10. 07. 11

Strelovec - 9. 7. 2011

Kljub napovedani vročini je trideset sedežni avtobus, ki je namenjen proti Logarski dolini, skoraj poln. V Mozirju si privoščimo kavico kar v Pentagonu, bife se namreč tako imenuje. Tako se dokončno zbudimo in smo pripravljeni občudovati zelene lepote, poskočno Savinjo in visoke gore, ki so vse bliže.
Logarska dolina mi je vedno v spominu kot prostor, kjer si že kar ob vhodu obkrožen s skalnatimi lepoticami. 
Tudi v Robanovem kotu je podobno: zeleni gozdovi, na koncu doline pa kot stražarki Ojstrica in Krofička. Avtobus nadaljuje pot po svoje, mi pa začenjamo pešačenje na Strelovec. Makedamska cesta se počasi vzpenja in mi po njej. Razgledi so vse lepši, tudi na skoraj črne češnje, ki si jih privoščimo za malico. Brez posebnega truda pridemo do kmetije Knez, naprej pa je pot že bolj strma. Vzpodbujajo nas grmički rododendrona, ki že odcvita, gozd pa nam še vedno nudi senco. Rinemo strmo v hrib, potem pa se pot malo zravna. Ne za dolgo: na desni se odpre travnik in shojena stezica vodi navkreber preko njega. Markacije pa kažejo drugače: naravnost v zavetje novega gozdička. Večina pohodnikov in pohodnic krene preko travnika, naša manjšina pa sledi markacijam. Kar naravnost in še naravnost, pa malo navzdol: pa se menda ne spuščamo nazaj v Robanov kot? Ne, ne. 
Kmalu nas pozdravi prijetna Knezova planina s predhodnico popotnikov. Malo počivamo, potem pa moramo tudi mi proti vrhu. 
Krave so travo popasle vse do grebena Strelovca, ki se ponaša s 1763 metrov višine in krasnim razgledom. Hrana se nam prav prileže, pijača tudi. 
Strmina pod nami ne obeta lahke poti v dolino in res se steza strmo spušča in v glavnem je zelo ozka. Dobro moramo paziti, da nam ne zdrsne po bukovem listju ali koreninah. K sreči pa hodimo po senci in se tako vsaj malo ubranimo pred vročim soncem. Niže pridemo na široko pot za spravilo lesa, kjer se po suhi zemlji pošteno kadi pod našimi koraki. Za dobrimi konji se vedno praši - komentiramo. Tu in tam še najdemo markacije, pa je pot v glavnem zasuta in zaraščena, zato se raje držimo vlake.
Pri Plesnikovi domačiji se Logarska dolina odpre pred nami v vsej svoji lepoti, poseben čar pa ima tudi hladna pijača in kislo mleko na mizi. Predvidenih pet ur hoje smo krepko presegli, pa nič zato, tudi malo daljši postanki so bili veliko vredni. Avtobus nas čaka pri hotelu Plesnik, nam pa se nikamor ne mudi: zelena trata, curek hladne gorske vode, pogled na vršace... Na povratku se potimo še v avtobusu, počivamo, pojemo, delamo načrte za naprej. Pri Hochkrautu se še osvežimo, novoporočenega para pa ne dočakamo, saj z našimi prašnimi gojzerji in prepotenimi oblekami res nismo dostojni svati.
Več posnetkov:
Video:
Spletne strani:

Ni komentarjev: