20. 07. 13

Šentrupert in Vesela Gora - 19. 7. 2013

Lepo poletno jutro s prijateljico Tilčko izkoristiva za izlet na Dolenjsko. Vlak pet minut pred pol sedmo naju odpelje do železniške postaje Šentrupert, ki je v bistvu v Slovenski vasi.
Kljub soncu je še prijetno sveže in pogumno zakorakava skozi Brinje proti Šentrupertu.
Vsa prijetna dolina v okviru zelenih hribov se razteza pred nama in v pol ure sva že v  Deželi kozolcev.

Do desete ure nimate komu plačati vstopnine (štiri evre, za upokojence tri), zato se sprehodiva in zastonj ogledava 19 objektov tega muzeja na prostem. Res raznoliki in mogočni so ti predstavniki slovenske arhitekture. Pri vhodu naju razveseli mali ribnik, ob njem pa so nasajene raznovrstne maslenice. Prava paša za oči!
Meni je še posebno lep kozolec na drugi strani naselja, ki ima kar pet delov in trenutno nudi streho lesu, da se suši. V bližini gotske cerkve Svetega Ruperta iz 15. stoletja na temelju še starejših cerkva si v lokalu privoščiva kavico, potem pa preko polja "poromava" proti Veseli Gori.
To je res prijetna hoja med njivami bahato zelene koruze in zlatorumenega žita. Na severu naju pozdravlja cerkev Svete Barbare na Okrogu,
na robu doline grad Škrljevo, najin cilj pa je baročna cerkev Svetega Frančiška Ksaverija iz osemnajstega stoletja na osnovi še starejše.

Najprej se mimo kapelic križevega pota povzpneva do kapelice Žalostne matere božje, pred katero so trije križi s Kristusom in obema razbojnikoma.

Imava srečo, da cerkev krasijo za poroko in lahko vanjo tudi vstopiva. Tudi sicer si je mogoče ogledati notranjost skozi železno ograjo, ki je namesto vrat.
Mimo Barbove graščine in skozi gozd se spustiva spet na cesto proti Slovenski vasi, v kateri občudujeva bogastvo rož na balkonih in oknih. Lakota naju začne gruditi, zato se okrepčava z malico in pivom. Do odhoda vlaka v Sevnico je še dovolj časa, zato se napotiva skozi Rakovnik vse do Pivnice As, kjer naju poleg kavice razveseli tudi Otroški park tik za lokalom. Človek si kar zaželi, da bi bil še enkrat mlad!
Njiva sončnic se ozira v naju, povsod ob cestah in poteh pa je neverjetno veliko drobnega cvetja navadnega glavinca, korenja, svetlomodrih oči navadnega potrošnika (cikorije) ... Tudi vrtovi nudijo poglede vredne pozornosti.
Ampak treba se je posloviti, ob pol dvanajstih že disciplinirano čakava na vlak, ki naju varno pripelje domov.
Video:

Ni komentarjev: