Štiri smo od študijskega krožka Spoznavanje vrednot pri Društvu Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica na vlaku ob 7.42 proti Zidanemu Mostu, kjer imamo takoj zvezo za Pragersko. Med vožnjo klepetamo o krajih, skozi katere se vozimo, v Šentjurju se spomnemo Železniškega muzeja in dogodka, ko se je 11. 7. 1883 tu ustavil cesar Franc Jožef I in ga je župan Gustav Ipavec pozdravil v slovenščini, zapeli pa so mu pesem Slovenec sem. Se je kar hitro odpravil naprej proti Trstu.
Železniška postaja Pragersko je veliko gradbišče, zato več kot polurno čakanje izkoristimo za sprehod do lokala. Presenečenje: lokal, ki ga poznamo od prej, je pogorel, zdaj stavbo obnavljajo, me pa smo kavico spile v provizoriju pri Slaščičarni. Streža pa Dominikanka.
Točno ob 9.45 odpelje regionalni vlak proti Murski Soboti in ne moremo se načuditi, kako veliko gradbišče je še naprej od naselja. Progo proti Čakovcu so zgradili leta 1907, danes do tja vozita dva potniška vlaka dnevno, do obmejnega Središča ob Dravi pa nekaj več. Po ravnini vlaki lahko dosegajo hitrost tudi 160 kilometrov na uro, Siemens 140, lokomotiva z vagoni pa 120. Z grička nas pozdravlja Velika Nedelja z mogočnim gradom, ime pa je kraj dobil po bitki, v kateri je nemški križarski red premagal Ogre pred letom 1200 ravno na velikonočno nedeljo. Kakšnih 17 kilometrov proti severu bi po cesti prišli v Bioterme Mala Nedelja. Smo že v Ormožu s pogledom na naravni rezervat Ormoške lagune, preko Drave je pa že Hrvaška. Tudi to mesto ima grad, znano je po vinorodni okolici in martinovanju.
Progo med Mursko Soboto in Ormožem so gradili šele po drugi svetovni vojni ruski in drugi vojaški ujetniki, odprli so jo leta 1924. Naprej do Hodoša so progo zaprli leta 1968, od 2001 pa spet deluje kot zveza z Madžarsko. Vlak ne ustavlja na vseh postajah, tudi v Ljutomeru samo na Ljutomer mesto, čeprav je potem še starejša postaja v bolj industrijski coni. Spomnim se našega obiska gozdnega rezervata Babji ložič, ki je bil spomladi ena sama bela preproga kronic in ni daleč iz mesta. Ljutomer je sicer znan po vinu, kasaških dirkah in prvem znanem slovenskem filmskem posnetku Odhod od maše v Ljutomeru. Zato ni čudno, da prirejajo tu in v Ormožu letos že 18. Grossmannov festival fantastičnega filma in vina (9. – 10. julij, Ormož / 12. – 16. julij, Ljutomer). Od tu je speljana proga od 1890 do Gornje Radgone, včasih je bila tudi povezava z Avstrijo in nekateri razmišljajo o obnovi mosta preko Mure. Od leta 1968 poteka po njej samo še tovorni promet, občasno so peljali vlaki na Kmetijsko-živilski sejem v Gornjo Radgono.
Vir.
Preko Mure zapeljemo blzu Veržeja in tako smo v Prekmurju - glavi naše "kokoške" z okoli 950 kvadratnimi kilometri površine (od tega 65 kvadratnih kilometrov dvojezičnega območja s 30 vasmi in mestom Lendava) in okrog 80 tisoč prebivalci (tudi Madžari, Romi ...). Delimo ga na Goričko, Ravensko, Dolinsko in Lendavske gorice; skupaj pa ima 19 občin, 176 naselij in dve mesti. Območje je preživljalo burno zgodovino pod močnim pritiskom Madžarov. Narodna zavest se je pričela prebujati na prelomu iz 19. v 20. stoletje, jezikovna in kulturna enotnost pa začne nastajati šele po prvi svetovni vojni. Prekmurščina se zelo razlikuje od knjižne slovenščine, v njej je napisane tudi veliko leposlovja in strokovnih besedil. Zelo pisana je paleta veroizpovedi: poleg rimokatolikov veliko evangeličanov, tu so še binkoštniki, Jehovove priče ... Kot pretežno agrarno področje zaostaja za ostalimi deli Slovenije, veliko prebivalcev hodi delat v tujino. Prekmurje poznamo po nošah in običajih, glasbi Beltinške bande in Vlada Kreslina, Milanu Kučanu, Feriju Lainščku, Ferdu Godini, Mišku Kranjcu, Mikiju Mustru, Antonu Vratuši in mnogih drugih. V slast pa nam gredo tudi njihove kulinarične specialitete: bograč, bujta repa, gibanica, zlevanke, retaši, bučno olje na solatah, ostra paprika v jedeh.
Na Železniški postaji Murska Sobota izstopimo malo pred enajsto
in se ob klopci s Pozabljenim kovčkom spomnemo na izgon Judov v času druge svetovne vojne.
Potem nas pozdravi Gorička Mariška, parna lokomotiva - taka je vozila od tod do Hodoša.
Murska Sobota z 11 tisoč prebivalci nosi verjetno ime po sobotnih sejmih ali po priimku. Leži med Ledavo in kanalom Ledava - Mura ter je središče Prekmurja in sedež mestne občine. To področje je bilo naseljeno že v prazgodovini, samo naselje pa je prvič omenjeno leta1348. Do konca 19. stoletja je veljalo za trg, čeprav je bilo že v srednjem veku mesto.
Vračamo se preko pokopališča, kjer z zanimanjem beremo priimke in imena in ogledujemo grobnice.
Spoštljivo se sprehodimo tudi mimo betonskih kock z imeni 516 rdečearmejcev, ki so padli v bojih za osvoboditev teh krajev. Smo se iz zgodovine pripravljeni kaj naučiti?
Ribnik ob našem prihodu čistijo, ob odhodu je delo že končano in pričaka nas vodomet.
V parku stoji tudi mogočno grajsko poslopje z dvemi nadstropji, štirimi trakti in ogelnimi stolpi v renesančnem stilu iz druge polovice 16. stoletja, prej pa je tu stal dvorec že leta 1255. Pomembni sta dve družini lastnikov: Szechy in Szápáry, leta 1934 je Grad Murska Sobota kupila občina in danes je v njem Pomurski muzej.
Skozi mogočna vrata ob slabše vzdrževani fasadi se napotimo na dvorišče in na recepciji plačamo tri evre vstopnine.
V drugem nadstropju nas pritegne razstava o hrani: Pomanjkanje, zadostnost, izobilje. Sicer pa se v tej ustanovi marsikaj dogaja: razstave, prireditve - Pomurski dnevi se bližajo.
Naš obisk se izteka: vračamo se na Železniško postajo, jaz pa skočim še preverit, če Hotel Diana res ne deluje več. Samo Kavarna Diana je še, v ostalih prostorih pa je Dom upokojencev. Upam, da so obdržali tudi bazen, v katerem sva s prijateljico večkrat uživali.
pa še enonadstropni (dvopodenski) je. Pred pol sedmo smo v Sevnici z ugotovitvijo, da smo veliko videle in doživele.
Ni komentarjev:
Objavite komentar