12. 07. 11

Delovna akcija na Lisci - 12. 7. 2011

Včeraj sta Tone in Zvone pokosila travnik pri Jurkovi koči na Lisci, danes pa je treba travo zgrabiti in sušiti. 
Anica, Elčka, Jožica, Ljubo, dva Vinka in jaz se dopoldne lotimo dela. K sreči ni preveč vroče, občasno se celo pooblači in malo popiha. 
Na koncu mucek opravi kontrolo in soncu prepustimo seno, da ga posuši do konca.

Več fotografij:
Video:

10. 07. 11

Strelovec - 9. 7. 2011

Kljub napovedani vročini je trideset sedežni avtobus, ki je namenjen proti Logarski dolini, skoraj poln. V Mozirju si privoščimo kavico kar v Pentagonu, bife se namreč tako imenuje. Tako se dokončno zbudimo in smo pripravljeni občudovati zelene lepote, poskočno Savinjo in visoke gore, ki so vse bliže.
Logarska dolina mi je vedno v spominu kot prostor, kjer si že kar ob vhodu obkrožen s skalnatimi lepoticami. 
Tudi v Robanovem kotu je podobno: zeleni gozdovi, na koncu doline pa kot stražarki Ojstrica in Krofička. Avtobus nadaljuje pot po svoje, mi pa začenjamo pešačenje na Strelovec. Makedamska cesta se počasi vzpenja in mi po njej. Razgledi so vse lepši, tudi na skoraj črne češnje, ki si jih privoščimo za malico. Brez posebnega truda pridemo do kmetije Knez, naprej pa je pot že bolj strma. Vzpodbujajo nas grmički rododendrona, ki že odcvita, gozd pa nam še vedno nudi senco. Rinemo strmo v hrib, potem pa se pot malo zravna. Ne za dolgo: na desni se odpre travnik in shojena stezica vodi navkreber preko njega. Markacije pa kažejo drugače: naravnost v zavetje novega gozdička. Večina pohodnikov in pohodnic krene preko travnika, naša manjšina pa sledi markacijam. Kar naravnost in še naravnost, pa malo navzdol: pa se menda ne spuščamo nazaj v Robanov kot? Ne, ne. 
Kmalu nas pozdravi prijetna Knezova planina s predhodnico popotnikov. Malo počivamo, potem pa moramo tudi mi proti vrhu. 
Krave so travo popasle vse do grebena Strelovca, ki se ponaša s 1763 metrov višine in krasnim razgledom. Hrana se nam prav prileže, pijača tudi. 
Strmina pod nami ne obeta lahke poti v dolino in res se steza strmo spušča in v glavnem je zelo ozka. Dobro moramo paziti, da nam ne zdrsne po bukovem listju ali koreninah. K sreči pa hodimo po senci in se tako vsaj malo ubranimo pred vročim soncem. Niže pridemo na široko pot za spravilo lesa, kjer se po suhi zemlji pošteno kadi pod našimi koraki. Za dobrimi konji se vedno praši - komentiramo. Tu in tam še najdemo markacije, pa je pot v glavnem zasuta in zaraščena, zato se raje držimo vlake.
Pri Plesnikovi domačiji se Logarska dolina odpre pred nami v vsej svoji lepoti, poseben čar pa ima tudi hladna pijača in kislo mleko na mizi. Predvidenih pet ur hoje smo krepko presegli, pa nič zato, tudi malo daljši postanki so bili veliko vredni. Avtobus nas čaka pri hotelu Plesnik, nam pa se nikamor ne mudi: zelena trata, curek hladne gorske vode, pogled na vršace... Na povratku se potimo še v avtobusu, počivamo, pojemo, delamo načrte za naprej. Pri Hochkrautu se še osvežimo, novoporočenega para pa ne dočakamo, saj z našimi prašnimi gojzerji in prepotenimi oblekami res nismo dostojni svati.
Več posnetkov:
Video:
Spletne strani:

Strelovec - 9. 7. 2011

Kljub napovedani vročini je trideset sedežni avtobus, ki je namenjen proti Logarski dolini, skoraj poln. V Mozirju si privoščimo kavico kar v Pentagonu, bife se namreč tako imenuje. Tako se dokončno zbudimo in smo pripravljeni občudovati zelene lepote, poskočno Savinjo in visoke gore, ki so vse bliže.
Logarska dolina mi je vedno v spominu kot prostor, kjer si že kar ob vhodu obkrožen s skalnatimi lepoticami. 
Tudi v Robanovem kotu je podobno: zeleni gozdovi, na koncu doline pa kot stražarki Ojstrica in Krofička. Avtobus nadaljuje pot po svoje, mi pa začenjamo pešačenje na Strelovec. Makedamska cesta se počasi vzpenja in mi po njej. Razgledi so vse lepši, tudi na skoraj črne češnje, ki si jih privoščimo za malico. Brez posebnega truda pridemo do kmetije Knez, naprej pa je pot že bolj strma. Vzpodbujajo nas grmički rododendrona, ki že odcvita, gozd pa nam še vedno nudi senco. Rinemo strmo v hrib, potem pa se pot malo zravna. Ne za dolgo: na desni se odpre travnik in shojena stezica vodi navkreber preko njega. Markacije pa kažejo drugače: naravnost v zavetje novega gozdička. Večina pohodnikov in pohodnic krene preko travnika, naša manjšina pa sledi markacijam. Kar naravnost in še naravnost, pa malo navzdol: pa se menda ne spuščamo nazaj v Robanov kot? Ne, ne. 
Kmalu nas pozdravi prijetna Knezova planina s predhodnico popotnikov. Malo počivamo, potem pa moramo tudi mi proti vrhu. 
Krave so travo popasle vse do grebena Strelovca, ki se ponaša s 1763 metrov višine in krasnim razgledom. Hrana se nam prav prileže, pijača tudi. 
Strmina pod nami ne obeta lahke poti v dolino in res se steza strmo spušča in v glavnem je zelo ozka. Dobro moramo paziti, da nam ne zdrsne po bukovem listju ali koreninah. K sreči pa hodimo po senci in se tako vsaj malo ubranimo pred vročim soncem. Niže pridemo na široko pot za spravilo lesa, kjer se po suhi zemlji pošteno kadi pod našimi koraki. Za dobrimi konji se vedno praši - komentiramo. Tu in tam še najdemo markacije, pa je pot v glavnem zasuta in zaraščena, zato se raje držimo vlake.
Pri Plesnikovi domačiji se Logarska dolina odpre pred nami v vsej svoji lepoti, poseben čar pa ima tudi hladna pijača in kislo mleko na mizi. Predvidenih pet ur hoje smo krepko presegli, pa nič zato, tudi malo daljši postanki so bili veliko vredni. Avtobus nas čaka pri hotelu Plesnik, nam pa se nikamor ne mudi: zelena trata, curek hladne gorske vode, pogled na vršace... Na povratku se potimo še v avtobusu, počivamo, pojemo, delamo načrte za naprej. Pri Hochkrautu se še osvežimo, novoporočenega para pa ne dočakamo, saj z našimi prašnimi gojzerji in prepotenimi oblekami res nismo dostojni svati.
Več posnetkov:
Video:
Spletne strani:

7. 07. 11

Šmarješke toplice in Toplice - 6. 7. 2011

Ja, TOPLICE z veliko in malo. Ker je bil to obisk toplic, pa tudi kraja s tem imenom. Tako pač določa slovenski pravopis. Ampak, najprej je treba do tja priti. Če imaš avto, je možnosti kar nekaj; če ga nimaš, pa je ena ta, da se z vlakom iz Sevnice preko Trebnjega zapelješ v Novo mesto in tam loviš avtobus za Škocjan, ki nekajkrat na dan (predvsem ob delavnikih) vozi skozi Šmarjeto.
Meglice se vlačijo po Mirenski dolini in naprej po Dolenjski, ko najin vlak hiti cilju naproti. 
V Novem mestu je po sprehodu po mostu preko Krke še dovolj časa za kavico s priboljškom. Avtobusne postaje ne kaže preveč ogledovati, ker je stavba z okolico precej zanemarjena. Na avtobusu smo celi trije potniki in s sedežev v prvi vrsti je lep razgled na Trško goro, Otočec, Kronovo. In že je treba izstopiti. 
V topliškem parku je vse sveže od jutranje rose, pozdravljajo naju cvetoča drevesa, pravi biser pa je rastišče indijskega lotosa v izviru tople vode. Kopališče na prostem se šele prebuja, s prijateljico Tilčko pa se odločiva za hotelske bazene: oba pokrita in odprtega. 
Pravi užitek je plavati pod modrim nebom in v objemu zelenih gozdov. Ker sva razvajeni od tople vode v Laškem, morava v zunanjem bazenu kar dobro migati, da se ogrejeva, pod streho pa je voda še pretopla. Po kopanju pregledava še hotel ter okolico in se navdušujeva nad ureditvijo. Prostor za piknik na gričku izkoristiva za malico, potem pa se odločiva, da bova izkoristili vsaj eno od lepo označenih sprehajalnih poti. Skozi vas Brezovica se napotiva proti Šmarjeti. 
Zoreče žito, bujna koruza, cvetoči travniki - vse to še dopolnjuje izgled lepo urejenih hiš. Čreda ovc nama popestri pot, ki vodi v glavnem po cesti, zadnji del pa naju prijetno preseneti s stezo po mehkih travnikih. Pri farni cerkvi in Domu Svete Marjete odmeva veselje otrok, ki se udeležujejo oratorija. Samo cerkev iz leta 1928 (na temeljih starejše stavbe) znotraj renovirajo, fasada pa se že ponaša z novo barvo. Zavetje, prijeten klepet in hladno pijačo najdeva v gostilni stavbe nasproti cerkve, ki je nenavadno bogata za to okolje. To je rojstna hiša Jožeta Karlovška, priznanega slovenskega gradbenika in raziskovalca ljudskega stavbarstva, ornamentike in mitologije. Nabereva si novo energijo za vzpon skozi vas Orešje, vse do Penziona Sreča, ki se ukvarja z varovanjem starejših oseb, gostinstvom in turizmom. 
Odpirajo se čudoviti razgledi na Šmarjeto, Koglo z vinogradi, zadaj pa se odkriva Kum, precej bolj desno najdeva Skalico in Bohor, pred njimi kot na odru dolenjski grički z vasmi... Zanimivo je poklepetati z varovanci Penziona, za katere med drugim kot glavna medicinska sestra skrbi vedno dobro razpoložena nekdanja učenka Mateja. Prijetno je sedeti v senci, ampak treba se je vrniti v dolino. V Gostišču pri dediju (Pirkovič) naju čaka presenečenje: tako majhen kraj, pripravljajo pa tri vrste malic in še marsikaj drugega. Okrepiva se s hrano in pijačo, potem pa po precej vročem soncu kreneva spet proti Šmarješkim Toplicam. Cesta je zelo prometna, saj se ljudje vračajo iz služb, zato se nama kar malo kolca po manj hrupni označeni poti. Ohladiva se ob kavici in sprehodu po senčni poti proti Dobravi, potem pa se posloviva od teh lepih krajev in vkrcava v avtobus. 
V Novem mestu je čas samo za hladno pivo, potem pa naju vlak varno pripelje spet v Sevnico. Več ko dvanajst ur uživanja!
Več posnetkov:
Video:
Spletne strani:

4. 07. 11

Iz Laškega na Šmohor - 4. 7. 2011

Včeraj je ob razgledih z Lisce padla odločitev: današnji cilj bo Šmohor. Po tisti lepi razgledni poti iz Laškega, seveda. Pri gasilskem domu malo navkreber, potem pa desno. Vsako dvorišče ni primerno za naprej, se je že treba držati poti. Nad hišami v gozdu je laže, ne moreš zaiiti. 
Od časa do časa pa se poleg markacij pojavijo tudi zabavne in poučne tablice Zlatorogove transverzale ponosa. Pot je lepo shojena, zdrobljeno bukovo listje dobro "paše" pod podplate. Borovnic ni več, zato pa so tu in tam maline. In cvetje pri hišah. Pa ne samo pri hišah: po ograji svoje lepote ponuja srobot, pod njim se bahajo osati, kamniti zid krasi zardela vinika. Na celi poti pa živahen ščebet različnih ptičev. Tamle pot preteče rumenokljuni kos, drugi se skrivajo nekje v krošnjah dreves ali zaščiti grmovja. Na travniku nad potjo se pase trop ovc. Pritečejo bliže, pa kmalu ugotovijo, da je najbolje, zanesti se na travo. Ob povratku ovc več ni, zato pa se med zelenjem smuka krasen velik muflon. Ob prvem glasnejšem koraku pobegne v zavetje gozda. 
Pot pa je prava široka planinska avtocesta, ki se le za kratek čas spusti na asfaltirano cesto. Med sivimi debli bukev se odkrivajo pogledi na Laško in okolico, proti Lisci, Velikemu Kozju in Kumu, tik pred domom pa tudi proti severu v Savinjsko dolino. Kljub temu, da je dom ob ponedeljkih uradno zaprt, prijazna oskrbnica postreže s toplim in dišečim čajem ter - lepo besedo. Neprecenljivo! Po njenih navodilih se s prijateljico Ljubico sprehodiva še do več sto let starih lip pri cerkvi, katere začetki segajo v 15. stoletje. V bližini je tudi kapelica in rov, v katerem naj bi se skrivala Ciril in Metod. Tu in tam pade kakšna kaplja dežja, zato se odpraviva spet v dolino. 
Z dežjem kasneje ni nič in privoščiva si še malico pri Čatru v Marija Gradcu. Zaslužena je!
Video:

3. 07. 11

Lisca - 3. 7. 2011

Do Cirja z avtom, potem pa naprej peš na Lisco. Kdo bi na to lepo sončno nedeljsko jutro ostal doma? 
Pot je dobro shojena, kar je razveseljiv znak. V senci dreves je še sveže, na travniku nas pozdravi sonce. 
Savska dolina je skoraj brez megle, malo dlje - na Dolenjskem, je nekaj belih jezer. Zadiši po sveže pokošeni travi, više nas ob poti vabijo jagode... Pred Jurkovo kočo in Tončkovim domom je živahno: nekaj ljudi je tu prespalo, drugi so se povzpeli sem gor pred nami, posamezniki se že vračajo v dolino. 
Po toplem čaju še skok na vrh in uživanje v razgledu na sever in zahod. Kaj ko bi bil naslednji naš cilj Šmohor? Dogovorjeno! Pot navzdol mine v klepetu in krasnega dopoldneva je konec.
Video: