8. 06. 12

Irska 2012 - 17. 5.

Je jutro še rano, vsem se še spi,
oblačno na vzhodu, kar Vinka jezi.
Valovi so majhni, se malo peni,
ladja v daljavi prot' vzhodu hiti. Gremo ...
Z vrečko v roki Romana drvi,
ta kratkega toči, počasi budi.
Od sobe do sobe tablete deli,
piškoti so sladki, se h kavi mudi. Gremo ...
Danes sem dežurna, zato vstanem bolj zgodaj in vandrovcem in vandrovkam serviram tablete proti slabosti v obliki keksov, poleg tega pa jih še dezinficiram z dovolj močno žgano pijačo. V prostorih trajekta smo že čisto domači in velika doza kapučina, ki ga časti Marija, tudi pripomore k pravemu razpoloženju. Malo jo sumim, da je moja skrita prijateljica v igri, ki jo imamo na poti. Vidimo, da se osebju mudi počistiti prostore, zato zapustimo kabine še pred uradnim pozivom. Naenkrat zaslišimo obvestilo, naj se v recepciji javi vodja naše skupine, in kmalu se Vinko prismeji s pozabljenimi kroksi, ki so ostali v eni izmed kabin. Tudi kapetan nas pozdravi in se prisrčno poslovi od nas ..., mi pa skoraj v jok. 
Weber se kliče, vodjo žele:
kroksi so sami, obuli bi se.
Kapitan nas pozdravi, razneži skor' vse,
na svidenje, ladja, spet vidimo se. Gremo ...
V avtobus se lahko vkrcamo že kar na trajektu, ob prihodu na kopno v pristanišču Rosslare pa nas predstavnik irske policije - Garde malo pogleda in nauči prvo besedo v irščini: "slon" - na svidenje. Že kar takoj ugotovim, da nam s prvim uradnim jezikom te dežele ne bo lahko, saj je zapis precej drugačen od izgovorjave, ne poznajo soglasnikov q, z, k, x, j in th, pa tudi drugi uradni jezik - angleščino izgovarjajo malo po svoje. Tako recimo enako izgovarjajo besedi "three" in "tree", pa si lahko v dvomih, če boš dobil tri stvari ali drevo. Irsko galščino baje govori okoli 11 procentov prebivalcev, v šolah se jo vsi učijo, brez nje ne moreš na univerzo ali v javno službo. Razveseljivo je, da je vse popularnejša med mladimi, ki so ponosni na svojo tradicijo.
Rosslare, kjer smo pristali, je bila včasih slikovita vasica, danes pa pomeni Irski "izhodišče za sončni jugovzhod", ker jo povezuje z Anglijo in Francijo. Predvsem se je pristanišče začelo razvijati po letu 1906.
Emanuel brez problema začne voziti po levi strani ceste, sicer pa na to opozarjajo v treh jezikih: irščini, angleščini in nemščini. Na splošno je na cestišču veliko napisanih opozoril, pa tudi na prometnih znakih: na tistem na glavo postavljenem trikotniku je še dopisano Yield, da te res prepričajo in daš prednost vozilom na prednostni cesti. 
Ob cesti pa nas spremljajo žive meje z rumenim cvetjem in ostrimi trni, Ulex europaeus naj bi to bil, navadni uleks ali hrgovec. Oblikuje tudi krasne okvire sveže zelenim parcelam, na katerih se pasejo predvsem ovce, pa tudi konji in govedo. Domačini cvetove nabirajo za sirup, čaj iz njih uporabljajo proti glistam pri konjih, s cvetjem pa je povezan tudi pregovor: Ko ulex ne cveti, je poljubljanje iz mode. Nekdo iz skupine celo trdi, da Irci lahko seksajo samo v času cvetenja tega grma. Pa so lepo vzgojili tako vrsto, ki cveti celo leto in mila klima jim pri tem izdatno pomaga.
Na kopno smo se pripeljali okrog dvanajstih in zdaj nam že pošteno kruli po želodcih. Najdemo primerno parkirišče nad romantično rečico, ki se tiho vije med zelenimi travniki, in najprej krstimo novi gorilnik s šampanjcem. Ne, ne, nismo zlivali dragocene pijače po gorilniku, ampak v naša grla - na račun gorilnika. Vsaka prilika pač pride prav. Milka pričara slastno obaro, dežurni s pridnimi pomočniki pomijemo posodo in že smo nared za pot naprej.
Po mirnem smo morju na Irsko prišli,
iskali park plac smo, po levi šibali.
Kaj kmalu v loncu obara zadiši, 
z vinom in kavo zalij jo še ti. Gremo ...
Ravno prav je hribčkov za pestro pokrajino, vasice se bahajo s starimi cerkvami, bele ovce s črnimi glavami, repki in čeveljčki pa se raztreseno pasejo vse naokrog. Ni se jim treba bati volkov, pa so tako brezskrbne in ne v tropu. Ko se hribi zvišajo, so ti proti vrhu rjavi od rese in suhe trave. Prihajamo v območje pogorja Wicklow Mountains z najvišjim vrhom 925 metrov. Tu se na 20 tisoč hektarih razteza narodni park, ustanovljen leta 1991. Ustavimo se v gorski dolini Glendalough Valley, ki so jo napravili ledeniki, in ima dva jezeri, včasih sta bili bili združeni. 
Sprehodimo se do impresivnih razvalin enega najbolj čaščenih irskih samostanov: vhod z dvojnim kamnitim obokom, 30 metrov visoki okrogli stolp in pokopališče s keltskimi križi, cerkev Svete Marije, poslopje za duhovnika v romanskem stilu iz 12. stoletja, velik granitni križ, katedrala Svetega Petra in Pavla (11. - 12. stoletje), cerkev Svetega Kevina ... Samostan je bil znamenito središče učenosti do leta 1398, ko je pogorel in so ga menihi zapustili. Romarji so še vedno prihajali, še vedno prihajajo, zlasti v sezoni pa tudi množice turistov. 
Mi se lahko v miru podamo ob spodnjem jezeru do zgornjega, se povzpnemo ob slapu in spustimo spet do jezera, potem pa še raziskujemo eno najstarejših cerkva na Irskem - Reefert Church s pokopališčem (11. stoletje). 
Iščemo tudi ostanke celice Svetega Kevina in nad kamni najdemo verze, ki jih je irski pesnik, Nobelov nagrajenec za književnost, Seamus Heaney napisal o tem ustanovitelju samostana, ki naj bi v molitvi iztegnil roke. Kosovka je v njegovo dlan izlegla jajce in on je počakal v tem položaju tako dolgo, da se je ptiček izlegel. Sveti Kevin naj bi bil rojen leta 498 kraljevskega rodu. Pustil je svoje privilegije in raje živel kot puščavnik v votlini doline Glendalough, ustanovil samostan, skrbel za učenje in bolnike, prepise rokopisov, utrdil krščanstvo na Irskem ... Umrl je okrog leta 618 in že njegova starost 120 let je mit, izročilo pa navaja še veliko legend in čudežev, povezanih z njim. Poudariti je treba tudi dejstvo, da ima Irska kar štiri Nobelove nagrajence za književnost: W. B. Yeats, Samuel Beckett, G. B. Shaw, Seamus Heaney in mnogo drugih svetovno znanih književnikov (James Joyce, Jonathan Swift, Oscar Wilde ...).
Na parkirišče se vračamo po drugi strani spodnjega jezera in na vrtovih odkrijemo pravo bogastvo cvetočih rododendronov. Pri avtobusu s tekom pomalicamo in nadaljujemo vožnjo proti Dublinu med hribi, ki so čisto rumeni od ulexa. 
V Dublin prispemo zvečer in šoferju se posreči najti parkirni prostor prav v središču mesta ob reki Liffey. Kar takoj krenemo raziskovat nočni utrip glavnega mesta Irske z okrog 480 tisoč prebivalci, ki pa po večini živijo v predmestjih. Že po manjših naseljih smo ugotavljali, da ni veliko domačinov na ulicah, tudi Dublin ni izjema. Več gneče je le na področju Temple Bar, kjer prisluhnemo godbenikom na ulici, se s težavo prebijemo skozi sloviti pub Temple Bar, v nobenem od lokalov pa ne najdemo prostora, da bi popili kakšno pivce za živce in pogasili žejo. Eden od šoferjev se zgodaj zjutraj z letalom vrača domov, zato ga zapeljemo na letališče, tam izkoristimo možnost za stranišče, potem pa se vrnemo na že znano parkirišče v središče mesta, kjer lepo zaspimo, kljub hrupu na ulici. Tako niti ne slišimo, da se Vinko in Emanuel odtihotapita v "life".
Porušene cerkve in jezeri dve,
po gozdu in k slapu nam noge hite.
Zvečer pa nam pivo usojeno ni,
v centru se mesta prav sladko zaspi. Gremo ...
Po mestu se voz'mo utrujeni vsi,
si močno želimo, da lulali bi.
Šofer se pa znajde, v terminal nas pela
in želja je naša uslišana b'la. Gremo ...
Video:

Vinkov video:


Ni komentarjev: