17. 10. 16

Z Ocvirkove žage na Hom - 17. 10. 2016

Da bi že tretji ponedeljek zapovrstjo deževalo, to bi bilo tudi za Ponedeljkovo skupino Planinskega društva Lisca Sevnica malo preveč. In res je nebo zjutraj ob osmih, ko se zbiramo pri rondoju v Šmarju (Sevnica), kot umito, sonce pa preganja še preostale megle. Spet nas je osem - ravno prav za dva avtomobila, da se z njima odpeljemo po dolini Sevnične. Pa ne daleč, le do Orešja nad Sevnico, bolj natančno: do Ocvirkove žage. Ob avtobusnem postajališču je nekaj prostora za parkiranje in pripravo na pohod. 


Najprej je treba preko Sevnične, ki ni kakšen potoček. Del mosta čudno vidi proti vodi, nadaljuje se v leseno brv, ki ima ograjo le na eni strani. Kljub vsemu vsi srečno prečkamo potok in se mimo zapuščene hiše začenjamo vzpenjati po gozdni cesti. Nenavadno široka je, pesek je lepo poravnan, ob njej so skopani globoki jarki za odvajanje vode. Veje in nekaj drevja je sveže posekanega, da ne bi preveč segalo na cestišče. Cesta se ves čas vzpenja po gozdu, ponekod je strmina omiljena z ovinki, ob njih pa je veliko zanimivih dreves, poraslih z mahom in bršljanom. 


Na večjem ovinku se okolica odpre v travnik in drugi strani dolini se nam vsa žareća v soncu pokaže cerkev v Podgorju. Kmalu smo spet v gozdu in na nas začnejo padati zreli kostanji, ki si jim kar ne moremo upreti. 


Vneto jih čistimo iz ježic in pobiramo ter tako mimogrede pripešačimo na greben in cesto iz Metnega Vrha v Zabukovje. 



Z Vinkom napraviva še ovinek do stare domačije s kozolcem, kjer nihče ne živi, s travnika pa zvedavo pogledujejo krave. Tu, na Homu (614 metrov nadmorske višine) se odpre širok razgled od Skalice do Lisce, vse se koplje v soncu, doline pa pokriva morje megle. 




Pokrajino krasijo tople jesenske barve drevja in grmovja. Zdaj pa hitro za drugimi h gostoljubnima Androjnovima dvema, ki že točita ta kratkega in pečeta kostanj. 



Na ognju prijetno pokljajo drva breze, grejejo nas sonce, pečeni kostanji in odlični merlot, Hermina pa nas razvaja še s pecivom. 

 Zgornjo sliko je posnel Vinko Šeško.

Naklepetamo se, naberemo še nekaj kostanja za popotnico, potem pa se spet vrnemo v dolino. 


Kako lepa je lahko jesen!

Video:

2 komentarja:

Pavlina Pristovsek pravi ...

ZELO ZANIMIVO , ČUDOVITI POSNETKI JESENI RES JE LEPA JESEN... LE MALO VEČ SONCA ŠE NAJ BO...LP

Romana Ivačič pravi ...

Hvala, Paulina! Glede sonca se pa strinjam: delijo nam ga po žličkah. Mogoče je na karte. :-) Lep pozdrav obema!