Zdaj je pa že čisto svetlo, ko zjutraj odhajamo na pot, in za trenutek se mi zdi, da sem kaj zameštrala z uro ter zamudila. Naš današnji cilj je rastišče velikonočnic. Ker na Boču še ne cvetijo, se odločimo najprej za Donačko goro. S kombijem hitro napredujemo skozi Planino, Šentjur, Šmarje pri Jelšah, mimo Rogaške Slatine do Rogatca. Tu spijemo kavo in kukamo preko meje na Hrvaško. Peljemo se skozi staro središče kraja, pa mimo muzeja na prostem in šole, potem pa prav pod Donačko goro - do zaselka Sveti Jurij.
Pri cerkvi parkiramo in se čudimo napisu, da je hoja po pokopališču na lastno odgovornost. Kaj takega pa še ne! Kmalu se bodo pojavili še napisi, da je tudi dihanje na lastno odgovornost. Sicer pa dihamo bolj plitvo, ker so na parcelo pod parkiriščem na debelo natrosili gnoja. Ker je napovedan pohleven dežek, so marsikje razvozili tudi gnojevko. Tako temeljito prečistimo naše dihalne poti.
Markacije nas usmerijo v hrib mimo kmetije, kjer nas iz hleva pozdravita dva konja, potem pa po lepih poteh do cerkve Svetega Donata. Ta je včasih stala više, v neurju pa je vanjo udarila strela in leta 1740 so zgradili novo niže v pobočju. Ne damo se zapeljati udobnim klopem in prijazni mizi, korajžno zakoračimo na ozko stezo, ki preči strmino, in je na njej kar treba paziti na korak. Še vedno pa je veliko prijetnejša kot asfaltna cesta nedaleč pod njo. Pridemo do kmetije, pri kateri opazimo tudi odskočišče za jadralne padalce, mi pa se po cesti dvignemo do Rudijevega doma.
Kratek postanek za kakšen požirek in posnetek, potem pa naprej proti vrhu.
Ko zavijemo z gozdne ceste na pot v desno, se znajdemo v vrtu snežnobelih kronic (velikega ali laškega zvončka). Celo severno pobočje Donačke gore je ena sama cvetna gredica pod mogočnimi bukvami. Hodimo po ostanku bukovih pragozdov (28 hektarov), kjer imajo svoj raj tudi žolne. Iz nekaterih debel so izkljuvale prave spomenike. Okrog nas se sliši njihovo trkanje, pa tudi drugi ptiči si imajo veliko povedati. Pot je lepo nadelana: po potrebi stopnice, ob strani zavarovana z lesenimi bruni, v okljukih se počasi dviga proti vrhu. Tabla na skali nas poduči, da je to prva označena planinska pot v Sloveniji, ki jo je leta 1853 dr. Ernst Froelich nadelal za zdraviliške goste iz Rogaške Slatine.
Po grebenu pridemo na vrh (882 ali 884m visok), kjer je kamniti križ in na posebnem drogu državna zastava. Najlepši je razgled proti Boču, skozi veje dreves in grmovja pa tudi proti Ptuju.
Nad nami se zbirajo grozeči oblaki, zato hitro pomalicamo in se odpravimo nazaj v dolino. Nekaj kapelj res pade, ampak skoraj bi jih lahko prešteli. Med vožnjo domov kombi opere kratka ploha, v Šentvidu pri Grobelnem pa nas sonce zvabi še v Boletino pri Ponikvi. Velikonočnic je letos zelo malo, pravijo, da zaradi suše.
So pa te bolj dragocene in vsaka posebej je deležna naše pozornosti in vsaj dvojnega fotografiranja.
V Dobju se je treba ustaviti zaradi okusne kave in vode z limonino rezino. Tokrat je rezina pomarančna, zaradi tega pa nismo nič manj veseli pozornosti. Vračamo se z željo, da bi dež bolj namočil zemljo. Nas ne bi nič motil, saj smo lepote tega dne že užili.
Povezave:
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar