15. 10. 19

Z Vršiča na Slemenovo špico - 14. 10. 2019

Spet nas je osem od Ponedeljkove skupine Planinskega društva Lisca Sevnica (pomagali smo si do tega števila z dvema gostoma), tokrat že ob sedmih na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica). S kombijem hitimo ob Mirni, skozi Trebnje in proti Ljubljani, kjer se v gneči promet malo upočasni, proti Gorenjski pa je že bolje. Na Voklem se okrepčamo in čudimo, da ni niti pretirano mrzlo. Dela se lep sončen jesenski dan.




Na Dovjem se je pač treba ustaviti in skupaj z Jakobom Aljažem uživati v pogledu na Mojstrano in Julijce. 


Za hrbtom pa se kažejo jesenske barve v vsej svoji lepoti. 


Tudi Martuljkova skupina je vredna pozornosti, potem pa naprej skozi Kranjsko Goro in po ovinkih proti Vršiču. 



Prisankovo okno nam mežika v pozdrav in Ajdovska deklica tudi.


Na Vršiču je za delavnik kar veliko vozil in neverjetno veliko mladih srečujemo. Na nadmorski višini 1611 metrov je čudno toplo, sploh pa pri vzponu po zavetni stezi proti slemenu Vratca. Na Slemenovo špico smo namenjeni, obljubljajo nam uro in pol hoje, mi pa uživamo nekaj več časa: 



Zgornjo sliko je posnel Vinko Šeško.



najprej ob pogledih nazaj v okolico Vršiča, 








potem pa ob zlatih macesnih ob poti. 



Ko se nam razširijo obzorja še na dolino Male Pišnice, pa proti Tromeji in Dobraču, na vse lepote jesenskih barv, se nam res nikamor ne mudi. 


Z zelenjem porasla Slemenova špica je že tudi pred nami, 


kmalu pa se nam med vejami pokaže tudi slikoviti Jalovec. Na nekaterih odsekih je treba paziti na stopinje in ne preveč gledati v strmino pod sabo, drugje malo bolj dvigniti noge ali se pretakniti med skalami, na koncu je vzpon malo bolj strm - kaj hočemo: priti je treba na 1911 metrov. 





Na robu travnika, ki so ga včasih krasila jezerca, zdaj pa vode ni, nas pozdravijo še posebno lepi macesni, 









z vrha pa se odpirajo prelepi razgledi. 



Zadnji posnetek: s fotoaparatom Vinka Šeška.
Čas je za kosilo v tem lepem okolju, potem pa se po isti poti vračamo na Vršič












Z druge strani človek najde še kakšne nove lepote in kar hitro smo spet pri kombijo.
Na Dovjem se v prijaznem lokalu pri spomeniku Jakobu Aljažu poslovimo od Gorenjske. Krasen dan, vreden malo truda!

Video:



       

Ni komentarjev: