19. 02. 13

Bojnik - 18. 2. 2013

To je že četrti ponedeljek, ko Ponedeljkovo skupino na pohodu razveseljuje sneženje, če se ne motim. Saj se ne pritožujem: puhaste snežinke nam osvežijo ozračje in okrasijo starejšo snežno odejo. Sicer pa se s kombijem zapeljemo na Bojnik, uradno Otavnik, in pri Slavici in Tonetu uživamo ob dezinfekciji, čaju, kuhanemu vinu in pecivu. Potem pa nas Tone vodi po približno dve uri dolgi poti. 
Malo po ravnem, potem med zidanicami navzdol vse do meje z občino Škocjan, kjer so zgradbe označene že z imenom Klenovik. Pogled pritegne skrbno zgrajeno stranišče na robu ceste s tremi linami v obliki srčkov in močno ključavnico. Malo niže je sneg na veliki površini rumene barve: le kdo je lulal tako enakomerno in na široko? Nihče, le leskov grm je že otresel svoj cvetni prah. 
Po deviškem snegu se spustimo v dolino k potoku, kjer na križišču opazimo močan izvir vode in ob njem že tudi nekaj pomladnega cvetja. Zdaj pa bo treba v breg! Sneg je malo pomrzel, zato je potrebno nekaj več truda, da iz njega vlečemo svoje noge in dragocene pomočnice pohodne palice. Pod zasneženimi brežinami se košatijo zaplate sveže zelenih mahov, Vinko Š. najde celo tako v obliki srčka. Vpliv Valentinovega? 
Spet smo med zidanicami in ogledujemo si različno oblikovane parcele vinogradov v naravnem amfiteatru. Pri eni izmed zidanic si lahko postrežemo s ta kratkim, kune  pa so nam pripravile dobrodošlico s svojim iztrebki pred poslopjem. 
Še vedno sneži, ko se vrnemo v svoje zavetišče. Ob prijetnih pogovorih se mastimo vsak s svojo malico, potem pa nas Anica K. preseneti z mesno pito, ki je res nekaj posebnega, Slavica pa s hrustljavim jabolčnim zavitkom. Čaj in kava lepo gresta zraven, o vinu pa samo toliko, da so na izbiro tri vrste. Koliko smo ga spili, pa naj ostane skrivnost. 
To fotografijo je posnel Vinko Šeško.
Hvala vsem za prijeten dan!
Video:

12. 02. 13

Pekel pri Borovnici - 11. 2. 2013

Že spet so za ponedeljek napovedane padavine in na poti proti Ljubljani se to začne uresničevati v obliki plesočih snežink. Zimsko pravljico pa kvarijo tovornjaki, ki so parkirani na odstavnem pasu, v Italiji baje močno sneži. Na Brezovici uspemo zaviti z avtoceste in zapeljemo se do naselja Podpeč. Premami nas napis "nepozabna kava" in kar takoj jo preizkusimo. Res ni slaba in prav prileže se. Zdaj pa naprej skozi Borovnico z ostankom nekdanjega železniškega viadukta in do vhoda v Pekel
Velik peklenšček ga straži, ne občutimo pa kakšne posebne vročine. 
Sneženje osvežuje zrak, sneg in led na drevju, grmovju in skalah pa oblikujeta pravo galerijo oblik. 
Vmes poplesujejo valovi bistre vode v obliki pahljač, slapov, tolmunov. Čudovito je hoditi pa tej pravljični pokrajini! 

Ko se pot začne bolj strmo vzpenjati, se nekateri obrnemo, moški del skupine pa hrabro nadaljuje vzpon. Tri pohodnice se vzpnemo še po poti proti Pristavi, potem pa nam tekne malica.
Ne mudi se nam domov, zato se sprehodimo do cerkve Svete Ane nad naseljem Podpeč, od koder se nam kljub sneženju odpira pogled na Barje in bližnje hribčke s cerkvicami. Gotsko osnovo cerkve iz 11. ali 12. stoletja so v 19. stoletju barokizirali, v njeni bližini pa so označene smeri za bližnje cerkve ter gore blizu in daleč. Prijazne klopi in mize vabijo k počitku ob toplejšem vremenu. Kar takoj se odločimo, da v pomladnem času, ko bo zacvetel močvirski tulipan, poleg nižin raziščemo še te vzpetine. Še enkrat si privoščimo nepozabno kavo, potem pa se po zasneženi pokrajini vračamo domov. Izločenih tovornjakov je že na kilometre, snežne odeje pa je tudi vse več. Prijetno bo zateči se spet na toplo ...
Video:

10. 02. 13

Drameljska planinska pot - 9. 2. 2013

Sobotni izlet Planinskega društva Lisca Sevnica je, tistih nekaj napovedanih snežink se pa res ne bojimo. Avtobus mi je čisto blizu, samo preko ceste. Pohodniki in pohodnice vstopajo še na avtobusni postaji in nekaj postajališčih, vzdušje je kmalu kot navadno - odlično. Planinsko društvo Dramlje nas vabi na 32. pohod po Drameljski planinski poti za krepitev zdravja in v spomin na pohod legendarne 14. divizije, ki je 13. in 14. februarja 1944 osvobajala te kraje. Lojze nas varno pripelje v Dramlje, kjer v gasilskem domu plačamo štartnino ter dobimo zgibanko z načrtom poti in kontrolni kartonček. Brez okrepčila pa vendar ne gremo na pot! 
Domačini nam pokažejo gostilno, ki je kot običajno blizu cerkve, počutimo pa se skoraj kot doma, saj smo v naselju Laze. Ker sneg kar lepo naletava, se primerno opremimo in zakorakamo skozi Svetelko. Nekaj časa se počasi dvigamo po cesti, potem pa bolj grizemo kolena do druge kontrolne točke Straža na Gori. 
Požigosamo kartončke in si natočimo vročega čaja: izbiramo lahko med limonovim in rumovim. Spominska tabla nas spomni, da se je tu rodil Miloš Zidanšek. Starejši ime poznamo, mlajši manj. 
Da se nadihamo, najprej hodimo po ravnem in malo navzdol, potem pa se spet začenjamo vzpenjati skozi Spodnje in Zgornje Slemene. 
Pri domačiji Kumšek nas čaka tretja kontrolna točka, privoščimo pa si tudi zasluženo malico. Iznajdljivi si najdemo streho kar v suhi drvarnici. Ves čas po malem sneži, v dolino se ne vidi kaj dosti, pohod pa poteka v sproščenem razpoloženju. Pohodniki se pomešamo med sabo, kakšno pametno rečemo, predvsem v nadaljevanju poti, ki vodi navzdol. Nekateri se držijo ceste, večina po jo ubere po bližnjici. Ta je na začetku prijetna, mehka, snega je ravno prav, kasneje pa pokaže zobe in zelo je treba paziti, da ne zdrsnež po snežni in blatni strmini. 
Srečno se spustimo v dolino z ribniki in kmalu se pred nami pojavi Žička kartuzija, domovanje menihov iz 12. stoletja. Kratek postanek in odločitev, da izberemo krajšo varianto proti Grušcam. 
Lepa gozdna cesta se više zoži v stezo in počasi sopihamo proti četrti kontrolni toči pri domačiji Jankar. 
Poleg žiga nam postrežejo tudi z vročim čajem, ki ga po želji ohladijo z izdatnim curkom ruma. Kmalu se znajdemo nad vinogradi in ena izmed zidanic ima črna vrata - taka imamo najraje, namreč odprta. Gospodar odprtih rok toči modro frankinjo in domače belo, zraven pa ponuja še kruh. V megli že vidimo naslednji cilj: cerkev Svete Uršule. Da se ne bi zgubili, nas vabi z opoldanskim zvonjenjem. Ampak vmes je še kar dolga dolina. Najprej se spustimo ob vinogradih, nekateri se spustijo kar po zadnji plati, drugi še po hrbtu, ostali lovimo ravnotežje po spolzki travi in snegu. Skoraj mi že uspe, ko tik pred koncem zdrsnem, padem in dobim na hlače ter bundo originalne spominke - odtise lokalnega blata. Hujšega pa k sreči ni. 
Še malo po ravni cesti in pogled nazaj v gorice, potem pa vzpon skozi gozd na Uršulo. Pot je že pošteno shojena od nešteto korakov, tudi utrujeni smo že, ko nas pozdravi najprej cerkev, potem pa še planinska postojanka na nadmorski višini 461 metrov. 
Cerkev je zgrajena v renesančnem slogu in njen začetek sega v 17. stoletje. Notranjosti si žal ne moremo ogledati, ker je zaklenjena. Planinska postojanka je bila včasih mežnarija in je stara več kot 200 let. Prizadevno planinsko društvo lepo skrbi zanjo in s svojo leseno fasado in toplimi prostori nam nudi prijetno zavetje za počitek in malico. Na drugi strani cerkve je Mastnakova zidanica iz istega časa kot mežnarija, ob cesti pa se vrsti cela ulica novodobnih zidanic in vikendov z manjšimi vinogradi. Lep razgled se jim ponuja, na žalost pa tudi na avtocesto in hrup prometa se širi do nas. Sicer pa - kot bi bili blizu doma: naselje se imenuje Vodule, pri nas imamo pa Vodale. 
Po cesti se mimo Slomškove kapelice spuščamo v dolino ter se razveselimo avtobusa, ki ga je šofer premaknil in nam ni treba hoditi peš prav do Dramelj. Še vedno se po zraku lovijo snežinke, ni jih bilo tako malo kot v napovedi, pa nič ne de: osvežile so nam zrak, ozaljšale pokrajino in nam popestrile dan.
Video:

7. 02. 13

Kompolje in Šmarčna - 6. 2. 2013

Študijski krožek Spoznavanje naravnih vrednot se ne boji dežja in večina se nas zbere na Rondoju z dežniki in prepričanjem, da sta dež in sneg tudi naravni vrednoti. Kar vprašajte tiste, ki jih pogosto pesti suša. Soglasno sklenemo, da se bomo danes bolj vozili in prva etapa je do gostišča Felicijan na Šmarčni, ki je trenutno spet zaprto. 
Neumorni Janez nam predstavi značilnosti in zgodovinsko ozadje tega področja, potem pa se zapeljemo v Dom na Kompolju, 
kjer so domačini leta 2002 v posebni delavnici zbrali gradivo o svojem kraju. Do cerkve Svetega Mihaela se sprehodimo in občudujemo cerkveno ladjo iz desetega stoletja, ki je ena najstarejših v Sloveniji. 
Glavni in stranska oltarja sta iz 18., nekateri kipi pa celo iz 17. stoletja. Domačinka nam predstavi skrb za obnovo objekta in na prvi pogled mi je všeč kombinacija starega in novega, pa prijazne lesene klopi, skrbno ročno izdelani prti, šopki iz naravnih materialov ... Preko obzidja pokopališča se zagledamo v valove Save pod njim in poslušamo razlago o rešitvi odvodnjavanja v naselju.
Do Šmarčne skušamo priti po makadamski poti ob Savi, pa je na nekaj mestih voda preveč spodjedla breg in se raje vrnemo na varnejše poti. 
Tu obiščemo novo Marijino cerkvico, ki še ni čisto gotova, in stoji na mestu nekdanjega kužnega znamenja, kasnejše kapelice in manjše cerkve, ki so jo nazadnje razširili leta 1970. Na fasadi lastovke, ujete med bodečo žico, spominjajo na zaobljubo o graditvi, če se bodo domačini srečno vrnili iz izgnanstva. Z ogromno lastnega dela, nekaterimi donatorji, vendar brez kakršnekoli finančne pomoči Cerkve, zaobljuba postaja resničnost. 
Posebno pozornost zaslužijo poslikave mojstra Bojana Sumraka, ki je tu ustvarjal več kot tisoč ur. Jaz pa sem se zazrla tudi v umetelno sestavljena tla.
Dežne kaplje prehajajo v snežinke in prijetno je strniti vtise lepo na toplem ob kavi v Čič baru v Boštanju. Danes smo naravnim vrednotam dodali zvrhano mero kulturnih - to se pred kulturnim praznikom tudi spodobi.
Video:

5. 02. 13

Lovrenc - 4. 2. 2013

Ponedeljkova skupina se danes odpravlja na krajši pohod: s kombijem se zapeljemo do Krajnca na Okroglicah, potem pa se začnemo vzpenjati po precej strmi poti proti Lovrencu. Dobro je treba paziti, da nam ne zdrsne na nekaterih poledenelih delih. Čas nam mineva v razpravah, čigave so obnovljene hiše na desni, pogled pa uhaja tudi proti Lisci. Lepo vzdrževana pot nas zapelje precej na levo, potem pa spet na desno in kmalu ugotovimo, da smo se tako izognili zoprnemu odseku uradne poti. Snega je vse več in po dobri uri hoje uživamo razgled od cerkve na Lovrencu. 

Poleg nje je stara lipa, ki jo je neurje skoraj uničilo. Spust po travniku je prijeten, saj je sneg sipek in svež. 
Do Kamrce se odločimo za pot po cesti mimo stare hiše z velikim naslikanim pajkom na fasadi, pa mimo kapelice ter Lukčeve koče, 
kjer se sicer slikamo, pozabimo pa preveriti vsebino na vedno gostoljubnem oknu. 
Spet nas čaka slikovito gazenje po snegu in snežnih zametih, tudi drevje je marsikje sneg spremenil v prave skulpture. 
Do Kamrce pridemo na robu in se takoj odpravimo v hrib, od koder lahko občudujemo cerkvico na Lovrencu, za njo mogočni Kum, 
tam daleč na jugu pa žari Snežnik kot v žarometih na odru. Še ozka steza skozi zasneženi gozd, med drevjem se pod nami tu in tam pokaže Razbor, 
mi se pa že spuščamo mimo samotne hiše in po travniku pod njo. Čaka nas še nekaj asfaltirane ceste, potem pa pot do zavetišča Helene in Toneta, 
kjer najprej zadiši po dezinfekciji različnih okusov ter čaju, potem pa nas čaka prava pojedina. Baje smo si jo zaslužili z okrasitvijo Jurkove koče za prednovoletna srečanja planinskih skupin. Tako dolgo klepetamo in se hecamo, da preženemo še zadnje meglice in oblačke - skupaj z naravo smo si napravili čudovit dan.
Video: