Ob osmih na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica) se nas od študijskega krožka Spoznavanje vrednot pri Društvu Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica tokrat zbere pet. Sonce že preganja megle, mi pa veselo zakoračimo proti Zajčji gori. Ob poti naletimo na različne lepote narave:
drevesa in grme v jesenski preobleki;
razveseljujejo nas lepo urejene rože na oknih hiš in na vrtovih, oblike meglic, ki se lovijo po dolinah. Vse to opazovanje je lahko razlog, da malo postojimo in zajamemo sapo pri hoji nakreber.
Pod nami se odpira razgled na Boštanj, na drugo stran v dolino Sevnične z Lisco, pa na Metni Vrh, Skalico in cerkev svetega Roka.
Žalosti nas neobrano in nepobrano sadje: slive, jabolka, kutine ..., mogoče pa bodo hruške le še obrali.
Od Mastnakove zidanice se spet zazremo v dolino Save in malo okrepčamo z jedačo in pijačo.
Med hišami in zidanicami se napotimo po grebenu in tako glasni smo, da pri Zakškovih dobimo odlično dezinfekcijo za grlo in želodec. Sprehodimo se čisto do zadnjih hiš:
kukamo v dolino Save in naprej proti Kumu in Alpam. Pod nami vidimo streho Prahove domačije, vendar ne gre po bližnjici, treba je naokrog, malo ob gozdu, potem pa po cesti. Ne gremo dovolj daleč, zato nam ne preostane nič drugega, kot čez drn in strn preko travnika. Copati so malo mokri, ampak sonce nas ves čas greje in tudi to posuši.
Pri Prahovih spet gostoljubje: v prijetni kleti pijača z namočenimi smrekovimi vršički (spet za zdravje), domači suhi krhlji in sproščujoč klepet.
Pot nadaljujemo skoraj po ravnem po "trebuhu" Zajčje gore, potem pa skozi gozd navzdol
na travnik s pogledom na Sevnico.
Skozi Ribnike pohitimo spet na cesto, po kateri smo se vzpenjali, in tako "zašpilimo" klobaso. V Šmarju na sončni terasi lokala klepetamo in delamo načrte za naprej, saj se bomo morali prilagajati izrednim razmeram.
Tudi s hojo pripomoremo h krepitvi imunskega sistema in napravimo nekaj dobrega za svoje zdravje!
Ni komentarjev:
Objavite komentar