Poletna jutra se zgodaj začnejo, zato se tudi Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica zbere že ob šestih in s kombijem pohiti proti Gorenjski. Kavica na Voklem, potem pa naprej do Bohinjske Bistrice. Tam nas čaka vodnik in planinski prijatelj Ivan, ki kot domačin dobro pozna kotičke tam okrog in nam predlaga vzpon na planino Poljana. Zapeljemo se skozi naselje Ravne, potem pa desno po cesti preko smučišča in pod Mencingerjevo kočo. Ignoriramo markacije za planino Za Liscem in po cesti, ki se skoraj nič ne vzpenja ali spušča, vozimo naprej in naprej ... Cesta je ozka, ampak lepo nadelana, pod nami strmina, na trenutke se mi zazdi, da se bomo ustavili šele na Voglu. No, pa se prej: malo naprej od skupine nedavno posekanih dreves obrnemo vozili in najdemo prostor za parkiranje. Ivan nam obljublja uro in pol poti, ki se na dveh mestih malo bolj strmo dvigne, sicer pa ni sile. Začne se lepo po ravnem in širokem,
potem pa se neoznačena lovska pot zoži in strmo dvigne. Občasno se levo ali desno pokaže bolj ravna gozdarska varianta, ki pa za nas ni prava. Kaj dosti ljudi tu ne hodi, včasih se nam steza nekam izgubi, potem jo moramo mi zapustiti in obiti podrta drevesa,
končno pa pridemo na zelene jasice, polne veternic in zlatih pogačic.
Na malo večji jasi stoji lična lesena lovska kočica, pokrita s skodlami. Malo si odpočijemo, potem pa nadaljujemo pot, ki ni več tako strma. Ruševje obidemo po levi, naprej pa ga imamo kot prijetno ograjo travnatih jasic, preko katerih je speljana pot.
V vetru se nam pred objektiv postavljajo velecvetne orlice, njihovo modrino pa dopolnjujejo mali in veliki encijani v prijetnih skupinicah.
Še nekaj vzpona in pred nami se odpre - rajska planina Poljana pod Malim (1946m) in Velikim Raskovcem (1967m), ki sta okrašena z zaplatami snega, občasno pa tudi z oblaki. S table na obnovljeni stavbi razberemo, da smo na nadmorski višini 1464 metrov, malo naprej je še ena kamnita stavba, ki lahko služi kot bivak in je odprta, okrog pa je kamenje vsaj še dveh porušenih objektov.
Narava celi te rane po svoje: med kamne posadi šope praproti, travo okrasi z gredicami spominčic, ki so tu modre, roza in bele, doda še drobne cvetove materine dušice, ki zadiši, ko stopiš nanjo ...
V sredini doline se spominčicam pridružijo rumeni alpski maki, tista belina, ki jo je največ, to pa sploh ni pesek, kot smo pričakovali, ampak nešteto cvetov alpske velese. Tudi velike encijane najdemo vmes, sicer pa moramo presneto paziti, da ne pohodimo še nešteto drugih drobnih cvetic. Čisto na koncu doline curlja voda in v globeli je še kar veliko snežišče.
V takem okolju se res prileže malica, ki jo popestrimo s "kraljevskimi" češnjami in vinom. Slavica in Tone nam res pogosto pripravita kakšno presenečenje.
Posloviti se moramo od teh lepot in dobrot in vrniti v dolino. Skoraj bi izbrali variantno pot, pa nas še pravi čas usmerijo na pravo.
Pri spustu je treba zelo paziti na korak, sploh po kamnju in suhem bukovem listju, ki včasih pokriva suhe veje, pa tudi kakšen zoprn kamen. Pri vozilih se posladkamo še s Hermininimi figami, ki jih zalijemo s Kraljevim vinom, potem pa kombi in avto še enkrat obrnemo zaradi spremenjenega načrta, da se peljemo po cesti naprej in spustimo v Ribčev Laz.
Sprehodimo se ob Bohinjskem jezeru, uživamo ob pijači Pod skalco, v parku občudujemo razstavljene profesionalne posnetke cvetja, potem pa se poslovimo in krenemo na pot proti domu.
Pri Elčki in Vinku že drugič krstimo novo vrtno uto: tokrat s pravo pojedino. Tako je "tehnični prevzem" res dobro potrjen in preizkus uporabnosti odlično opravljen.
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar