V Orešju smo zbrani, prtljage cel kup,
dosti nam treba za dušo in trup.
Dvajset do šestih na poti smo že
vandrovska pot naj zdaj brž se začne!
Gremo v daljine, dokler nas ta strast ne mine,
na Irsko in še drugam, Vinko bo povedal kam. (Napev: Veselo v Kamnik ...)
Ob petih zbor, ob šestih odhod. Mi pa smo gotovi prej in krenemo.
Gremo na Irsko in potlej naprej, vesela je družba naša, juhej!
Na nebu je sonce in veter v laseh, radost in sreča v srcih nas vseh. Gremo ...
Razporedimo se po sedežih in pogradih, avtobus postane naš drugi dom - pravi hotel na kolesih. V Ljubljani vstopi še Tatjana in vandrovska družba je kompletna.
Z nami sta dva šoferja, enega na Jesenicah zamenjamo za drugega, potem pa veselo skozi Avstrijo in Nemčijo. Baje je tam vmes celo snežilo, ampak meni je ležišče tako všeč, da okrog enih niti postanka za stranišče ne izkoristim. Po takih postankih je treba dobro preveriti, ali so se vsi vrnili na sedeže ali pograde. Vinko prešteva, če sta na vsaki postelji po dva.
Ko Vinko prešteva, če zbrani smo vsi,
se Elčka oglasi, da sama leži.
V dvoje je lepše, to res drži,
najdi si družbo tudi še ti. Gremo ...
Malo se obračam, pa spet zaspim, okrog petih se ustavimo že v Franciji, kakšnih 400 km pred Parizom. To stranišče pa bi bilo škoda zamuditi: moderno urejeno, v roza barvi, pravi užitek. Iščemo že tudi prve napitke, Seka in Marjan pa naletita na prve težave:
Bonžur madam, bonžur senjor.WC pink - barbi barve.
Avtomat za kavo pobira denarje, sladkorja ni.
S pantomimo se dokopljemo do sladkorja.
Smeha dosti - kot ponavadi.
Vozimo se naprej, osem stopinj je zunaj, malo dežuje in temperatura se spusti na štiri stopinje. Mimo nas drsijo polja z žitom in oljno repico ter pašniki z živino. Okrog desetih je malo pred Parizom odmor za malico. Takrat spoznamo, da človek ne živi samo od kruha, ampak tudi od potice Jožice C.
V Parizu okrog enajstih pademo v gnečo vozil. Kaj bi bilo šele zjutraj ali popoldne? Prepoznamo reko Seino in Eifflov stolp, med modernimi poslopji pa izstopa ogromna stavba Microsofta. Zunaj mesta se vrstijo lepe vasice med neštetimi odtenki zelene barve, ki jih prekinjajo rumene zaplate. Dan je sončen, le nekaj oblačkov krasi nebo.
V pristanišču Cherbourg dvignemo rezervirane karte za trajekt, vzamemo potrebne stvari, se vkrcamo in pet minut čez šest dvignemo sidro. Pardon: pet minut čez pet - na trajektu preidemo na irski čas. Hitro najdemo kabine na šestem nivoju, odložimo prtljago in hitimo na deveti ali deseti krov nadzorovat odhod.
Pred nami se širi luka Cherbourg, ki se je leta 2000 združila z mestom Octeville, in imata skupaj okoli 42 tisoč prebivalcev. Pristanišče je bilo tu že za časa Vikingov, Napoleon ga je močno utrdil - tudi s podvodnimi ovirami, 1944 so tu bili veliko bitko pri izkrcavanju v Normandiji. Znano je tudi po tem, da je na svoji prvi in zadnji plovbi leta 1912 v njem pristal Titanic. Danes povezuje po morju Francijo z Anglijo in Irsko.
Trajekt je ogromen, kot gora se zdi,
vandrovc naš dragi uživat hiti.
Irsko je pivo in kava že strast,
spati v kabinah pa prava je slast. Gremo ...
Naš trajekt se imenuje Oscar Wilde (1854 - 1900), po irskemu pesniku, piscu pravljic, esejev, novel, romana (Slika Doriana Graya), komedije (Važno je biti Earnest), tragedij. V njegov spomin je na krovu prava literarna pot z utrinki iz njegovega življenja in dela. Trajekt so napravili na Finskem in pluje že od leta 1987, pri firmi Irish Ferries pa od leta 2007. Več kot 166 metrov dolžine, več kot 32 tisoč ton, prostor za 1458 potnikov in 580 vozil ... ogromne številke. Prevozi okoli 120 tisoč kilometrov letno in pri tem prepelje približno 200 tisoč potnikov.
Raziščemo kavarne in restavracije, najdemo trgovino, potem pa se s tremi sopotnicami ustalim za okroglo mizo v kotičku za invalide. Ta je edina dovolj velika za vse naše karte pri igri bridge remi. Tu in tam tla malo zadrhtijo, posebno po drugi rundi Guinnessa, sicer pa je vožnja zelo mirna. Tudi noč prespimo kot angelčki.
Več posnetkovVideo
Ni komentarjev:
Objavite komentar