25. 08. 09

Po Jurčičevi poti - 25. 8. 2009

Od Višnje Gore do Muljave. Pa saj ni prva sobota v marcu, boste rekli, takrat se dogaja pohod po Jurčičevi poti. Ampak pot je tam ves čas, danes pa je bila skoraj izključno za naju s prijateljico, nobenih drugih pohodnikov ni bilo.



Najprej se zapeljeva z vlakom do Trebnjega, potem pa naprej do Višnje Gore. Presenečeni sva nad podatkom, da je ta nekoč pomembna trgovska, prometna in vojaška postojanka, mesto že od leta 1478. Iz 15. stoletja so ostanki mestnega obrambnega obzidja, obrambni stolp - kasneje smodnišnica, tudi prvotna cerkev svete Ane, ki pa so jo obnovili leta 1767. Sprehodiva se po starem delu, občudujeva hortikulturno ureditev hiš in najdeva tri priklenjene polže. Zakaj? Na tabli pred cerkvijo bereva:

Polž, zgled vztrajnosti in modrosti, je že stoletja simbol mesta Višnja Gora. Legenda pripoveduje, da so višnjanski plemiči našli ranjenega beneškega plemiča in ga negovali na višnjanskem gradu. Hvaležna plemiška družina je iz Benetk prinesla bogata darila, med njimi tudi zlatega polža, posutega z dragimi kamni. Mestni očetje so ob slovesnostih nazdravljali z vinom iz te polževe lupine. Dragoceni polž pa je kmalu izginil. Naredili so novega in ga priklenili na verigo, toda tudi za tem se je izgubila sled. Ostala pa je legenda.

Medve pa zapustiva to najmanjše slovensko mesto, v katerem je v 19. stoletju delal in umrl duhovnik Janez Cigler, ki je napisal prvo slovensko povest Sreča v nesreči, Jurčič pa je sem postavil dogajanje humoreske Kozlovska sodba v Višnji gori; povzpneva se do razvalin gradu, ki je bil prvič omenjen že v 12. stoletju. Dobro označena pot naju vodi do vasi Pristava in Zavrtače. V gozdu diši po ciklamah, na travnikih po materini dušici, ki ji z njiv dela konkurenco bogato rasla koruza. Sonce greje ta naravna bogastva, prijeten vetrič pa hladi vroče čelo. V hotelu na Polževem si odpočijeva ob čaju in slastni obari z ajdovimi žganci. Jurčičeva pot poteka ob smučišču na višino 630 metrov k cerkvi svetega Duha iz 15. stoletja, ki ima zanimiv portal. Od zdaj naprej pa samo še navzdol in po ravnem med pašniki, ob krasnem brezovem gaju, pa spet po gozdu. Sledijo si Male Vrhe, Roje, v vaseh Leščevje in Oslica pa sva že na asfaltirani cesti in čisto blizu Muljave. Opoldanski zvonovi naju tu slovesno sprejmejo in ne moreva si kaj, da ne bi vsaj malo pokukali na Jurčičevo domačijo. Tu se je 4. marca 1844 rodil pisatelj Josip Jurčič in kdo ne pozna prvega slovenskega romana Deseti brat, pa povesti Sosedov sin, Jurij Kozjak, tragedije Tugomer... Gledališke predstave na prostem, letos je to bil Kloštrski žolnir, sva zamudili, saj so bile na začetku avgusta, ostale pa so kulise in slikovito okolje.

Na žalost od tu do Ivančne Gorice ni pešpoti. Nekaj časa hodiva ob prometni cesti, potem pa jo mahneva kar povprek čez pokošene travnike in požete njive. Tako je tudi ta zadnja ura od štirih kar prijetna, še bolj pa počitek v Ivančni Gorici in na vlaku.

http://www.visnjagora.si/
http://sl.wikipedia.org/wiki/Vi%C5%A1nja_Gora
http://www.td-visnjagora.si/mambo/index.php?option=com_content&task=view&id=76&Itemid=42
http://www.polzevo.com/
http://www.jurcic.si/

Ni komentarjev: