Pevska skupina Encijan pri Planinskem društvu Lisca Sevnica vsako leto organizira izlet in s sabo vzame še koga, da je poln avtobus. Pred tretjo uro zjutraj se zbiramo pri prevozniku Toniju, poberemo še preostale na avtobusni postaji, v Boštanju in Krškem, potem pa z vodjem Tonetom veselo na pot. Počakamo, da je mimo meja s Hrvaško, za čisto malo časa zapremo oči in sanjamo. Ob šestih me zbudi žarko sonce in postanek za stranišče in kavo. Vedno aktualno iskanje drobiža za eno in drugo in ugotavljanje, da se tudi s centi in evri daleč pride, le menjava je bolj zaokrožena. Po avtobusu že krožijo različni napitki za dezinfekcijo in slastni prigrizki, hujšali torej ne bomo. Kmalu po osmi uri smo na hrvaško-srbski meji, kjer se zabavamo z ogledovanjem posebnega vozila za pregled tovornjakov. Okrog pol ure se zamudimo, potem pa na srbski strani preizkusimo sanitarije ter menjavo denarja. Za deset evrov dobimo nekaj več kot tisoč dinarjev, torej preračunavanje ne bo težko. Po vožnji preko ravnih polj se nam prileže pogled na Fruško goro in zapeljemo se skozi njene listnate gozdove. Na jasah je že nekaj izletnikov, saj je sobota, marsikje se že obrača kakšen pujsek. Sicer pa je to področje znano tudi po svojih vinogradih (jaz se takoj spomnim na fruškogorski biser) in 15 samostanih. Nad Donavo kmalu zagledamo Petrovaradinsko trdnjavo: bližamo se Novemu Sadu, glavnemu mestu Vojvodine z okoli 220 tisoč prebivalci. Bregovi reke, po kateri pluje 800 ladij letno, so lepo urejeni v sprehajališča, mostovi, ki so bili v zadnji vojni uničeni, pa so obnovljeni in preko enega, ki se imenuje Duga (Mavrica) se zapeljemo na drugo stran in proti Sremskim Karlovcem. To je bil včasih center pravoslavne vere in sedež patriarha, danes je škofijski center, ima pa tudi veliko šol. Prija posedeti ob kavici in pogledu na slikovito zgradbo gimnazije in občinske stavbe nasproti nje. Sprehodimo se in občudujemo fasade nekaterih starih hiš, žal jih veliko propada. Mimo ogromne stare platane in mogočnega divjega kostanja pridemo do muzeja čebelarstva in vinski kleti Živanović. Gospodar nam prepričljivo predstavi svoj pogled na počasno uživanje ob pitju vina (pod francoskim vplivom), popelje nas v skoraj 300 let staro klet, po ogledu čebelarskega muzeja pa sledi bogata degustacija vina in meda.
Najbolj sem se zapomnila obe vrsti bermeta, kjer se vino sreča z zelišči, okus pa spominja na neke vrste vermut. Živanovići na pet in pol hektarov vinogradov pridelajo okrog 20 tisoč litrov vina letno.
Vračamo se v Novi Sad, ki ima univerzo s 30 tisoč študenti in je druga po velikosti v Srbiji, takoj za beograjsko.
Povzpnemo se na trdnjavo, ki je bila s 120 hektari površine največja v Avstro-Ogrski. Gradili so jo 88 let (1692 - 1780) in imela je 12 tisoč strelnih mest. Vodič Joco, ki je po rodu iz Slovenije in aktiven planinec ter planinski funkcionar, stresa iz rokava podatke o zgodovini in sedanjosti. V začetku 18. stoletja, ko ni bilo več nevarnosti Turkov, so v Vojvodino naselili okrog 40 tisoč Nemcev (značilne hiše iz opeke), ki so znali dobro obdelovati rodovitno zemljo. Prišli so tudi slovaški tesarji, romunski pastirji, sadjarji Baski ... Poleg Srbov in Madžarov v Vojvodini živijo še Rusini, Bunjevci in Romi - pisana paleta narodnosti, ki pa se dobro razume med seboj. S trdnjave občudujemo razgled in uživamo v sprehodu. Na nebu je ravno dovolj oblakov za lepe fotografije, sicer je vreme sončno s temperaturami okrog 24 stopinj. Zanimivo, da se je tu rodil ban Jelačić, spomnili pa smo tudi Džordže Balaševića in njegovih bagrenjev - akacij, ki so ravno zdaj v najlepšem cvetju. Pred odhodom nas pozdravi še Boro, naš lanski vodič po Bolgariji, pojavi se tudi tisti, ki nas je vodil po črnogorskih gorah, letos nas bo pa po Romuniji, Joco obljublja jeseni vodenje po Turčiji ... skratka - v Srbiji imamo že kar ekipo vodičev in vodnikov.
Zdaj se vozimo proti severu in v bližini Bečeja opazimo velike ribnike, Joco pa nam razloži tudi sistem kanalov Donava - Tisa - Donava, ki jih je projektiral Eifel. Zanimajo nas salaši - velike kmetije na samem, v Bečeju (30 tisoč prebivalcev) ob reki Tisi pa se sprehodimo do trga z mestno hišo, spomenikom in cerkvijo Svetega Jurija, ki je največja v Bački.
Graditi so jo začeli leta 1851, ikone pa so delo znanega Uroša Predića. Zanimiv spomenik na trgu je žal brez vode, je pa v bližini cerkve vodnjak s toplo mineralno vodo, ki so jo najbolj pogumni tudi pokusili.
Nedaleč od Bečeja obiščemo še kobilarno in dvorec Fantast - posestvo bogate družine Dundžerski. Splača se povzpeti na stolp in s ptičje perspektive videti pokrajino.
Paličko jezero s 3,8 kvadratnih kilometrov površine in povprečno globino dveh metrov so v turistične namene začeli uporabljati leta 1845 kot zdravilišče za bogate Madžare. Tu so izviri tople vode, zdravilno pa je tudi blato. Po obali jezera (17 km) so urejena sprehajališča, steze za pohodnike in kolesarje, imajo okrog 700 vrst ptic, manjši živalski vrt ... Sprehodimo se po parku do vode, ki na nas ne naredi preveč dobrega vtisa, sicer pa jo morajo zaradi alg, ki vežejo nase kisik, večkrat čistiti. Joco nam kaže, kje je bil včasih moški "štrand" in, kje ženski, če so hoteli priti skupaj, so morali pa plavati.
Zjutraj nas zbudi sonce in po zajtrku se kar hitro odpravimo naprej.
V Subotici (100 tisoč prebivalcev) se sprehodimo po središču s slikovito mestno hišo, poskočnim vodometom, zgradbami v stilu madžarske secesije ..., stopimo pa tudi v frančiškansko cerkev. Mesto je zelo zeleno (tudi druga v Vojvodini), glavne ulice široke 36 metrov, kar je bilo včasih predpisano zaradi požara. Prebivalstvo v njej je pisano, sicer pa je to mesto v bližini madžarske meje sedež rimokatoliške škofije s slovenskim škofom Hočevarjem. Zanimiv je obisk boljšjega trga, kjer na 1200 stojnicah prodajajo vse od igle do lokomotive. No, roko na srce: lokomotivo sem videla samo kot igračko. Čeprav je dan volitev, tega ne občutimo veliko. Še plakatov je bolj malo, najbolj pa mi je všeč tisti z napisom: Obećavaju nam brda i doline, a nama je stalo do ravnice. Tudi kandidat ne izgleda slabo.
Vozimo se skozi vasi ob meji, kje živi veliko naseljencev iz Bosne. Sadje predelajo v značilne vrste žganja iz kutin, marelic, hrušk in zelo močno pijačo "dudi brendi" iz murvinih sadežev.
V Somboru, ki ima največ drevja na glavo prebivalcev in največjo karmelitsko cerkev v Srbiji, se Joco poslovi od nas, mi pa jo mahamo proti meji s Hrvaško. Tam se nagledamo Donave in naselja Batina z impozantnim spomenikom Antuna Augustinčiča rdečearmejcem in partizanom na hrvaški strani, ker več kot eno uro čakamo v ne preveč dolgi koloni. Mogoče so pa uslužbenci stavkali. Pripeljemo se med kleti, ki so vkopane v zemljo, vinograde in sadovnjake.
Po obrambnem nasipu, ki je v celoti dolg 50 kilometrov, se peljemo skozi Bilje (dvorec Eugena Savojskega, ki se je proslavil v borbi s Turki), potem pa preko Drave pridemo v Osijek.
Slavonska kuča nam pripravi dobrodošlico z juho, ki se greje v kotličkih pred vhodom, na mizo pa najprej postavi narezek prekajenih dobrot na grobo oblikovanih deskah, po juhi pa še kup mesa in klobas nagrmaden na krompir in riž. Le solate je bolj malo. Za povrh pa še sadni zavitek. Tudi najbolj ješči so omagali!
Samo še "tehnični" postanki sledijo in tik pred dvanajsto smo spet v Sevnici - polni vtisov in lepih spominov.
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar