10. 03. 16

Konjsko in Lukovec - 9. 3. 2016

Študijski krožek Spoznavanje naravnih vrednot v okviru Društva Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica je skoraj polnoštevilen - kar dvajset se nas je zbralo na parkirišču pri rondoju in od tu krenemo peš na krožno pot po desnem bregu Save. Spustimo se pod železnico, korakamo proti savski brvi za pešce, 

Posnel: Vinko Šeško.
prečkamo Savo in že smo na Radni, na cesti za nekdanjo tovarno Jutranjka, zdaj delno podjetje Siliko. Včasih smo se takoj na ovinku začeli vzpenjati preko travnika v gozd, zdaj te steze ni več. Malo naprej se pri križu od ceste odcepi kolovoz, ki pa je videti zelo blaten in z običajno potjo na Konjsko ne bo nič. 


Hodimo naprej po cesti in nad njo odkrijemo čredo rjavo pisanih koz in kozličkov, ki nas glasno začnejo ogovarjati, ker verjetno od nas pričakujejo hrano. Kmalu zatem pa napravimo preplah pri sivih čapljah, ki gnezdijo visoko na drevju, pa kljub temu živčno letajo okrog gnezd in glasno protestirajo proti naši prisotnosti. Malo se umirijo šele, ko se mi s ceste odpravimo po gozdni poti v hrib. 


Veliko listja, mehke zelene preprogice mahu, odkrijemo celo posamezne cvetove pasjega zoba. Za to rastlino sem bila prepričana, da v naših krajih ne raste, spoznala sem jo na rastišču pod Bočem, ob poti iz Poljčan. Danes pa sem jo odkrila tudi v naši okolici in izvedela, da se tako imenuje zato, ker ima koreniko podobno pasjemu zobu. Iz nje naj bi pridelovali škrob kot dodatek moki za testenine, cela rastlina je užitna: tiste nenavadne "marogaste" liste lahko uporabimo za solato. 


Ko se spustimo na bolj vlažno področje, se pred nami razgrnejo sveže zelene površine mladega čemaža. Še blagi vzponček in malo po ravnem, pa smo na travniku pred naseljem Konjsko. Ta gozd nad Radno je res idealen za sprehode, toliko poti vodi po njem in danes smo odkrili še eno, meni neznano. 


Neverjetno lepa je planota s travniki in polji, nad njimi pa naselje in za njim višji, z gozdom porasli hribi kot zavetje. Pogovarjamo se o tem, kdo vse tu živi, občudujemo zvon na kapelici, pri hiši Androjna pa nam gospodar gostoljubno postreže z žganjem. 


Zdaj se spuščamo v dolinico, ki je bogata z vodo, in zato porasla z lepo zeleno travo. Pri Zemljakovih nas po stari navadi pozdravi pes, Vinko pa nam pove, da je družina v sorodu s pokojnim patrom Zemljakom, ki je bil včasih trapist na rajhenburškem gradu, jaz pa ga imam v lepem spominu kot kaplana brestaniške župnije. Ivan reže šibe in išče vodne tokove. Tudi meni se šibe v rokah na določenem mestu prekrižajo, torej je le nekaj na tem. 


Ob poti je veliko teloha s temnimi cvetovi, beli cvetovi pa so že pordeli, ampak še vedno lepi. Neverjetno veliko je tudi trobentic, ostalo je še nekaj malih navadnih zvončkov, vrtovi pa so polni narcis, cvetočih grmov japonske kutine, v zatišju hiše je vzcvetela tudi marelica.




Ob prihodu na Lukovec se nam odpre res širok razgled od Kuma, Velikega Kozjega, preko Lisce, do Bohorja. Škoda, da ni ozračje bolj čisto, bi bila slika še lepša. 



Po cesti skozi gozd in smo pri cerkvi Svete Marije Magdalene, katere začetki segajo v 17. stoletje, dozidali so jo in glavni oltar postavili leta 1888, kasneje še večkrat obnovili, pred kratkim pa je dobila fasado v veselih barvah. Nedaleč od nje stoji lesena stojnica in na pultu se kmalu pojavijo dobrote, da se z njimi okrepčamo. 


Pod cerkvijo pot vodi v majhno dolino, nad potjo pa se raztezajo pravi naravni skalnjaki z zelenjem in telohi, med skalami je odprtina kot okno, drevesne korenine oblikujejo z rušo in mahom viseče zavese ... Kakšne lepote zna oblikovari narava! V dolini se izvir izliva v korito, od tam naprej pa v tolmun in po urejeni strugi naprej proti vasi. Taka voda je res pravo bogastvo. 



Hiše na Lukovcu, pa tudi prej na Konjskem, v glavnem samevajo, saj so odrasli v službi, otroci pa v šoli. 


Pod vasjo si ogledamo raznoliko skupino kozolcev, 


občudujemo Kulturno mladinski dom z igrišči in ugotavljamo, koliko zmorejo napraviti ljudje v manjših krajih, če so složni. Zamika nas še vzpetina Grmašca nad domom in na njenem vrhu kukamo proti Sevnici. 




S ceste v dolino se nam pogled na Sevnico in Boštanj še bolj odpre, nekateri pa iščemo motive tudi pri stolpu daljnovoda. 


Na ostrem ovinku se zazremo v slapiče vode, ki priteče iz doline med Konjskim in Lukovcem. Včasih je tu vodila steza bližnjica, zdaj pa teren ne izgleda več prehoden. Ob sadovnjakih se vrnemo nazaj na Radno, po brvi prečkamo Savo in v Čvek baru zaključimo pohod ob dobri kavi in kakavu. Mislili smo: to je pa ja blizu, bomo kmalu nazaj, pa smo bili na terenu štiri ure, če štejemo zraven še postanek za kavo. Pritegnile so nas lepote tik pred pragom.

Video:

Ni komentarjev: