20. 08. 09

Na Ankogel v Avstriji - 19. 8. 2009



Ura je pol štirih zjutraj in temne sence se pomikajo proti rondoju v Šmarju. Ne, to ni ura strahov, planinci gremo v Avstrijo in pot do našega današnjega izhodišča v gore je zelo daleč. Jesenice, Spittal, Mallnitz - vrata v Visoke Tatre pravijo temu kraju, v dolini Seebachtal - nekaj kilometrov naprej smo na spodnji postaji gondolske žičnice Ankogelbahn, nad 1200 metrov visoko. Pomalicamo, bolje: rečeno pozajtrkujemo, z začudenjem gledamo čredo krav, ki lepo organizirano koraka na pašo, potem pa se še mi postavimo v vrsto. Dobre zglede je treba posnemati! Dvodelna kabina nas popelje na višino 1941 metrov, trodelna pa na 2631 metrov. Ignoriramo kočo nad nami, kar takoj se napotimo proti Ankoglu. Tri ure hoje nam obljubljajo, nekateri smo uživali še petnajst minut več. Gremo navzdol, to je slab obet za povratek, potem skoraj naravnost. Nad nami so ovce, ob poti vrtički gorskih rož, venec gora, do koder seže oko. Lise snega so za okras, posebno dekoracijo pa pomenijo oblaki, ki pa sicer ne povzročijo nič hujšega, niti sonca nam ne zakrijejo. Malo bolj nadležne so lahko kamnite plošče, ki se včasih spodmikajo pod nogami. Tudi na zaplatah snega, ki jih prečimo, nas nič ne zebe, vetra pa je tudi samo za vzorec. Ves čas je treba pozorno gledati, kam stopiš, pogosto trdno prijeti skale in se potegniti kvišku, ampak, kaj hočemo: priti na višino 3252 pač ni mačji kašelj. Levo in desno se odpirajo doline z jezeri in jezerci, en greben, drugi greben..., zadnji greben, križ na vrhu. Krepek stisk roke za uspešen vzpon, malica, potem pa nazaj. Nič laže ne gre kot pri hoji navzgor, včasih celo teže, pri zgornji postaji žičnice smo pa vseeno tako hitro, da si skupaj lahko štejemo le šest ur hoje. Količina uživanja - neizmerljivo. Sredina skupina, hvala lepa, da sem lahko bila z vami!

http://www.mallnitz.at/
http://de.wikipedia.org/wiki/Ankogel
http://www.summitpost.org/mountain/rock/151766/ankogel.html

Ni komentarjev: