To je že četrti ponedeljek, ko Ponedeljkovo skupino na pohodu razveseljuje sneženje, če se ne motim. Saj se ne pritožujem: puhaste snežinke nam osvežijo ozračje in okrasijo starejšo snežno odejo. Sicer pa se s kombijem zapeljemo na Bojnik, uradno Otavnik, in pri Slavici in Tonetu uživamo ob dezinfekciji, čaju, kuhanemu vinu in pecivu. Potem pa nas Tone vodi po približno dve uri dolgi poti.
Malo po ravnem, potem med zidanicami navzdol vse do meje z občino Škocjan, kjer so zgradbe označene že z imenom Klenovik. Pogled pritegne skrbno zgrajeno stranišče na robu ceste s tremi linami v obliki srčkov in močno ključavnico. Malo niže je sneg na veliki površini rumene barve: le kdo je lulal tako enakomerno in na široko? Nihče, le leskov grm je že otresel svoj cvetni prah.
Po deviškem snegu se spustimo v dolino k potoku, kjer na križišču opazimo močan izvir vode in ob njem že tudi nekaj pomladnega cvetja. Zdaj pa bo treba v breg! Sneg je malo pomrzel, zato je potrebno nekaj več truda, da iz njega vlečemo svoje noge in dragocene pomočnice pohodne palice. Pod zasneženimi brežinami se košatijo zaplate sveže zelenih mahov, Vinko Š. najde celo tako v obliki srčka. Vpliv Valentinovega?
Spet smo med zidanicami in ogledujemo si različno oblikovane parcele vinogradov v naravnem amfiteatru. Pri eni izmed zidanic si lahko postrežemo s ta kratkim, kune pa so nam pripravile dobrodošlico s svojim iztrebki pred poslopjem.
Še vedno sneži, ko se vrnemo v svoje zavetišče. Ob prijetnih pogovorih se mastimo vsak s svojo malico, potem pa nas Anica K. preseneti z mesno pito, ki je res nekaj posebnega, Slavica pa s hrustljavim jabolčnim zavitkom. Čaj in kava lepo gresta zraven, o vinu pa samo toliko, da so na izbiro tri vrste. Koliko smo ga spili, pa naj ostane skrivnost.
To fotografijo je posnel Vinko Šeško.
Hvala vsem za prijeten dan!
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar