komentarjev: