Trgatve in druge dejavnosti so okrnile število udeleženih na sobotnem izletu Planinskega društva Lisca Sevnica. Ampak naša prijetna skupina se ne da: že zgodaj brzimo z avtobusom proti Gorenjski in veseli smo, da se megla trga. Pri Kranjski Gori lahko na pokošeni travi marsikje opazimo slano. Meje skoraj ne opazimo, vozimo se že skozi Trbiž (Tarvisio), potem pa zavijemo v Ovčjo vas (Valbruno) in še naprej v dolino Zajzere (Val Saisere). Mislim, da sem tu naštela kar šest urejenih parkirišč, ampak danes ni gneče, zapeljemo se lahko čisto do zadnjega.
Okrog nas se iz meglic že dvigajo visoki vrhovi Zahodnih Alp, smo tik pred severno steno Montaža (Jof di Montasio). Kar takoj se odpravimo navkreber v gozd po poti 611. Večinoma so po Italiji planinske poti označene s številkami, markacije pa so belo-rdeče proge. Pot se kar dobro vzpenja, na desni se zajeda globoka dolina, pot pa nam je narava posula z barvitim listjem bukve in javorja.
V manj kot eni uri smo pri koči bratov Grego, kjer se pomudimo le za krajši čas, potem pa nadaljujemo položno pot na planino Rudni vrh (Sella di Sompdogna).
To je sedlo med dolinama Dunja in Zajzere, kjer na čas prve svetovne vojne spominja informativna tabla in spominsko obeležje. Ob cesti pohajkujejo lovci, ki bolj klepetajo, kot lovijo. Tudi tisti, ki jih srečamo više na poti, nimajo plena.
Mi pa spet bolj zagrizemo v kolena in dobro napredujemo po prijetno speljani poti, ki se zravna ravno takrat, ko ti že začne zmanjkovati sape. Jesen je okrog nas obarvala macesne v vse odtenke zelene, rumene, oranžne, dodala še rjavo-rdeče bukve, nad vsem tem pa temno modro nebo... Ni čudno, da se je treba večkrat ustaviti, se ozreti naokrog, tudi v mogočne stene Montaža, fotografirati, pokomentirati.
Nad gozdno mejo se lahko prepričamo, da so bili tu res pomembni položaji v prvi svetovni vojni: pokopališče, ostanki stavb, utrdbe, bunkerji. Taki ostanki nas spremljajo do vrha gore, razveseljivo pa je dejstvo, da so eno izmed nekdanjih vojaških zgradb spremenili v zavetišče Gemona.
Zadnji del poti poteka po krušljivem kamenju in je treba dobro paziti na korak. Po predvidenih dveh urah od koče Grego stojimo na višini 2087 metrov, okrog nas pa je kot v pravljici: gore okrog in okrog, vmes slikovite doline, pisana paleta različnih barv. Poldnašnja špica (Jof di Miezegnot) je res razgledna gora.
Zaslužili smo si malico in počitek, nič se nam ne mudi z vrha.
Tudi navzdol previdno stopamo, vmes pa uživamo v čudovitem okolju.
Še krajši postanek pri koči Grego, potem pa smo mimogrede spet na parkirišču. Na poti domov se sprehodimo po Kranjski Gori in počakamo na planince iz Srbije, ki se potepajo po naših gorah. Čudovit dan!
Več fotografij:
Video:
Spletne strani:
Ni komentarjev:
Objavite komentar