24. 01. 18

Florjanska ulica in Pečje - 24. 1. 2018

Kar mrzlo jutro, megla pa se ponekod že trga, ko se ob osmih zbiramo člani in članice študijskega krožka Spoznavanje naravnih vrednot v okviru Društva Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica na parkirišču pri rondoju v Šmarju (Sevnica). Dvanajst nas je, ravno prav za tri avtomobile, tri članice pa čakajo na parkirišču pod gradom, do koder se drugi pripeljemo. 
Na Florjanski ulici smo in bomo večino pohoda, saj je to najdaljša ulica v Sevnici, pa verjetno tudi najbolj razvejana. 


Krenemo navkreber proti Škovcu in komentiramo hiše na desni, 


na levi pa najdemo dva zanimiva hrasta. Drožanjska ulica je zavita v meglo. 


Skozi meglo se počasi kaže obris sonca


ko pa pridemo do zavoja, kjer se začne na levi Žurkov Dol, nas že pošteno obsveti. 


Trava je pomrznjena, delno tudi zemlja, grmički pa so okrašeni z ivjem.





Proti Glinim Jamam hodimo z mnogo postanki, saj se nam nad meglo pokaže cerkev svetega Roka, potem še tista v Lamperčah in za njo Lisca, med dvema hriboma kuka Kum, Zajčja gora se kar nekako nadaljuje v Veternik in naprej v Topolovec. Kako se pri čistem ozračju razdalje krajšajo! Nad Sevnico je pa pravi izbruh megle in pare.


Pomudimo se malo pri dveh prijaznih konjih, potem pa zapustimo Florjansko ulico, ki bi nas pripeljala desno direktno v dolino, in se raje napotimo po gozdu do hiše na jasi. Preseneti nas vonj po prekajenem mesu, kar pa sploh ni nič posebnega, saj je tik pod nami na levi kmetija Gnidica, kjer gotovo pripravljajo kaj slastnega. 


Po gozdni poti pridemo na Pečje, kjer se za nekaj trenutkov ustavimo pri cerkvi svete Marjete. O cerkvi smo se pogovarjali že decembra, na spletni strani sevniške župnije pa lahko preberemo:

Podružnična cerkev Svete Marjete stoji sredi vasi Pečje severovzhodno od starega mestnega jedra Sevnice. Cerkev je najmanjša izmed vseh podružnic v župniji. Najstarejši pisni vir za cerkev Svete Marjete je iz leta 1375, ko se omenja vikar Georio (Jurij) pri Sveti Marjeti. Konec 16. stoletja domnevno cerkev ni več stala. Župnijska kronika poroča, da je na tem mestu nekdaj stal zidan križ. Leta 1688 je sevniški župnik Martin Golina s pomočjo trškega pisarja postavil na tem mestu cerkvico. Cerkev je imela prvotno lesen stolp, ki je bil leta 1828 zamenjan z zidanim. Zvonik je bil nekdaj krit s skodlami. Leta 1885 je bil v cerkvi blagoslovljen sedanji oltar Svete Marjete. Veliki oltar, ki je hkrati tudi edini v cerkvi, je v sedanji podobi klasicističen iz leta 1885. Iz tega časa je kip cerkvene zavetnice Svete Marjete, stoječe v niši. Poleg nje sta kipa Svete Apolonije levo in Svete Lucije desno, ki sta temeljito prebarvana, utegneta pa izvirati še iz 17. stoletja, ko je bil postavljen prvotni oltar.

Na cerkvi je še letnica 1969, ko so jo obnovili. O Sveti Marjeti ne vemo veliko, nekaj o njej je mogoče prebrati na Wikipediji. Tokrat nam nudi lepo okolje za uživanje ob Nevenkinih sladkih dobrotah.


Spustimo se spet na enega izmed krakov Florjanske ulice, se čudimo šopom trobentic in zvončkov, 


Boris pa nam pokaže vhod v podzemno jamo.

Za tople napitke se zberemo na Glavnem trgu v Špici, kjer prijetno poklepetamo in nazdravimo slavljencema Vojku in Nevenki, ki nas gostita s pijačo in posladki.

Kol'kor kapljic - tol'ko let, dajta še na svet živet .... !
Vse najboljše za oba, vse najboljše draga slavljenca .... !


Avtomobili so na drugi strani gradu, zato se po sončni poti povzpnemo do njega, nekateri gredo uživat prav na grad, drugi se odpravimo proti domu. 


V dveh urah in pol smo prehodili 6,36 kilometra, to se mi ne zdi dovolj, zato se peš odpravim preko Drožanjske ulice in Hrastov v Naselje heroja Maroka. 





Nudi se mi lep pogled na del prehojene poti, pa na cerkev svetega Roka in na samo Sevnico.
Kako v lepem okolju živimo!

Video: 



Ni komentarjev: