Kar dvajset članov študijskega krožka Spoznavanje naravnih vrednot se nas je zbralo na lepo, ne preveč mrzlo jutro.
Danes ne gremo daleč, samo do Krakovega se zapeljemo, potem pa krenemo po markirani poti v smeri Lisce. Kar strm vzpon skozi gozd že takoj na začetku.
Na grebenu se oziramo proti Podgorici, vrh Lisce pa se nam skriva v meglicah. Zavijemo po cesti na desno, pa nas domačin na traktorju ustavi,
povabi na svoj dom in z ženo nam na naslovu Orešje nad Sevnico 40 postrežeta z različnimi vrstami žgane pijače. Svetuje nam glede poti in kmalu se vzpenjamo po travniku, v gozdu pa ležijo podrta drevesa, zato moramo napravi "obvoz". Na pašniku nad gozdom nas pozdravljajo ovce, mi pa se pretikamo med grmovjem, preko ograje, in končno smo pri domačiji,
pred katero je zanimiv prometni znak za omejitev hitrosti na 40 kilometrov na uro. Izza vsake številke kuka petelinova glava in oznanja, da tu prodajajo kokošja jajca. Pot nas vodi naprej do dela Podgorice, ki se imenuje Dolna in je znan predvsem po vodnem zajetju in pomembnih objektih za vodooskrbo.
Od letošnje jeseni od tod dobiva pitno vodo tudi vrh Lisce.
Že nekaj časa hodimo po ravnem, zdaj pa se pod hišami spustimo navzdol in našo pozornost posvetimo mogočnemu kostanju, ki nam na tleh ponuja obilo svojih plodov.
Na desni je lepa dolina z belo hiško, nihče pa ne ve, čigava je. Gotovo je bil to prej mlin, mimo teče še veliko vode, čeprav je nad njim zajetje. Spuščamo se po gozdni cesti in se čudimo številu grap in množini vodnih virov. Najbolj nenavadno se nam zdi, ko iz jaška pod cesto voda kar pljuska pod pritiskom. Ob vodotoku se stiska skupina precej ostarelih poslopij, že skoraj čisto v dolini pa nas preseneti urejenost okolice hiše z oznako Podgorica 12.
Vse strmine so skrbno obdelane, zasajene s sadnim drevjem, grmovnicami, reso, tok vodo je posrečeno speljan, hlev s poniji pa ima nad sabo v bregu podolgovat pokrit skedenj s senom, ki verjetno kar samo pade v jasli. Dobro izkoriščeni bregovi!
Že smo pri skupini novejših hiš, ki sodijo pod Orešje nad Sevnico, in samo še nekaj sto metrov nas loči od naših jeklenih konjičkov
pri Vinski kleti Mastnak v Krakovem. Svoje vtise strnemo ob kavi v gostišču Rondo, Ljubo pa je slavljenec, zato mu zapojemo Vse najboljše. Da bi nam le še dolgo bilo tako lepo!
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar