18. 01. 12

S Črnivca na Kranjsko reber - 16. 1. 2012

Kar precej stopinj pod ničlo je, mi pa se kaj hitro ogrejemo v kombiju na poti skozi Celje proti Gornjemu gradu in prelazu Črnivec. Vmes nam malo pomagajo še popiti čaji in kavice. 
902 metra visoki prelaz nas pričaka bogato osvetljen s soncem in kar prav nam pride reber brez gozda. Leta 2008 je vetrolom tu uničil večino drevja, naslednje leto pa so posadili okrog 50 tisoč sadik, ki zdaj počasi rastejo. Pot je speljana med nizkimi in bolj visokimi panji, tu in tam je ostala še manjša skupina smrek, stezo pa včasih prečkajo potočki vode, ki so se večinoma skrili pod ledeni pokrov. Mi pa večkrat prečkamo kar široko gozdno cesto, vendar se ne damo premamiti: ljubša nam je pohodniška pot. Na začetku še hvalimo pogoste markacije, ki pa kasneje nekam izginejo in skoraj že krenemo na levo, ko nam zdrava pamet veleva, da je treba na desno. Tako je tudi prav, čeprav je treba splezati preko podrtih smrek. Više pridemo do gozda in tu je spet dovolj nam tako ljubih znakov. Že v gozdu je na poti nekaj snega in leda, na travniku pred vrhom pa je snega še več. 
Skozi smreke nam mežikajo Kamniško-Savinjske Alpe, na vrhu Kranjske rebri (1435m)  pa se nam odprejo kot oltarji v najlepši lepoti. Na vzhodu se nam zdita Lepenatka in Rogatec čisto blizu, daleč v dolini se odkriva Gornji grad, nad njim Menina planina, na zahodu nas pozdravlja Mala planina. Doline proti Kamniku in Ljubljani pa so bolj zamegljene. 
Malo piha, vendar si kljub temu privoščimo malico, potem pa se po isti poti vrnemo na Črnivec. 
Nismo pričakovali, da bo lokal odprt, zato tem bolj uživamo na sončni terasi ob toplih napitkih.
Krasen dan! Še posebno, ko v celjski bolnici ugotavljamo, da naša Elčka dobro okreva in upamo, da se nam bo kmalu lahko spet pridružila na pohodih.
Več posnetkov:
Video:


9. 01. 12

Bohor - 8. 1. 2012

V nedeljo po praznikih se navadno odpravimo na Bohor, kjer se srečamo z ostalimi planinci in planinkami iz Posavja in zaželimo vse dobro v novem letu. Ob sedmih smo na parkirišču pri kombiju, na rondoju poberemo še dva udeleženca in že brzimo ob Sevničini proti Zabukovju. Parkiramo na Pokojnem vrhu nad Mrzlo planino, ki takoj opraviči svoje ime, prav zoprno piha tam. 
S hojo navkreber se kmalu ogrejemo in z navdušenjem opazujemo oblake raznih barv in oblik. Veter je opravil z meglo in odpirajo se nam razgledi od Medvednice, Gorjancev, Snežnika do Lisce. V tem okviru pa množica hribov in gričev z zaplatami gozdov, travnikov, polj, med katere se stiskajo naselja. 
Pot je pomrznjena in suha, le tu in tam je v kakšni kotanji lisa snega, mlake na poti in v starih štorih pa nudijo prave umetniške slike iz ledu. Po vlaki se povzpnemo na Javornik (1023m), kjer je travnik malce pokrit s snegom, pa tudi s pohodniki, ki jih danes res ne manjka. Sprehodimo se še na Koprivnik (982m), od koder kukamo proti Planini in Šentvidu. Na poti proti koči sonce že lepo greje, v koči pa nas pogreje še zastonjski čaj. S pripravo in prodajo hrane osebje ni preveč spretno, končno pa le dočakamo golaž. Vračamo se po isti poti in se ustavimo le pri križu, kjer je po  tradiciji treba povedati kakšen vic. 
Nad Mrzlo planino nas spet veter pošteno prepiha, da se dostojno poslovi od nas.
Več posnetkov:
Video:

8. 01. 12

Po Brežiški poti - 7. 1. 2012

Sonce nam mežika nekje nad Zagrebom, ko se z avtobusom peljemo na prvi sobotni izlet Planinskega društva Lisca Sevnica. Nismo namenjeni daleč: le do Čateža, kjer nas čakata vodnika domačina. 
Po obvezni kavici jo v dolgi koloni 40 pohodnikov in pohodnic mahnemo proti Šentviški gori. 
Pri vzponu se prijetno ogrejemo in izpred cerkve Svetega Vida občudujemo razgled na Brežice, pa tudi v daljavo vse do Kamniških Alp. Ob spustu proti vasi Žejno si ogledamo še luknjo v zemlji, ki je očitno vhod v tajanstveno podzemlje. Spet se vzpenjamo, tokrat proti Velikemu Cirniku (621m). Uživamo na lepih gozdnih poteh med mogočnimi bukvami. 
Pri zavetišču nam tekne malica, potem pa nas pot vodi na Mali Cirnik in v Globočice. 
Turistična kmetija pri Martinovih nas sprejme z vso gostoljubnostjo. Občudujemo urejenost stare hiše, dekoracijo gostinskega prostora, v slast pa nam gre tudi obara z ajdovimi žganci. Ko domači fant raztegne svoj meh, marsikoga zasrbijo pete, oglasi pa se tudi pesem. Kar težko se je posloviti, vendar moramo naprej v Mrzlavo vas. 
Pri eni od zidanic nas čaka prava pojedina z obloženimi kruhki, različnim pecivom, pijačo, kavo... 
Polni nove energije prehodimo še zadnji del poti do Velikih Malenc, kjer je parkiran avtobus. Lep začetek sobotnih pohodov v letu 2012!
Več posnetkov:
Spletne strani:
Video: