21. 01. 16

Od Pijavic do Mladetič - 20. 1. 2016

17 članov in članic študijskega krožka Spoznavanje naravnih vrednot v okviru Društva Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica se spet zbira na parkirišču pri rondoju v Šmarju in odpravlja na pot. Tokrat se s štirimi avtomobili odpeljemo po dolini Mirne, skozi Tržišče in parkiramo v naselju Pijavice. 


Nasproti mogočne stare hiše s številko 1 na oglasni deski izvemo, da je kraj od Turistične zveze Slovenije leta 2006 dobil Pečat gostoljubnosti za drugo mesto. Sprehodimo se skozi kraj, komentiramo barve fasad, potem pa v gosjem redu korakamo proti Hrastovici. 


Prometa je kar precej in šoferji malo začudeno gledajo našo povorko. Kmalu smo mimo table, ki označuje sevniško občino, in hodimo po ozemlju občine Mokronog - Trebelno. V naselju zavijemo na desno v gozd, prej pa še pogledamo proti cerkvi Svetega Roka na gričku. 


V Registru nepremične kulturne dediščine lahko o njej preberemo:
Enotno zasnovana cerkev (s sočasno oltarno opremo), zgrajena 1661 iz zaobljube sv. Roku, zavetniku proti kugi. Zvonik je bil dozidan konec 17. ali začetek 18. stol. Notranjščino krasijo slike A. Postla, izjemen je ex voto z zahvalno procesijo.



Gozdna pot je pomrznjena, hrsk, hrsk se nam oglaša izpod čevljev, ponekod pa nas razveselijo še umetnine ledu na lužicah. V gozdu je neverjetno veliko mladih jelk, tla pa na gosto pokriva preproga mahu. Kar dolgo hodimo skoraj po ravnem, potem pa se vzpnemo na Petelinjek, kjer nas slavljenca Vinko in Janko pogostita s pecivom in kuhanim vinom. 



Kar na terenu jima zapojemo Kol'kor kapljic, tol'ko let ... 


Še malo po gozdu, potem pa pridemo na plano in pred nami se odpre pogled na raztresene hiše Malega Cirnika. Travniki, pašniki, njive, majhni vinogradi, kmečka poslopja, vmes pa novodobna črna škatla. 



Takoj se začnemo spraševati o umestnosti take gradnje v tem okolju, zanima nas pa tudi lastnik. Verjetno je to sedež Podjetja za nepremičnine in inženiring, ki je v lasti Otmarja Zorna. Ta je bil leta 2014 izbran za podjetnika leta, velja za enega najbogatejših Slovencev, v preteklosti pa je bil tudi v vodstvu slovenskega Rotary kluba. V bližini je ob cesti drevored mladih lip, na asfaltiranem cestišču pa je nekajkrat narisana velika rumena židovska zvezda. Le zakaj? 


Vzpenjamo se po s soncem obsijanem hribu in na najvišji točki ceste občudujemo krasen razgled na Veliki Cirnik in Viher. Pot pa vodi še više po gozdu nad vinogradi in zidanicami. Na najvišji točki je ob manjši zgradbi še odprt lesen "kivdar", ki verjetno služi kot šank ob prireditvah. Lepo je okrašen s suhimi trtami, bučami in še čim, na njem pa sta tudi napisa: "V nebesih vina ni, zato ga tukaj pij!" in "Ni lepše gore, kot so Vrhe." . Na nekaterih zemljevidih piše Vrhi, na drugih Vrhe, pa tudi oboje. Verjetno velja prvi izraz za vrh, drugi pa za zaselek Malega Cirnika, ki je bil leta 2010 razglašen kot najlepše urejena vas v občini Šentrupert. Torej hodimo že po tretji občini danes in na tem idiličnem kraju z lepim razgledom nazdravimo z Jankovim limonovim likerjem, ki je res nekaj posebnega. 


Zdaj pa navzdol ob lepih lesenih vikendicah in razgledom na Šentjanž in Brunk. 

Foto: Vinko Šeško.
Spustimo se med vinograde in zidanice, se slikamo ob znamenju in velikem sodu, potem pa zaidemo malo preveč na levo. Vrnemo se in spustimo do gostoljubne domačinke, ki je včasih delala in živela v Sevnici. Izdatno nas dezinficira, da se laže vračamo skozi gozd proti Mladetičem. 


Ob potoku, ki je umetelno okrašen z ledom, nazdravimo še z Vinkovim vinom, potem pa smo kmalu v Zgornjih Mladetičih.  


Zanimivo je, da te ležijo v glavnem niže kot Spodnje Mladetiče, ki nas pozdravljajo z grebema ne levi. Vmes pa leži lepa zelena dolina, ki je verjetno malo močvirnata. Zaključujemo našo krožno pot in se v Pijavicah spet vkrcamo v jeklene konjičke. 


Brez kave pa res ne gre: gostišče Mlin v Tržišču je primerna točka zanjo, pa tudi za občudovanje in fotografiranje mlinskega kolesa, ki je ujet v debele plasti leda različnih oblik.

Video: 

Ni komentarjev: