14. 03. 12

Dobrna - 12. 3. 2012

Elčka okreva v toplicah Dobrna, tistih krajev ne poznamo kaj dobro, zakaj torej ne bi krenili tja? Zidani Most, Celje, Vojnik, Dobrna. Na parkirnem prostoru pred toplicami parkiramo in najprej poiščemo lokal za jutranjo osvežitev. 
Odločimo se za Anino pot in krenemo lepo po cesti mimo Vile Ružičke, pa Graščine Dobrnica - Gutenek iz 17. stoletja z zanimivo fasado, ki jo je v 19. stoletju lastnik grof Franz Anton pl. Kolovrat Liebsteinski dal preurediti v pivovarno. Malo naprej so v skalo izklesali 20 metrov dolgo in pet metrov visoko jamo Ledenica (Bierkeller) za hlajenje piva. Pred njo pa je Kneippovo korito z bistro vodo. 
Lepo utrjena in shojena pot nas vodi navkreber ob skoraj suhi strugi potoka, kjer je ob večji količini vode več manjših slapov. Ob poti nam poglede razveseljuje teloh, tu in tam pa tudi zaplate spomladanske rese. Na nekaterih mestih strma pot z vsekanimi stopnicami in varovalno ograjo se dvigne v pravo pohodno avtocesto. Pred kmetijo Marošek se svet odpre v velike pašnike, mi pa predvsem zremo nazaj proti zahodu, od koder nas za kdaj drugič vabi Paški Kozjak. 
Sprehodimo se do več kot tristo let stare Šumejeve domačije s črno kuhinjo. Hiša stoji v naselju Brdce nad Dobrno in v njej je živela Ana, po kateri se pot imenuje. Skozi gozd se okrog hriba Grušovec spustimo v naselje Zavrh nad Dobrno. Večina nas malica na primernih hlodih v gozdu, Franci pa počaka in dočaka mizo s klopmi pri Flisovem križu. Odpirajo se nam lepi razgledi proti Konjiški gori, pa v smeri Dobrne: hribi in grički, lepo poseljeni in obdelani. 
Spustiti se moramo v dolino do vasi Vrba, kjer sta zanimiva stara kozolec in čebelnjak. Prijazni domačin nam to pokaže, potem pa še natoči liter rujnega. Ne branimo se ga. Zdaj že bolj jasno vidimo tudi Švabovo kapelico, v bližini pa parkiran kombi ansambla Modrijani, saj tu baje živi njihov vodja. Zavijemo na desno in kmalu pridemo do farme nojev, kjer kar nekaj časa ogledujemo vedenje treh velikih ptic, oni pa nas. 
Spet se vzpenjamo vse do cerkve Svetega Miklavža, ki je v pisnih virih prvič omenjena leta 1567, verjetno pa je še starejša. Na južni strani je vzidan rimski nagrobni relief iz tretjega stoletja. Priklicali smo sonce in zdaj se samo še spustimo nazaj v Dobrno, prej pa še bolj pobliže pogledamo ruševine slikovite Vile Ružičke. Zgraditi jo je dal grof Aichelburg, ki je bil med leti 1864 in 1867 župan. Eden izmed naslednjih lastnikov je bil tovarnar Leon Ružička. Nekdaj slikoviti dvorec z drevoredom zdaj žalostno propada. 
V Dobrni na vzpetini ne moremo spregledati župnijske cerkve Marije Vnebovzete, sicer pa smo kmalu spet na izhodišču. Sprehodimo se po parku z mogočnimi drevesi kostanja in javorolistnih platan, pod drevesi pa se je razlila modra barva spomladanskega žafrana. Med stavbami si podajajo roko nove zgradbe s starejšimi, tudi Zdraviliški dom iz leta 1624. Ogledamo si vrelec in stare kopeli, nekateri pa tudi pokusijo vodo. Tople vrelce v Dobrni so poznali že stari Kelti in Rimljani, od leta 1542 pa velja voda kot idealno sredstvo za zdravljenje ginekoloških in uroloških obolenj, revmatičnih obolenj ter bolezni in poškodb gibalnega sistema. Voda prihaja iz globine 1200 metrov s temperaturo 35 do 36,5 stopinj. 
Ob kavici poklepetamo z Elčko in se potem zadovoljni vračamo domov.
Več fotografij:
Spletne strani:
Video:

Ni komentarjev: