22. 09. 10

Rezija - 13. 9. 2010

Gorenjska se je za ponedeljkovo skupino odela v sončno obleko, ampak mi jo občudujemo mimogrede in na hitro. 
Ustavimo se na Dovjem, da nam ne uidejo lepi pogledi proti goram, tudi Martuljkovo skupino ujamemo v objektiv, potem pa hitimo skozi Rateče v Italijo. 
Na poti proti Nevejskemu prevalu nas za krajši sprehod premami Rabeljsko jezero, na drugi strani prevala (1142 metrov) pa razgled na žičniške naprave, ki povezujejo smučišča s te strani na našo pod Kaninom, in kar visok slap. 
Občudujemo tudi, kako je speljana in zgrajena cesta, po kateri se varno pripeljemo v dolino Bele. Pa v njej ne ostanemo dolgo, saj v kraju Resiutta zavijemo na levo v odmaknjeno, 21 kilometrov dolgo, dolino Rezijo. 
Zapeljemo se do vasi Ravanca, kjer je kulturno središče Rezijanov, potem pa še v Solbico, ki se lahko pohvali z muzejem in spomenikom brusačev. 
Pogled na obe vasi lahko uživamo iz naselja Osojane, povsod pa lahko poleg nekaj starih zgradb opazimo veliko novogradenj, ki so zrasle po potresu leta 1976. 
Ker ne najdemo kakšne primerne krajše poti v hribe, se odpeljemo po ozki in slikoviti cesti na sedlo Karnica (Sella Carnizza - 1086 metrov), kjer je lepa skupina nekdanjih planšarskih stanov preurejena v vikend hišice. 
V bližini je tudi cerkvica svete Ane (Sv. Ana di Carnizza - 1076 metrov) z izhodiščem za bližnje gore. V naši skupini sta kar dve Anici, zato se spodobi obiskati njuno zavetnico. Cesta proti Učji je speljana precej časa visoko nad dolino, pa še precej ozka je, zato mora biti šofer posebno previden. Obmejni postojanki sta daleč ena od druge, pa saj tako samevata. V naselju Žaga se priključimo cesti Bovec - Kobarid in kujemo načrte za naprej. Ker imamo dovolj časa, se odločimo za obisk slapov Kozjak pri Kobaridu. 
Najprej občudujemo kamniti most iz leta 1750, preko katerega so korakale Napoleonove čete, pod njim pa živahno Sočo. Kombi pustimo na parkirišču in se peš napotimo proti slapovom. Teh je na potoku, ki se izliva v Sočo, kar šest, ampak zgornji štirje niso dostopni. 
Prijetno pot poživljajo z mahom porasle skale, na katerih je mogoče najti tudi prave vrtičke ciklam. 
Slap Mali Kozjak se s svojimi osmimi metri skriva pod kamnitim mostom iz leta 1895, do Velikega Kozjaka pa na koncu vodi pot po lesenih mostičkih. Pred zadnjim zavojem se je treba prijeti tudi za jeklenico, potem pa se znajdeš v temačnem kotlu, na koncu katerega pada 15 metrov visok slap. Popoldne ga osvetljujejo sončni žarki, zato je pogled še lepši in bolj tajanstven. 
Sliko je posnel Vinko Govekar.
Na povratku se povzpnemo še do ostankov 3. italijanske obrambne črte iz prve svetovne vojne, ki je služila za zaščito prehoda čez Sočo in ceste Kobarid - Bovec. Lepo ohranjeni objekti, ki ti dajo osnovo za razmišljanje o smiselnosti vojn. 
Res bogat dan zaključimo z vožnjo skozi Most na Soči, si v Spodnji Idriji privoščimo okrepčilo, potem pa skozi Idrijo, Logatec proti domu...
Več fotografij:
Video:
Spletne strani:

Ni komentarjev: