2. 03. 16

Opatija, Trsat, Reka - 23. 2. 2016

Tradicija mora biti: kadar gre Društvo Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica na ekskurzijo, dežuje. Že zjutraj ob petih je začelo in potem vztrajalo z le redkimi krajšimi presledki. Torej se oborožimo z dežniki in dobro voljo. Poln Vebrov avtobus z 51 potniki in dvema šoferjema vozi skozi Krmelj, Trebnje, mimo Ljubljane, potem pa je ob avtocesti že čas za postanek in kavico. V polmraku vidimo Pivko, vasi proti Ilirski Bistrici, po vijugasti cesti se spustimo v Ilirsko Bistrico in v njej opazimo zanimivo krožišče z mlinskim kolesom in mogočno cerkev na vzpetini. Megla, megla, megla ... Mejni prehod Jelšane - Rupa nam ne vzame veliko časa, saj nas obmejni organi hitro pošljejo naprej. Samo še 16 kilometrov je do Opatije. Kompasov vodič nam razlaga podatke o Hrvaški, izvemo tudi izvor besed kravata in penkalo, predstavi nam Istro, še podrobneje pa samo Opatijo. To je ena najstarejših turističnih destinacij na Jadranu, saj sem že več kot 170 let hodijo turisti iz celega sveta. Biser Jadrana se lahko pohvali z zavetno lego pod 1401 metrom visoko Učko, ugodnim podnebjem in bujno vegetacijo, 12 kilometrov dolgo sprehajalno stezo ob morju, zato slovi kot klimatsko zdravilišče. Opatija je znana po kongresih, festivalih, razstavah, koncertih (Kristalna dvorana hotela Kvarner), športnih prireditvah. Prvi zapisi o njej segajo v leto 1126 in iz tega časa je Cerkev Svetega Jakova, v kateri je bila takrat tudi šola, sodišče ... Ime je dobila po  benediktinski opatiji Svetega Jakova, ki je prvič omenjena leta 1453. Modernejša zgodovina mesta se začne leta 1844, ko bogati trgovec iz Reke Iginio Scarpa zgradi vilo Angiolina, s prihodom železnice v naselje Matulji leta 1872 pa je odprta pot turizmu. Leta 1882 direktor Južne železnice Friedrich Julius Schüler začne z gradnjo vil in hotelov, ureditvijo parkov ter poti ob morju in kraj postane modna destinacija za avstrijsko nobleso. Kar 22 hotelov in okrog 80 vil je leta 1900 gostilo avstroogrsko elito.
Vodič nam ob vožnji skozi mesto z okoli sedem tisoč prebivalci predstavlja posamezne hotele, tiste v avstroogrskem stilu in novejše ali prenovljene kot je Grand hotel 4 cvijeta. Ustavimo se na avtobusni postaji in ogled nadaljujemo peš. 


Na sprehajališču Slatina na tleh zagledamo marmorne zvezde z imeni slavnih športnikov, znanstvenikov in umetnikov, ki so pripomogli k promociji Hrvatske. Ideja je izzvala mnogo kritik in polemik v smislu, da je to slaba kopija, ki ne izraža nič značilno opatijskega. Rahel dežek pere zvezde, 


mogočni valovi pa butajo ob obalo, ob kateri na skali že vidimo značilni kip dekleta z galebom, delo kiparja Zvonka Cara, ki so ga sem postavili leta 1956 in je eden simbolov Opatije. V vodiču beremo:
Obstaja kip dekleta z galebom, ki simbolizira hosteso nove vrste turizma. Na tem mestu je bil včasih kip Matere božje. Kip je namestila grofova družina, in sicer v spomin na dekle, ki je utonilo, ko je videlo svojega ljubljenega grofa Keddeldstadta, ko ga je razbesnelo morje potegnilo v globine. Po 60. letih je kip padel na tla zaradi močnega južnega vetra. Kip je bil prestavljen pod krošnjo dreves, poleg cerkve Svetega Jakoba, kjer dekle tudi danes moli za dušo svojega grofa.


Sprehodimo se do vile Angioline, potem pa po parku, kjer se družijo drevesa lovora in magnolij, 


med njimi pa cvetijo prekrasne kamelije, eden od simbolov Opatije. 


Obiščemo cerkev Svetega Jakova, si ogledamo fontano Sonce in Mesec (Helios in Selena) iz leta 1889, potem pa imamo malo prostega časa, da si še sami ogledamo znamenitosti in zadostimo nujnim potrebam. 


Rada bi napravila še kakšen posnetek dekleta z galebom od blizu, pa se mi tam ponudi prilika, da me avtomatski fotoaparat slika, posnetek pa je potem mogoče najti na internetu. Nekaj podobnega sem videla na Maltatalu v Avstriji, v Sloveniji pa verjetno tako še ne razvajamo turistov. Tudi za kavico z mlekom je še čas, v lokalčku na obali je treba za njo odšteti enajst kun.
Avtobus nas že čaka in odpeljemo se proti Reki. Zgovorna vodička nam predstavi to pristanišče in poslovno središče z okoli 140 tisoč prebivalci. Ko se vozimo mimo stadiona Kantrida, železniške postaje, gledališča, preko reke Rječine ... razlaga burno zgodovino mesta. Obstajalo je že v rimskem obdobju, potem pridejo Slovani, v srednjem veku so se izmenjavale različne dinastije, na začetku 16. stoletja je bilo dvakrat požgano v vojni z Benečani. Nekaj časa ima svojo avtonomijo, potem je pod Madžari, nakar Hrvati, med obema vojnamo spada k Italiji in meja z državo SHS in Sušakom je po reki Rječini. Po italijanski kapitulaciji jo zasedejo Nemci in leta 1947 dokončno pride v okvir Hrvaške, oziroma Jugoslavije. Včasih je Reka spadala med deset najpomembnejših pristanišč v Evropi, danes je ostalo malo od te slave, v glavnem pa je propadla tudi industrija. Sedanji župan je na pol Slovenec, tudi sicer je v mestu živelo in delalo veliko Slovencev: Primož Trubar, Matija Čop, Rudi Šeligo, Janez Vajkard Valvazor in Janez Trdina, ki je bil celo ravnatelj reške gimnazije. 
Preko Rječine se zapeljemo v Sušak, kjer je med renoviranimi zgradbami kar veliko zapuščenih fasad, vrtove ob hišah pa krasijo rumeni cvetovi mimoz in beli mandljevci. Naš naslednji cilj pa je na vrhu hriba: Trsat z ostanki kaštela, Marijino baziliko in frančiškanskim samostanom.


Wikipedia navaja:
Nastanek romarske poti na Trsatu je povezan z naslednjo legendo: 10. maja 1291 so angeli odnesli hišo device Marije iz Nazareta in jo prinesli na Trsatski hrib. Hiša je ostala v Trsatu do 10. decembra 1294, ko so jo angeli spet dvignili in odnesli v italijanski Loreto, kjer je še zdaj (zvijačni Italijani so nad hišico brž postavili cerkev, tako da je angeli ne bi mogli odnesti še kam drugam).
Zemljiški gospod Nikola Frankopan je osebno preveril dogajanje na Trsatu, poleg tega pa je poslal tudi odposlance v Palestino. Odposlanci so mu sporočili, da je Marijina hiša v Nazaretu izginila, razen temeljev (nad temelji stoji sedaj bazilika Marijinega oznanjenja v Nazaretu). Preprosti ljudje so v tem videli potrditev čudeža, skeptiki pa so postavili domnevo, da so dele Marijine hiše iz Palestine odnesli križarji.
Po tem, ko je hišica izginila s Trsata, je dala družina Frankopan na tem mestu zgraditi kapelo, pozneje pa še cerkev in frančiškanski samostan. Cerkev so v naslednjih stoletjih še večkrat prenovili in razširili - svoj današnji videz je dobila leta 1824. Največja znamenitost cerkve je slika imenovana »Mati milosti« ali tudi kar »Trsatska gospa«. Sliko je podaril cerkvi papež Urban V. leta 1367. Po izročilu naj bi sliko naslikal evangelist Luka osebno. Naslikana je na cedrovo desko in razdeljena na tri polja. Od leta 1715 je slika tudi okronana.
Ogledamo si cerkev in kapelo z nekaterimi zahvalnimi darili. Zanimiva je zgodba o sliki, ki jo je prinesel pomorec v zahvalo za srečno plovbo na ladji Carpathia, ki je prva prišla na pomoč brodolomcem s Titanica. Za spomin si je vzel rešilni jopič s Titanica, ki je zdaj v reškem muzeju. Na ladji Carpathia je bilo veliko mornarjev iz Kvarnerskega zaliva. Po zaobljubi je leta 1531 nastal spodnji del stopnišča, v 18. stoletju pa še zgornji, skupaj 561 stopnic z nekaj kapelicami vodi od Rječine do cerkve. Nekateri romarji so se po njih po kolenih povzpeli do Trsata.
Nadaljujemo panoramski ogled Reke, potem pa se spet povzpnemo: tokrat do Astronomskega centra



Vreme se nas malo usmili in z razgledne ploščadi se pokaže lep razgled do Cresa in Krka, sonce pa v morju odslikava svoje podobe. Na hribu Svetega križa so zanimivo skombinirali stavbo stare zvezdarne in novejšega planetarija. Dve uslužbenki sta se trudili, da smo uživali ob ogledu filmov o nastanku življenja, zvezdah, ki jih vidimo iz naših krajev in našem sončnem sistemu. Kar težko se ločimo od udobnih sedežev - ležalnikov v planetariju, od tistih v predavalnici pa malo laže.


Po tako bogatem programu sledi zasluženo kosilo v konobi Nebuloza na vzhodni strani Rječine, torej v Sušaku, tik ob vodi in ob vznožju stopnic na Trsat. V slast nam gre topla predjed v obliki rižote, "zmažemo" tudi glavno jed in sladico, vse lepo zalijemo z vinom ali čim podobnim ... Ni mi pa čisto jasno, zakaj na avtobusu toliko govorimo o juhi in solati. Aha, ker ju ni bilo!
Privoščimo si še nekaj časa za sprehod po Reki: mene najbolj pritegne široki Korzo z zanimivimi zgradbami, med njimi je tudi stari stolp z uro. Mrači se, prižigajo se luči, mi pa se poslavljamo. Na povratku urejamo vtise, pojemo, se šalimo, enkrat ustavimo za urejanje tehničnih zadev in ugotavljamo, da so nam organizatorji spet pripravili bogat in lep dan. Kaj bi dež, če pa v sebi nosimo sonce!

Video:











Ni komentarjev: