Megleno jutro, je pač jesen. Ob desetih pa prikuka sonce na dan in me zvabi ven.
Na brvi preko Save občudujem Boštanj, ki je malo zavit v tančice,
malo kasneje pa še malo Sevnice zraven.
Za Tovarno Siliko pri križu zavijem v gozd, ki me pozdravi s toplimi jesenskimi barvami.
Ob robu Konjskega je drevje kot imeniten okvir umetelno oblikovanim njivam.
Tudi dolini med Konjskim in Lukovcem sta okrašeni - kot, da bi se razlile barve s palete.
Na robu Lukovca se odpirajo razgledi proti Vetrniku, Kumu, Velikemu Kozjemu, Lovrencu, Razborju, Skalici, Bohorju ... Skoraj polkrog!
Na jasi počiva Cerkev Marije Magdalene: njen začetek sega v 17. stoletje, kasneje so jo večkrat prenavljali. Na robu gozda je pokrita utica z mizo in klopmi, kje se je mogoče spočiti in se okrepiti z jedačo in pijačo.
Strmina pod cerkvijo je nenavadno oblikovana: z votlinami in luknjami; tudi nasprotni breg je podoben. Pod suhim listjem pa že poganjajo cvetovi teloha.
Lukovec (okrog 175 prebivalcev) je sicer naselje z lepo prenovljenimi ali novimi hišami, ki pa so nekako nagnetene ob cesti med gospodarskimi poslopji in nimajo dovolj življenjskega prostora. Škoda je tudi, da so zgradili nove hiše ob in med značilnimi kozolci in tako popačili enotno sliko tega področja.
Še dobro, da je Dom krajanov umaknjen na dovolj velik prostor ob gozdu.
Prečim travnik in ujamem pogled na Sveti Rok preko Save. Pri križu spet zavijem v gozd,
kjer zašumi listje pod nogami.
Vračam se po stezi ob robu Konjskega in se zazrem v dolino: na Boštanj in Sevnico.
V Sevnici me blizu našega bloga pozdravi tulipanovec in mi s svojimi barvami zaokroži današnje uživanje v naravi.
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar