7. 07. 11

Šmarješke toplice in Toplice - 6. 7. 2011

Ja, TOPLICE z veliko in malo. Ker je bil to obisk toplic, pa tudi kraja s tem imenom. Tako pač določa slovenski pravopis. Ampak, najprej je treba do tja priti. Če imaš avto, je možnosti kar nekaj; če ga nimaš, pa je ena ta, da se z vlakom iz Sevnice preko Trebnjega zapelješ v Novo mesto in tam loviš avtobus za Škocjan, ki nekajkrat na dan (predvsem ob delavnikih) vozi skozi Šmarjeto.
Meglice se vlačijo po Mirenski dolini in naprej po Dolenjski, ko najin vlak hiti cilju naproti. 
V Novem mestu je po sprehodu po mostu preko Krke še dovolj časa za kavico s priboljškom. Avtobusne postaje ne kaže preveč ogledovati, ker je stavba z okolico precej zanemarjena. Na avtobusu smo celi trije potniki in s sedežev v prvi vrsti je lep razgled na Trško goro, Otočec, Kronovo. In že je treba izstopiti. 
V topliškem parku je vse sveže od jutranje rose, pozdravljajo naju cvetoča drevesa, pravi biser pa je rastišče indijskega lotosa v izviru tople vode. Kopališče na prostem se šele prebuja, s prijateljico Tilčko pa se odločiva za hotelske bazene: oba pokrita in odprtega. 
Pravi užitek je plavati pod modrim nebom in v objemu zelenih gozdov. Ker sva razvajeni od tople vode v Laškem, morava v zunanjem bazenu kar dobro migati, da se ogrejeva, pod streho pa je voda še pretopla. Po kopanju pregledava še hotel ter okolico in se navdušujeva nad ureditvijo. Prostor za piknik na gričku izkoristiva za malico, potem pa se odločiva, da bova izkoristili vsaj eno od lepo označenih sprehajalnih poti. Skozi vas Brezovica se napotiva proti Šmarjeti. 
Zoreče žito, bujna koruza, cvetoči travniki - vse to še dopolnjuje izgled lepo urejenih hiš. Čreda ovc nama popestri pot, ki vodi v glavnem po cesti, zadnji del pa naju prijetno preseneti s stezo po mehkih travnikih. Pri farni cerkvi in Domu Svete Marjete odmeva veselje otrok, ki se udeležujejo oratorija. Samo cerkev iz leta 1928 (na temeljih starejše stavbe) znotraj renovirajo, fasada pa se že ponaša z novo barvo. Zavetje, prijeten klepet in hladno pijačo najdeva v gostilni stavbe nasproti cerkve, ki je nenavadno bogata za to okolje. To je rojstna hiša Jožeta Karlovška, priznanega slovenskega gradbenika in raziskovalca ljudskega stavbarstva, ornamentike in mitologije. Nabereva si novo energijo za vzpon skozi vas Orešje, vse do Penziona Sreča, ki se ukvarja z varovanjem starejših oseb, gostinstvom in turizmom. 
Odpirajo se čudoviti razgledi na Šmarjeto, Koglo z vinogradi, zadaj pa se odkriva Kum, precej bolj desno najdeva Skalico in Bohor, pred njimi kot na odru dolenjski grički z vasmi... Zanimivo je poklepetati z varovanci Penziona, za katere med drugim kot glavna medicinska sestra skrbi vedno dobro razpoložena nekdanja učenka Mateja. Prijetno je sedeti v senci, ampak treba se je vrniti v dolino. V Gostišču pri dediju (Pirkovič) naju čaka presenečenje: tako majhen kraj, pripravljajo pa tri vrste malic in še marsikaj drugega. Okrepiva se s hrano in pijačo, potem pa po precej vročem soncu kreneva spet proti Šmarješkim Toplicam. Cesta je zelo prometna, saj se ljudje vračajo iz služb, zato se nama kar malo kolca po manj hrupni označeni poti. Ohladiva se ob kavici in sprehodu po senčni poti proti Dobravi, potem pa se posloviva od teh lepih krajev in vkrcava v avtobus. 
V Novem mestu je čas samo za hladno pivo, potem pa naju vlak varno pripelje spet v Sevnico. Več ko dvanajst ur uživanja!
Več posnetkov:
Video:
Spletne strani:

Ni komentarjev: