Šest nas je od študijskega krožka Spoznavanje vrednot pri Društvu Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica, ki se z vlakom ob 7.42 odpeljemo proti Ljubljani. V lokalu pri Železniški postaji Ljubljana se malo pozno (moja krivda) spomnimo mojega rojstnega dneva ob kavi in rogljičkih.
Napotimo se po Miklošičevi cesti, kjer lahko občudujemo fasade mogočnih stavb,
med njimi tudi Zadružne zveze Slovenije, kjer je predsednik Lojzetov sin Borut Florjančič - pisarno ima za lepim balkonom, ki ga krasijo nageljni. Mimo Prešernovega spomenika pridemo na Tromostovje: srednjemu kamnitemu Karlovemu mostu iz leta 1842 je Jože Plečnik leta 1932 dodal na vsaki strani še en most in okraske.
Odpre se nam pogled na Ljubljanski grad, pred nami pa je že replika Robbovega vodnjaka, katerega original iz leta 1751 zdaj stoji v Narodni galeriji, predstavlja pa tri kranjske reke: Savo, Ljubljanico in Krko. Tu v bližini je že v 15. stoletju stala Mestna hiša, v 18. stoletju so jo dozidali, leta 1963 pa obnovili. Še vedno je sedež Mestne občine Ljubljana, v njenih prostorih pa organizirajo tudi različne razstave. Na Mestnem in Starem trgu spet ogledujemo bolj ali manj bogate fasade in se spomnemo časov, ko je pomenilo več kot tri okna v etaži tudi višji davek. Na Gornjem trgu se čudimo hotelčkom s kar veliko zvezdicami,
med dvema hišama pa najdemo tudi "preduh" - ventilacijski koridor za sušenje fasad, služil pa je tudi temu, da se požar ni širil na sosednje zgradbe.
Vzpenjamo se proti gradu in smo kar veseli, da je dež osvežil ozračje.
Najprej obiščemo Spomenik puntarjem, ki so ga odkrili leta 1974 ob 400-letnici kmečkih uporov (kipar Stojan Batič, arhitekt Vladimir Braco Mušič).
Med drevjem se nam odpirajo "okna" z razgledi, potem pa nas pot vodi pod Šancami: obrambnim sistemom iz 15. in 16. stoletja, ki ga je Jože Plečnik v letih 1934 do 1939 preoblikoval v spominski obrambni park.
Trim otok pod Orlovim vrhom gosti rekreativce, ki delajo vaje na orodjih, in "šopek" otrok pri razgibavanju na zraku. Res so Ljubljančani lahko srečni, da imajo ob mestu toliko zelenih površin: Rožnik in Mostec, na drugi strani pa Grajski grič in Golovec.
Spustimo se do vinograda, v katerem so leta 2016 zasadili 1050 trt sort belpin in rdečegrajc. Med vrstami trt, ki se obvezno končajo z vrtnico, prirejajo tudi slovesne večerje. Letina pa lepo kaže.
Vračamo se mimo Marijine kapelice iz leta1916,
preko Šanc in po kostanjevem drevoredu, ki so ga zasadili leta 1905 na trasi nekdanjega obrambnega obzidja. Pred gradom naše zanimanje vzbudi vodnjak, ki je bil na tem mestu verjetno že v rimskih časih. V srednjem veku so ga zasuli, v 19. stoletju pa zopet očistili. Zanimivo je veliko leseno pohodno kolo, ki sta ga premikala dva kaznjenca s hojo in s tem črpala vodo.
Določene grajske prostore je mogoče obiskati brez vstopnine, za druge plačamo kot upokojeni skupni znesek po sedem evrov na osebo.
Najprej je na vrsti razgledna ploščad, s katere se nam odpira krasen razgled predvsem proti severu. Mimogrede pokukamo v Erazmov stolp z nekaj srednjeveškega orodja, sonce pa nas pritegne,
da pohitimo še proti Grajskemu stolpu, ki so ga postavili leta 1845 namesto lesenega. Včasih je bilo tu stanovanje požarnega čuvaja, ki je s topovskim strelom posvaril v primeru požara. Leta 1982 so ga povišali za en meter in dvajset centimetrov, tako je zdaj njegova najvišja točka na višini 400 metrov nad morjem (ostala Ljubljana pa povprečno na 295 metrov). Z vrha občudujemo ragled na vse strani neba. Obisk je vštet v skupno vstopnino,
pravtako virtualni prikaz zgodovine gradu, ki se začne s koliščarji, nadaljuje pa Kelti in Iliri ter Rimljani. Pomemben je srednji vek, Ilirske province, čas Avstroogrske, Jugoslavije ... Animacije in senčne slike nudijo prepričljiv prikaz vseh teh časov. Področje gradu je bilo poseljeno že od leta 1200 pred našim štetjem, grad je prvič omenjen v letih 1112 -1115, pozneje so ga večkrat prezidavali in dograjevali. Leta 1905 ga je odkupila Mestna občina in do leta 1960 je bil naseljen s stanovalci. Potem pa je sledilo več kot 35 let prenove, da je postal pomemben kulturni spomenik z muzeji, razstavišči in prostori za prireditve. Obiščemo tudi ječe, v katerih sta bila zaprta med mnogimi drugimi Hinko Smrekar in Ivan Cankar in Peterokotni stolp z razstavo ilustracij Hane Stupica.
Kapela svetega Jurija je v Evropi nekaj posebnega: prvotno gotsko kapelo iz leta 1489 so kasneje barokizirali in leta 1747 poslikali z grbi kranjskih deželnih glavarjev, avstrijskih vladarjev in dežel - torej čisto posvetno vsebino. Ti trije prostori so brez vstopnine, ni pa tako pri razstavi Slovenska zgodovina v prostorih nekdanje smodnišnice. Zelo skrbno pripravljena in natančna predstavitev z mnogimi videoposnetki in predmeti v kombinaciji z razlago in slikovnim materialom. V vstopnino je vštet tudi ogled Lutkovnega muzeja, kjer se malo pomladimo, z zanimanjem ogledujemo lutke, posnetke in si zraven brundamo "Imela sta boben in lajno ...".
Ogled razstav v dvorani S je sicer zastonj, vendar smo za en dan prezgodnji, otvoritev razstave Žalik žene, ki prikazuje, kako nastaja kolekcija oblačil, je šele naslednji dan. Ogledamo pa si jo lahko do devetega oktobra. Zato pa tam med skalami in stenami obiščemo stranišče, za katerega plačaš 50 centov, potem pa moraš pohiteti, ker se ti vrata odprejo samo za kratek čas.
Za povratek v mesto uporabimo tirno vzpenjačo, ki vozi od leta 2006. Za upokojene stane enosmerna vozovnica evro in pol. Sprehodimo se po tržnici in najdemo prostor za malico in oddih.
15 minut čez dve se vkrcamo na ladjico Zeleni zmaj, kot skupina petih imamo eno vozovnico zastonj, sicer pa je vozovnica za odrasle po 12 evrov. Včasih si je tudi mogoče izpogajati popust za upokojene; za starejše, ki jim gre že malo na otročje, pa ne priznajo otroške cene šest evrov. Približno 45 minut traja vožnja izpod Mesarskega mostu iz leta 2010, kjer so v čudni kombinaciji grozljivi kipi Jakova Brodarja in ključavnice ljubezni. Ladjica drsi pod Tromostovjem, Ribjo brvjo iz leta 1991, Šuštarskim mostom (1932, prej pa mnogi drugi), Šentjakobskim mostom (1915), Hradeckega mostom (1867 bil na mestu Šuštarskega, potem pri mrtvašnici, od leta 2011 na sedanjem mestu, le za pešce in kolesarje), Prulskim mostom (1993, prej drugi, tudi leseni). Ob Ljubljanici zelenje porašča utrjene bregove, ki jih je načrtoval Jože Plečnik, vmes so klopce, lepo oblikovan Trnovski pristan s stopniščem, manjši lokali, priveze za plovila. Na Špici se na levo odcepi Gruberjev prekop, ki so ga izkopali v letih 1772 do 1780 med Grajskim gričem in Golovcem za hitrejše odtekanje vode z Ljubljanskega barja. Jezuit in načrtovalec kanala Gabrijel Grubar je zašel v finančne težave in je moral na skrivaj zapustiti Ljubljano, delo pa so vseeno končali, leta 1829 pa so ga še poglobili. V Mostah se voda spet izteka v Ljubljanico. Ta izvira v kraških izvirih v bližini Vrhnike (Močilnik in drugi), ki vodo dobivajo iz šestih ponikalnic. V Savo se izliva pri Podgradu (Ljubljana Polje) kot njen desni pritok, malo više pa se Savi pridruži tudi Kamniška Bistrica.
Pri Gostilni Livada obrnemo in se vračamo vse do Zmajskega mosta, ki so ga gradili v letih 1900 in 1901 namesto lesenega. Zmaje so oblikovali na Dunaju iz kovane bakrene pločevine. Ob otvoritvi leta 1901 je bil most posvečen štiridesetletnici vladavine cesarja Franca Jožefa I. in poimenovan Jubilejni most (nemško Jubiläumsbrücke). Na stranicah sta v ta namen izpisani letnici 1848 - 1888. Obrnemo pred Žitnim mostom - brvjo za pešce in kolesarje iz leta 2010. Na njem piše, da je bil zgrajen v času županovanja Zorana Jankovića, sredstva je prispeval Jože Anderlič.
Zdaj pa spet pot pod noge: vračamo se po Miklošičevi cesti in računamo na vlak ob 15.50, pa je pred njim še regionalni ob 15.38 in malo pred peto uro popoldne smo v Sevnici.
Ravno pravi dan za pohajkovanje: oblačno, ne prevroče, občasno pa tudi z malo sonca.
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar