Včeraj je ob razgledih z Lisce padla odločitev: današnji cilj bo Šmohor. Po tisti lepi razgledni poti iz Laškega, seveda. Pri gasilskem domu malo navkreber, potem pa desno. Vsako dvorišče ni primerno za naprej, se je že treba držati poti. Nad hišami v gozdu je laže, ne moreš zaiiti.
Od časa do časa pa se poleg markacij pojavijo tudi zabavne in poučne tablice Zlatorogove transverzale ponosa. Pot je lepo shojena, zdrobljeno bukovo listje dobro "paše" pod podplate. Borovnic ni več, zato pa so tu in tam maline. In cvetje pri hišah. Pa ne samo pri hišah: po ograji svoje lepote ponuja srobot, pod njim se bahajo osati, kamniti zid krasi zardela vinika. Na celi poti pa živahen ščebet različnih ptičev. Tamle pot preteče rumenokljuni kos, drugi se skrivajo nekje v krošnjah dreves ali zaščiti grmovja. Na travniku nad potjo se pase trop ovc. Pritečejo bliže, pa kmalu ugotovijo, da je najbolje, zanesti se na travo. Ob povratku ovc več ni, zato pa se med zelenjem smuka krasen velik muflon. Ob prvem glasnejšem koraku pobegne v zavetje gozda.
Pot pa je prava široka planinska avtocesta, ki se le za kratek čas spusti na asfaltirano cesto. Med sivimi debli bukev se odkrivajo pogledi na Laško in okolico, proti Lisci, Velikemu Kozju in Kumu, tik pred domom pa tudi proti severu v Savinjsko dolino. Kljub temu, da je dom ob ponedeljkih uradno zaprt, prijazna oskrbnica postreže s toplim in dišečim čajem ter - lepo besedo. Neprecenljivo! Po njenih navodilih se s prijateljico Ljubico sprehodiva še do več sto let starih lip pri cerkvi, katere začetki segajo v 15. stoletje. V bližini je tudi kapelica in rov, v katerem naj bi se skrivala Ciril in Metod. Tu in tam pade kakšna kaplja dežja, zato se odpraviva spet v dolino.
Z dežjem kasneje ni nič in privoščiva si še malico pri Čatru v Marija Gradcu. Zaslužena je!
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar