Zjutraj se obeta lep dan, kdo bi ostal doma? Kar na hitro se odločim za obisk Mozirskega gaja, saj je pomlad v njem gotovo v polnem razcvetu. Brzi vlak z odhodom ob 8.38 ima sicer 15 minut zamude, pa me to ne moti,
saj sem še pravočasno v Celju, da brez naglice pridem do avtobusa za Mozirje ob 10.10.
Udobna vožnja in okrog enajstih sem v Mozirju, prijetnem kraju z okrog dva tisoč prebivalci, ki je bil že v 14. stoletju trg.
Za začetek me razjezi kovinska smreka, ki naj bi bila spomenik mlajem, okrog pa je toliko lepih naravnih.
Hitro preko Savinje in v Mozirski gaj, park cvetja in muzej na prostem, ki ga od leta 1974 urejajo na nekdanji gmajni in trenutno na sedmih hektarih površine ponuja okrog 200 tisoč cvetov tulipanov, skupaj okrog 500 tisoč pomladnih cvetov, gredic pa je okrog sto.
Najprej te pozdravi stara lokomotiva, potem pa vodomet.
Za sedem evrov vstopnine (upokojenci šest) lahko uživaš v bogastvu
cvetja, grmovnic, dreves in objektov:
planinska koča, razgledni stolp, kapelica svetega Valentina, preužitkarska hiša, vzorčna hišica, hišice za otroke, otroško igrišče, čebelnjak, mlin, žaga;
letos imajo tudi največje uglašene vetrne zvončke v Evropi ..... Narcise so sicer v glavnem že odcvetele, zgodnji tulipani tudi, drugi pa so v najlepšem cvetju.
Gredice zasadijo posamezni vrtnarji iz cele Slovenije, tudi dva iz Sevnice sta med njimi, potem pa zanje skrbijo delavci Mozirskega gaja. Žal ne uspejo populiti vsega plevela, mogoče pa vse skupaj zato izgleda še bolj naravno.
Sprehodim se vse do jeza na Savinji, prisluhnem šumenju vode, potem pa sedem in uživam še ob kavi. Samo to mi ni všeč, da v čarobnem naselju prebivajo angleške "fairies" in ne slovenske "vile", reklama za jogo pa je tudi samo v angleščini (YOGA IN DAILY LIFE). Kako malo spoštujemo svoj jezik!
Ob vsakem obisku Mozirja se napotim po makadamski cesti po desnem bregu Savinje do naselja Nazarje.
V miru, mimo cvetočih dreves je to lep sprehod. Tudi tokrat si ga privoščim.
Pri sotočju Savinje in Drete pridem v Nazarje, kraj z okrog 900 prebivalci, in kar takoj zavijem na grič Gradišče - Samostanski hrib z dvema samostanoma: frančiškani in strogi red klaris.
Stopnice in potem lepo speljana pot z oznakami nekaterih vrst dreves me pripelje na prostor pred župnijsko cerkvijo Matere božje iz leta 1661, večina opreme pa je baročne.
Frančiškani imajo široko odprta vrata atrija samostana, tudi cerkev vabi v notranjost, klarise so skrite za visokimi zidovi.
S pokopališča ob cerkvi lepo vidim s snegom pokrite gore.
Vrnem se v dolino in grem občudovat grad Vrbovec ob sotočju Savinje in Drete z osnovo iz 12. stoletja, ki je skoraj v celoti uničena. Mogočno zgradbo so potem pozidali v 16. stoletju, bila pa je leta 1944 požgana in poškodovana. Zdaj je v njem sedež občine, knjižnica, Muzej gozdarstva in lesarstva, dva lokala, pisarne ..... Zanimivo se je povzpeti na stare ruševine v sredini dvorišča in se razgledati, tudi po veliko industrijskih objektih v kraju.
Preko Savinje me vodi pot in potem po peščeni stezi po levem bregu Savinje nazaj v Mozirje. Klopice vabijo k počitku, v zelenju se spočijejo oči, voda šumi .....
Treba se je posloviti od teh lepih krajev: avtobus ob 15.05 za Celje, vlak ob 16.32 za povratek v Sevnico. Dan za uživanje!
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar