Pet članic študijskega krožka Spoznavanje vrednot pri Društvu Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica se ob 7.47 na Železniški postaji Sevnica vkrcamo na vlak in odpeljemo do postaje Loka pri Zidanem Mostu. Tam nas že čakata prijazna Nevenka in Janko,
da nas z avtomobiloma zapeljeta do Lovske koče Loka na Radežu in nam tako prihranita vsaj dva kilometra hoje po asfaltni cesti.
Nad kočo pa markirana steza proti Lovrencu vodi desno v gozd,
ampak najprej je treba občudovati razgled v dolino Save in Sopote, najbolj so seveda vidne Radeče.
Kratek strm vzpon in spet smo na cesti do skupine hiš in spomenika padlim kurirjem. Tu se v levo začne gozdna steza, ki se kar lepo vzpenja, planinskim markacijam pa delajo družbo še oznake za gozdno učno pot s precej obledelimi informativnimi tablami.
Počasi napredujemo, ko pride za nami večja skupina planincev in planink s Senovega, iz Brestanice in Krškega. Veselo se pozdravljamo, saj skoraj vse poznamo. Spustimo jih naprej, hitrejši so in nameravajo z Lovrenca nadaljevati pot še na Veliko Kozje.
Ko pridemo iz gozda na travnik, smo na Zavratah, uradno pa je to še vedno Radež.
Samotna kmetija na lepem mestu ostaja za nami, pred nami pa je lepa gozdna pot, ki se nekaj časa dviga,
pri križu celo spusti, potem pa spet dviga.
In že vidimo zvonik cerkve svetega Lovrenca na Gori (nadmorska višina 722 metrov). Lovrenc goduje desetega avgusta, bil pa je to mučenec in diakon pri papežu v tretjem stoletju. Papež je želel, naj Lovrenc po njegovi smrti razdeli cerkveno premoženje revežem. Cesar ga je zahteval zase, ker se mu Lovrenc ni uklonil, ga je ta dal speči na ražnju. V Sloveniji je okrog 50 cerkev posvečenih svetemu Lovrencu in marsikje je upodobljen z ražnjem.
Tu na Gori pa domačini poznajo še eno legendo. Lovrenc naj bi v 16. stoletju z materjo bežal iz Jurkloštra pred Turki. Mati je bila ranjena in je umrla, fant pa je ostal pri kmetu in na kmetiji je moral trdo delati. Po materinem nasvetu je pogosto molil in tako bil z njo še vedno v stiku. Pri delu v gozdu je zbolel in potem pri paši na Gori ponoči umrl. Zjutraj je bil travnik poln čudovitih modrih cvetov njemu v slovo. Pokopali so ga pri kapelici in, ko so čez nekaj let grob odprli, je bilo njegovo telo čudežno nedotaknjeno.
Kapelica je nekaj časa propadala, letos pa so obnovili streho in zasadili rože.
Travnik nad njo pa je tudi zdaj posut s krasnimi cvetovi encijana (Clusijevega svišča), ki je v Sloveniji zavarovana rastlina od leta 1922, njegovo rastišče na Gori pa je z občinskim odlokom od leta 1994 botanični naravni spomenik. Planinsko društvo Lisca Sevnica je poskrbelo za zaščitne ograje, posamezni varuhi narave pa dežurajo, da ne bi brezvestni obiskovalci ali obiskovalke uničevali cvetov ali izkopavali rastlin. Nekateri ne morejo razumeti, da potem na vrtu take rastline ne bodo uspevale, treba je kupiti sadike ali seme vrtnega encijana.
Travnik ob cerkvi je znan še po endemični opojni zlatici, letos je tudi veliko kukavic (orhidej), manj pa je žanjevca, mračic pa skoraj ni.
Na Gori je bila cerkev že leta 1545 in je v njej baje pridigal tudi Primož Trubar, obnovljena in dozidana pa je bila leta 1709. V poslopju zraven je razstava o naravnem bogastvu teh krajev, vendar nismo šle iskat ključa. Veter nas vneta masira, ko počivamo in malicamo: treba je dezinficirati grla in Danici pomagati pojesti njeno slastno pecivo.
Vračamo se po poti prihoda, uživamo v razgledih in zanimivih pogovorih.
Avtomobilu na parkirišču ni dolgčas, ker je dobil družbo, Nevenka pa nas varno v dveh rundah pripelje v Loko. Zadiši zaslužena kava, Nevenka pa nas obogati z nekaj nasveti, kako sami sebi lahko pomagamo do boljšega zdravja. Hvaležni smo ji za to in se priporočamo tudi v bodoče.
Vlak ob 13.07 ima malo zamude, ampak čas v prijetni družbi hitro mine.
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar