23. 09. 10

Zelenica - 20. 9. 2010

Malo nas je strah naraslih voda, ampak glavne ceste so tako suhe in napoved vremena je lepa. Nekam gremo, kjer ne bo blata in so tla dovolj trdna: Ljubelj in Zelenica. Iz Tržiča se dvigujemo po cesti proti prelazu, ki je bil že v rimskih časih najkrajša pot med ljubljansko in celovško kotlino. Še bolj pomemben je postal v 14. stoletju, v 16. stoletju so zgradili cesto in tik pod vrhom sto metrov dolg predor, ki so ga potem v 18. stoletju spremenili v usek. Mi smo se zapeljali samo do parkirišča pod hotelom Oaza miru pri novejšem predoru, ki je dolg 1,8 kilometrov in ga je v letih 1943 in 1944 kopalo okrog tisoč vojnih ujetnikov iz podružnice koncentracijskega taborišča Mauthausen in 800 delavcev podjetja Universale.
Napotimo se v gozd in potem pod sedežnico, ki v poletnem času obratuje za konec tedna in ob praznikih dopoldne, s presedanjem pri koči Vrtača pa pripelje v bližino Doma na Zelenici (1536 metrov). Večkrat imamo na voljo cesto ali bližnjice, na levi se dvigajo melišča pod mogočnimi ostenji Begunjščice, na desni pa se bukve pod Ljubeljščico že odevajo v jesenske barve. 
Dobro si lahko predstavljamo, kako je v tej dolini, ko se začnejo prožiti snežni plazovi. Na to nas spomni tudi spomenik skupini dijakov in profesorjev, ki su tu v plazu našli smrt. 
Dom na Zelenici je nov, stari je zgorel, in njegova terasa nudi krasen prostor za martinčkanje na soncu. Nekateri se odpravijo naprej do izvira Begunjščice, z Elčko pa naju zanima, kaj se vidi z grebena nad Domom. Ko sva na njem, je natanko dve uri od odhoda z Ljubelja. Občudujeva krasen razgled na Zelenico, Begunjščico, proti zahodu se dviga Vrtača, nekje za njo je Stol, na severu pa avstrijske doline. Pri mejnem kamnu 57 se začne varovana Slovenska pot na Stari Ljubelj. Tudi po njej bi bilo treba kdaj iti. Uro in pol poti z razgledi in na dveh mestih jeklenice ter klini. 
Danes pa se vračava spet po poti prihoda, pri Domu pomalicamo in nazdravimo z refoškom, potem se spustimo na Ljubelj. 
Ves čas imamo pred sabo slikovito podobo Košutice in Velikega vrha. Ta zadnji nam vzbudi spomine na lansko leto, ko smo ga osvajali s Kofc.
Ne mudi se nam še domov, zato pri Grosuplju zavijemo z avtoceste in iščemo Radensko polje - najmanjše med devetimi izrazitejšimi kraškimi polji v Sloveniji (4 kvadratne kilometre veliko). Tri kilometre jugovzhodno od Grosuplja se začne v naselju Veliko Mlačevo pri griču Boštanj in sega do griča Kopanj. Nad vasjo Velika Račna je božjepotna župnijska cerkev Marijinega vnebovzetja, kjer je služboval prastric Franceta Prešerna in pri njem je mali France nekaj let tudi živel (1807 - 1810). Imeli smo namen obiskati ta grič, pa je cesta poplavljena in cela dolina, ki je krajinski park v ustanavljanju, je kot eno veliko jezero. Zapeljemo se pod razvaline gradu Boštanj in  sprehodimo do vode na drugi strani. 
Skupine dreves so kot otoki v jezeru. Sončni žarki se lovijo med vejami dreves in odsevajo v skrivnostni vodi. Mogočni grad, ki je bil zgrajen v 16. stoletju na prazgodovinskem gradišču, so leta 1944 požgali in je danes ruševina. Ohranjen je le obrambni stolp pred njim. Pokošena trava, nasajene rože, vabljive klopce - vse to priča, da domačini vzdržujejo ta kraj.
Vse do doma lahko vidimo posledice poplav: v glavnem se je voda že umaknila v struge, ponekod pa je še vedno visoka. Veseli smo, da tokrat Sevnica ni utrpela škode.
Več fotografij:
Video:
Spletne strani:

Ni komentarjev: