Zbudim se ob petih in malo kasneje vstanem. Branka me razvaja z dišečo kavico, jaz pa razmišljam o jutranji telovadbi. Hotel je sredi naselja, nobene zelene površine blizu, ima pa v drugem nadstropju odprto teraso in rešitev je tu. Pri sedmih stopinjah v meglenem jutro opravim skrajšani program 1000 gibov Šole zdravja, potem pa je že treba na zajtrk ob sedmih.
Lično pripravljene dobrote: sokovi, topli napitki, sadje, jogurt, sir, salame ..., ni, da ni. Zraven pa rogljički in tople hrustljave polnozrnate žemljice, na katerih se namazano maslo kar topi.
Poleg prijetne jedilnice je tu še zanimivo urejena recepcija z udobno sedežno garnituro, veliko omaro, polno knjig, vitrino s spominki, ponudbo Agencije Oskar; zadaj pa družabni prostor s šahovsko mizico, velikim ekranom za predstavitve, veliko stoli, na stenah slike z likovne kolonije. Že pri vhodu nas pozdravi pomanjšana ostrnica za sušenje trave na suhih smrekovih vrhovih, kar je značilno za te kraje, vse prostore pa krasijo suhi cvetni okraski iz rok spretnih žensk tega kraja. Skoraj bi pozabila še na dvostezno kegljišče, ki je urejeno v kleti. Tako lep hotel, da ga je kar škoda zapustiti. Pa saj se zvečer vrnemo!
Zajtrki taki, da komaj zdržiš, zlahka pozabiš, kako se rediš. Ti holadrija, drija ...
Ob osmih odhod in za dobro jutro naši pesmi:
Ko vandrovci se na pot podamo: to je to, to je to, to je to, to, to.
Ko vandrovci se na pot podamo, sonce greje nas toplo.
Če tudi noč je, al dež al toča: nič zato, nič zato, nič zato, to, to.
Če tudi noč je, al dež al toča, mi sonce v sebi nosimo.
Po cestah ravnih in po ovinkih: zdaj na pot, zdaj na pot, zdaj na pot, pot, pot.
Po cestah ravnih in po ovinkih, naj sreča spremlja nas povsod!
(Medodija: Bella ciao)
Mi smo mi, vandrovci, mi smo prva liga. Ko divjamo naokrog, napor je ena figa.
Pa zakaj, pa zato, ker naj vedno lušno bo, ker naj vedno lušno bo, zato, zato!
(Melodija: Mi smo mi, fantje vsi ...)
Vozimo se po megli, za nekaj časa se pokaže sonce, potem pa spet megla: Grahovo, Cerknica, Rakek, Planinsko polje. To je danes res polje, oziroma travnik, ki ga večkrat na leto zalije voda iz različnih virov. Pet kilometrov je dolgo in pol toliko široko, obsega pa okrog deset kvadratnih kilometrov površine. Del je zaščiten kot krajinski park, v celoti pa naj bi spadal v Regijski park Snežnik.
Na robu Planinskega polja stoji naselje Planina, zraven najdemo tudi znano Planinsko jamo.
Po gozdni cesti se napotimo k dobre pol ure oddaljeni Unški koliševki - udorni dolini s premerom 150 metrov, ki je nastala z rušenjem stropa podzemne jame.
Stene so zelo strme in sto metrov visoke, dno pa je težko dostopno in najbolj mrzel del doline z značilnim primerom temperaturnega in vegetacijskega obrata. Ob robu in niže so ostanki vojaških rovov in bunkerjev, ki so jih Italijano zgradili med obema svetovnima vojnama kot obrambno linijo (Alpski zid). Kar 15 kilometrov naj bi jih bilo na tem mestu, dostopnih je kakšen kilometer in pol.
Pogumnejši se spustijo po strmi stezi do rovov, ostali se zadovoljimo z obiskom ostankov na robu doline. V prijetnem klepetu se vračamo do avtobusa.
Velik je grad, pa Koliševka tud', za bunkerje stare se malo potrud'. Ti hojladrija, drija ...
Nejc izkoristi vsako priložnost za zanimivo in temeljito razlago in na poti proti Rakovemu Škocjanu nam predstavi drevorede, ki jih je Napoleon zasadil na več mestih za senco ob poteh, poskrbel pa je tudi za postaje menjave konj. Njegova ideja je tudi vožnja po desni strani cest, da je s tem zmedel nasprotnike Angleže, ki še vedno vozijo po levi.
Rakov Škocjan je kraška dolina ob severnem vznožju Javornikov, ki je nastala z rušenjem stropa kraške jame, še vedno pa jo oblikuje rečica Rak. Dolga je 2,5 kilometrov, široka do 500 metrov. V njej so našli arheološke najdbe iz prazgodovine, pomembna pa je tudi zaradi endemitnih polžkov in redke praproti. To je prvi slovenski krajinski park od leta 1949 in mednarodno pomembno mokrišče, ki ga obkrožajo jelovi in bukovi gozdovi.
S parkirišča se po stezi spustimo pod Veliki naravni most, po katerem smo se tudi pripeljali. Obok je visok 37 metrov, debel pa je 23 metrov. Vode je veliko, včasih jo je manj, ob izrednem vodostaju pa skoraj zalije vrh oboka.
Travnik je poln drobnega neznanega cvetja.
Odpeljemo se naprej, omenimo Center šolskih in obšolskih dejavnosti Rak, tu je tudi hotel,
naš naslednji cilj pa je Mali naravni most. Ta je visok 42 metrov, Veliki pa ga prekaša po širini in debelini. Zazremo se v jamo s hrumečo vodo, potem pa spustimo navzdol k vodi, kukamo nazaj, se sprehodimo tik ob vodi (ob malo višjem vodostaju to ne bi bilo mogoče), prečkamo kamniti mostiček, potem pa spet ob vodi sprehodimo še v jamo tik pod Malim naravnim mostom. Ob vodi uživamo tudi na poti nazaj.
V Cerknici z okrog 4.000 prebivalci se ustavimo za dobre tričetrt ure: za hrano, pijačo, osvežitve in počitek.
Velik ter jama in mali še most, v Cerknici trgu konča se naš post. Ti hojladrija, drija ...
Nad trgom se dviga Slivnica z nadmorsko višino 1114 metrov in planinsko kočo. Znana je kot zbirališče čarovnic, ki imajo na poti z Grossglocknerja na Mali Klek tu počivališče.
Cerkniško jezero je eno največjih presihajočih jezer v Evropi. Ko je polno, je največje jezero v Sloveniji. Običajno obsega površino 26 kvadratnih kilometrov, največ pa 38; njegova največja globina je okrog deset metrov. Omenjeno je že v antiki, na zemljevidih pa je od 15. stoletja dalje: Janez Vajkard Valvasor je zaradi njega dobil članstvo v londonski kraljevi družbi. Tu je zibelka krasoslovja in izrazov v zvezi z njim: kraško polje, presihajoče jezero. V njem in ob njem živi 276 vrst ptic, 45 vrst sesalcev, 125 vrst metuljev, 15 vrst dvoživk - to je dokaz za izjemno biotsko pestrost. V dveh, treh dneh jezero napolnijo obilne jesenske padavine z Bloške in Vidovske planote ter izpod Javornikov, svojo vodo doda še rečica Cerkniščica. Presahne v času brez padavin v treh do štirih tednih z zapletenim odtokom.
Ena skupina se odpravi do jezera, druga najprej obišče Muzej Cerkniškega jezera v naselju Dolenje jezero. Za šest evrov vstopnine si ogledamo vzorno urejen objekt, ki pri vsakem ponovnem obisku preseneti s čim novim.
Tokrat je to tabla z vrstami ptic: vsako posamezno lahko slišiš, če pritisneš na gumb. Tudi za okrepčilo z jedačo in pijačo je poskrbljeno.
Največ pa je vredna maketa s prikazom nastajanja in izginjanja jezera: jezero je in jezera nej. V nadstropju sledi Multimedijska predstavitev Cerkniškega jezera s čudovitimo posnetki, ki ji vodička doda še prikaz lovljenja rib s košem, ogledamo pa si tudi razstavljene predmete. Na ogled je tudi Spominska razstava profesorja Pavla Kunaverja,
pod kozolcem pa se pomudimo na predstavitvi izdelave značilnih čolnov.
Tudi mi se sprehodimo do jezera, vode je že kar veliko, verjetno jo bo v prihodnjih jesenskih dnevih še več.
Jezero je in tud' jezera nej, stara je zgodba, naprej jo povej. Ti hojladrija, drija ...
Vračamo se skozi že znane kraje v Loški potok, ki je bil dolgo nenaseljen, naseljenci so prišli iz Loža in zato tako ime. Prvič je omenjen leta 1666. Občina ima nekaj nad dva tisoč prebivalcev v 17 naseljih na 135 kvadratnih kilometrih površine. To je eno najredkeje poseljenih področij v Sloveniji, ki je značilno kraško s polji, ponikalnicami, majhnimi podzemskimi jamami. Skoraj 85 procentov površine pokrivajo gozdovi: smreke (tudi značilni zlata in kačasta), bori, bukve, javori. Nekaj je obratov kovinske predelovalne industrije, ljudje pa se še vedno preživljajo z lesom, ki ga obdelujejo tudi z značilno sekiro plenkačo, in izdelki iz lesa. Drvarji so bili znani tudi po svetu, v Kanadi so delavce v gozdu iz teh krajev imenovali "hrvatarji". Zofka Kveder jih je opisala v svojem romanu Hrvatarji. Njive so njivice, travo s travnikov za govedo in ovce pa sušijo ponekod še vedno na ostrnicah - suhih vrhovih smrek. Kraji na jugu občine: Novi Kot (poznamo planinci od obiska pri Ješelnikovih), Stari Kot, Trava ..., imajo veliko bliže v trgovino preko meje v hrvaški Čabar, kot kam v Sloveniji. Področje je prepredeno s pohodniškimi potmi, privlačno je za kolesarje in pozimi za tek na smučeh.
Naselje Hrib, v katerem je tudi naš hotel, je središče Loškega Potoka s sedežem občine, šolo (redni pouk od leta 1850), vrtcem, zdravstveno postajo, pošto, domom starejših občanov, dvema trgovinama in tremi gostilnami.
V bližini Hotela Oskar je od leta 2004 Park kulturnikov z doprsnimi kipi najbolj znanih Potočanov: doktor Anton Debeljak iz Šegove vasi (pesnik, kritik, publicist, prevajalec ...), Zofka Kveder je najstniška leta preživela v Retjah (pisateljica), Jakob Turk - rojen v Novem Kotu (prvi slovenski inženir kemije, agrokemik), Drago Košmrlj z Bele Vode (novinar, zunanjepolitični komentator, publicist).
Največja vas v kraški dolini je Retje s cerkvico svetega Florjana (1768, verjetno pa še starejša), pogled nanjo pa je najlepši s Tabora - vzpetine nad naseljem Hrib, na kateri je pokopališče s pokopališko cerkvijo svete Barbare (1673, sedanja podoba iz 1840) in župnijsko baročno cerkvijo svetega Lenarta (na novo postavljena leta 1741, omenjena pa že 1581). Po povratku v hotel imamo še dovolj časa za vzpon k cerkvama mimo črede ovac, ki se pase na travniku.
Pokopališče je zelo veliko, razgledi naokrog pa res sijajni.
Na povratku se s prijateljicami zagledamo v prometno ogledalo, ki je obešeno kar na drevo. Praktično, ni treba posebnega droga.
Cerkvi sta dve gor na hribu visok, da daleč se vidi prav vse naokrog. Ti hojladrija, drija ...
Za večerjo imamo za predjed namaz, potem pa golaž in tiramisu. Tega naš šofer dobi s svečko, ker ima rojstni dan. Voščimo mu s pesmijo, potem pa se spomnimo še Elčke, ki je imela pred nekaj dnevi rojstni dan, danes pa god. Franci ji zapoje, mi malo pomagamo, za darilo pa dobi leseno gobico.
Dneva dva rojstna in zraven še god, sreča naj spremlja ju vedno povsod. Ti hojladrija, drija ...
Danes je Oskarjev večer: pripravili so nam nekaj posebnega - Miro Kunstek nam predstavi lovljenje rib na črno na Cerkniškem jezeru v posebnem filmu in svojo živo besedo človeka, ki je bil pri vsem tem udeležen. Težki časi za preživetje in morali so se znajti.
Če ne bi vsi skupaj presiti bili, hitro na raubšic z Mirom bi šli. Ti hojladrija, drija ...
Video:
2 komentarja:
Romana, hvala za vseobsežno objavo! Lepo si prikazala, kako smo preživljali tadrugi dan našega potepanja. Ravno pravi trenutek smo izkoristili ... sedaj v Korona času ... teh lepih doživetij ne bi bilo ;)
Hvala, Marta! Res smo ujeli možnosti za rep.
Objavite komentar