Malo pred šesto zjutraj je zbrana na Železniški postaji Sevnica velika skupina za Na lepše v okviru Društva Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica: dvajset nas je, v Ljubljani se nam pridruži še enaindvajseta. Vlak za Beljak (doplačilo evro in pol) ob 6.05 nima zamude in tudi na Jesenice se pripeljemo ravno v trenutku, ko naj bi imel odhod potniški vlak v smeri Nova Gorica (8.27). Seveda počaka, da se vkrcamo še mi, potem pa veselo po progi, ki so jo kljub zelo naporni trasi zgradili v šestih letih (1900 - 1906). Pomenila je pomembno povezavo med Dunajem in Trstom, danes pa je tudi turistična atrakcija s 37 predori, 27 viadukti, 39 mostovi in petimi galerijami na dolžini 89 kilometrov med Jesenicami in Novo Gorico. Z zanimanjem si ogledujemo pokrajino, pa kljub temu zgrešimo most nad Vintgarjem iz rezanega kamna, ki se dviga 33 metrov nad gladino Radovne. Sicer pa je najvišji most tisti preko Idrijce pri Mostu na Soči. Skozi drevesne krošnje ujamemo tudi bežne poglede na Blejsko jezero in že je tu Bohinjska Bela z vojašnico in kamnitim Babjim zobom. Pri Bohinjski Bistrici se spomnemo smučanja na Kobli, potem pa zdrsnem v temo predora, ki je najdaljši železniški predor v celoti na slovenskem ozemlju (6327,3 metre). Karavanški je seveda daljši (7976 metrov), vendar je delno v Avstriji. Na drugi strani se pripeljemo v Baško grapo - Podbrdo, nad katerim je tudi prelaz Petrovo brdo, planincem znan kot izhodišče poti na Porezen. Na prelazu stoji tudi enota Doma upokojencev Podbrdo. Dom je začel delovati leta 1968 v prostorih bivšega zdravilišča za tuberkulozo. Od leta 1993 je dom namenjen varstvu odraslim osebam s posebnimi potrebami. Jelka in Drago delita okrepčila v obliki keksov, pripravita tudi posnetke Gregorčičeve pesmi Soči, pa Iztok Mlakar tudi ne sme manjkati. Grahovo ob Bači - tu so snemali film Na svoji zemlji, potem pa še malo in malo pred deseto izstopimo v Mostu na Soči.
Vozimo se pod starim mostom, s katerega na prireditvi skačejo tisti pogumni,
Na vodi je tu in tam kakšen čoln, pa sup, od živali pa kakšna račka, kapitan nas opozori še na galeba, ki je gotovo moškega spola - ima zaprt kljun. Mi pa imamo zaradi smeha bolj malo zaprta usta. Odpiramo jih tudi pri petju: najprej je na vrsti Po jezeru, potem pa začetki pesmi, ki naj bi ju dopolnjevali in nadgrajevali.
MI BI VSI NA LEPŠE ŠLI – melodija: Mi smo mi, fantje vsi …
Mi bi vsi na lepše šli, mi smo prva liga. Ko hitimo naokrog, napor je ena figa.
Pa zakaj, pa zato, ker naj vedno lušno bo, ker naj vedno lušno bo, zato, zato!
Jelka je šefica, ona vse pripravi: pot, program in še kaj zraun – nič je ne ustavi. Pa zakaj ...
Narava da, kultura je, medsebojna sreča - vse spoznati hočemo: se obzorje veča. Pa zakaj ...
KO MI NA LEPŠE – melodija: Bella ciao
Ko mi na lepše, lepše gremo: to je to, to je to, to je to, to, to.
Ko mi na lepše, lepše gremo, sonce greje nas toplo.
Če tudi dež je, al sneg al toča: nič zato, nič zato, nič zato, to, to.
Če tudi dež je, al sneg al toča, mi sonce v sebi nosimo.
Po tirih, cestah, lepih stezah: zdaj na pot, zdaj na pot, zdaj na pot, pot, pot.
Po tirih, cestah, lepih stezah, naj sreča spremlja nas povsod.
Malo pred jezom obrnemo in na povratku doživimo še eno srečanje z živaljo: preko jezera pred nami plava srna.
Po vožnji nam prija okrepčilo: večina uživa ob vodi v pečenih postrvih in krompirčku, drugi si lakoto potešijo s pico.
Cerkve svetega Mavra (prvič omenjena leta 1192),
Do Železniške postaje gremo po poti za pešce,
prej pa si ogledamo še ostanke Rimske hiše iz tretjega stoletja našega štetja.
O zgodovini kraja lahko v virih preberemo:
Kraj leži ob sotočju rek Idrijce in Soče in ob umetnem jezeru za HE Doblar. Večini je ta kraj znan kot Most na Soči, toda to je šele od leta 1952. Prej se je ta kraj imenoval SVETA LUCIJA, po zavetnici Sv. Luciji, kateri je posvečena župnijska cerkev. Ker pa tistim, ko so začeli pisati zgodovino šele po letu 1945 ime Sveta Lucija ni bilo všeč, ker je to ime krščanske mučenke iz 3. stoletja, so ime kraja spremenili v Most na Soči in to je ostalo danes. Bogate arheološke najdbe uvrščajo Sveto Lucijo med najpomembnejše prazgodovinske naselbine v Sloveniji. V starejši železni dobi – med 8. in 4. stoletjem pred Kristusom je tu nastalo naselje, ki po izkopaninah sodeč ni bilo majhno. Ostaline nekdanjih kultur je sredi 19. stol. prvi zbiral, hranil in o njih je pisal župnik Tomaž Rutar. Grobišča so sistematično začeli raziskovati ob koncu 19. stoletja. Tako je bilo do danes kontrolirano izkopanih okoli 7000 grobov. Med arheološkimi raziskavami Goriškega muzeja pa so pod vodstvom Draga Svoljška na desnem bregu reke Idrijce odkrili skoraj 40 stanovanjskih hiš in delavnic. Izmed teh si danes lahko ogledamo temelje starejše železnodobne hiše (5. st. pr. Kristusom) v krajevnem arheološkem muzeju v novi osnovni šoli. Ostaline rimskodobne hiše (3. st. po Kristusu) pa lahko vidimo v novem naselju.
Previdno prečkamo prometno cesto proti Idriji in Ljubljani,
Dovolj časa imamo za osvežitev s pijačo, vlak pripelje po voznem redu ob 15.26, dovolj prostora je v njem, le hladiti ga je treba z odpiranjem oken. Z zanimanjem si spet ogledujemo pokrajino in železniške postaje,
KRASEN DAN!
Ni komentarjev:
Objavite komentar