Pordenone: razstava cvetja - 4. 3. 2023

Ob šestih je treba biti na Avtobusni postaji Sevnica, da se odpeljemo proti Italiji. Za dva avtobusa nas je zbral Toni Turizem in na postajališču Lom napravimo še z mnogimi drugimi avtobusi tako gnečo, da se vrsta za stranišče začne že sredi restavracije. Kljub vsemu vsi zadostimo svoje potrebe 

in že brzimo mimo Nanosa, mimogrede smo preko meje, ki je niti ne opazimo, nadaljujemo pa pot mimo Trsta in Palmanove. Vozimo po poljih z žitom, vinogradi, vmes pa so posajeni kanadski topoli kot vetrne zavese.

V mestu Pordenone (več podatkov pod video posnetki) z okoli 52 tisoč prebivalci parkiramo pred razstavnimi prostori z devetimi velikimi halami in 35.000 kvadratnih metrov razstavnih površin. Tu se odvija sejem za ljubitelje rož, rastlin in vrtnarjenja, že 42 let je namenjen drevesničarjem, cvetličarjem, proizvajalcem in trgovcem opreme in izdelkov za nego vrta in zelenjadnikov, čebulic in semen, opreme za vrtove in ​​parke, zunanje pohištvo, dekoracijo. Sodeluje okrog 300 razstavljavcev in v devetih dneh pritegnejo več kot 65.000 obiskovalcev, od tega 12 % iz tujine. Večina kupi vsaj kakšno seme ali čebulice, nekateri domov tovorijo prava drevesa in sadike. Ker je bila danes otvoritev, nas je obiskovalcev še posebno veliko in počasi se pomikamo mimo razstavljenih lepot. 

Videti je mogoče res neverjetno veliko rastlin, pa tudi izdelkov, v vsaki hali se lahko tudi okrepčaš s trdimi in tekočimi dobrotami, ki jih premore Italija.

Mogoče so najbolj privlačne dišeče vrtnice, najrazličnejše orhideje, kaktusi neverjetnih oblik ...  Čudimo se pritlikavim drevescem limon, pomaranč in mandarin, ki so obložena z ogromnim številom velikih plodov, 

pa tudi pravim drevesom agrumov in oljk.

Od raznih barv se nam že kar megli pred očmi, zato se odpravimo preko reke na ogled starega dela mesta, ki razkriva lepoto benečanskih palač z arkadami, še posebno je lepa mestna hiša, v bližini nje stoji tudi veličastna Katedrala svetega Marka. Zadaj pa lepo ozadje zasneženih gora.

Ko se popoldne odpeljemo proti domu, so prtljažniki polni nakupljenega, 

nekaj pa še dodamo v nakupovalnem središču bliže meji. Vračamo se mimo Gorice in Nove Gorice, v večernih urah prispemo v Sevnico z mislijo, da gremo drugo leto spet na tak ogled.

Več posnetkov
Video:

PORDENONE

Pordenone (furlansko Pordenon) je mesto v italijanski avtonomni deželi Furlaniji - Julijski krajini, na severovzhodu Italije in je bil do leta 2017 sedež ene od štirih pokrajin te dežele. Leži ob reki Noncello. Ime izvira iz latinščine Portus Naonis , kar pomeni 'pristanišče na reki Noncello (latinsko Naon ). Mesto Pordenone ima približno 52.000 prebivalcev, skupaj s sosednjim Cordenonsom, s katerim sestavlja somestje oziroma urbano celoto, pa okoli 70.000 in je za Trstom in Vidmom tretje največje mesto v deželi.

Pordenone je nastal na začetku visokega srednjega veka kot rečno pristanišče na reki Noncello z imenom Portus Naonis. Na tem območju pa so bile že iz rimske dobe vile in poljedelska naselja , predvsem na območju mesta Torre . Med letoma 1257 in 1270 je Pordenone osvojil Otokar II. Češki , ki je bil nazadnje poražen leta 1277, ko je bilo mesto vrnjeno cesarstvu pod vodstvom Rodolfa I. Habsburškega . Leta 1278, potem ko je bilo pod upravo več fevdatov, je bilo mesto predano družini Habsburžanov , ki je oblikovala avstrijsko enklavo na ozemlju patriarhalne države Furlanije . V 14. stoletju je Pordenone močno narasel zaradi cvetoče rečne trgovine in decembra 1314 dobil status mesta. Leta 1508, po neuspelem vdoru cesarja Maksimilijana v Beneško republiko , so mesto zasedle Benetke. Kljub začasni avstrijski okupaciji med kasnejšo vojno Cambraiške lige (1509–16) je bila beneška suverenost nad Pordenonom potrjena leta 1516. Do leta 1537 je mestu vladala fevdalna družina d'Alviano, kot nagrada za Bartolomeja d'Alviana. Alvianova vojaška služba Republiki. Pod Benetkami je bilo zgrajeno novo pristanišče in proizvajalci so se izboljšali. Po Napoleonovem obdobju je bil Pordenone vključen v avstrijsko posest v Italiji ( Kraljevina Lombardija–Benečija ). Železniška povezava, vključno z železniško postajo Pordenone (1855), in gradnja ceste Pontebbana sta povzročila zaton pristanišča, vendar sta spodbudila znaten industrijski razvoj (zlasti za obdelavo bombaža ) . Pordenone je bil leta 1866 priključen Italiji. Bombažni sektor je propadel po škodi prve svetovne vojne in popolnoma propadel po krizi leta 1929. Po drugi svetovni vojni je tamkajšnje podjetje Zanussi postalo svetovni gigant gospodinjskih aparatov, leta 1968 pa je Pordenone postal glavno mesto istoimenske pokrajine, vključno z ozemljem, ki pripada Vidmu . Po drugi svetovni vojni je Pordenone, kot tudi ostala Furlanija Julijska krajina , postala garnizija številnih vojaških enot, da bi preprečili invazijo socialistične Jugoslavije z vzhoda. Močna vojaška prisotnost je spodbudila gospodarstvo nekoč depresivnega območja. Pordenone je kot zdaj garnizija 132. oklepne brigade "Ariete".

Lokalni jeziki in narečja

V starih časih so v Pordenonu govorili furlanski jezik . Pod beneško vladavino je bil beneški jezik – bližje sodobni standardni italijanščini – pozneje uveden v obliki, ki se je razvila v današnje pordenonsko narečje. Mesto je obkroženo s furlansko govorečimi skupnostmi (čeprav je tam mogoče najti tudi beneške značilnosti). Vendar pa je furlanščina v mestu zaščitena v skladu z deželnim zakonom z dne 18. decembra 2007, št. 29, "Norme za varstvo, spodbujanje in krepitev furlanskega jezika".

Etnične manjšine

V Pordenonu živi 7.025 tujih državljanov, kar predstavlja 13,7 % prebivalstva mesta (največ Romunov, Albancev in doseljencev iz Gane.

Verski objekti

Katedrala svetega Marka ( Duomo ) je bila zgrajena od leta 1363 v romansko - gotskem slogu in obnovljena v 16. in 18. stoletju. V njem sta znamenita freska San Rocco in oltarna slika, ki prikazuje Devico usmiljenja domačega renesančnega slikarja Giovannija Antonia de' Sacchisa (splošno znanega kot Il Pordenone ). Tudi znotraj cerkve so ohranjeni krstilnica in pisava Giovannija Antonia Pilacorteja, nekaj fragmentov fresk kroga Gentile da Fabriano in slika Tintoretta . Ima 79-metrski (259 ft) zvonik.

Cerkev sv. Marije Angelske, znana tudi kot cerkev lesenega Kristusa. Cerkev je bila zgrajena leta 1309 in jo zaznamuje vhodni portal v istrskem kamnu Giovannija Antonia Pilacorteja. Znotraj sakralne zgradbe hranijo razpelo iz leta 1466 Janeza Tevtonika in ostanke cikla fresk iz 14. stoletja. Omembe vredni sta: Sveta Barbara Gianfrancesca da Tolmezza in Žalostna Gospa , freska iz prve polovice 14. stoletja. Na levi steni cerkve je mogoče občudovati Madono ponižnosti (freska iz 14. stoletja šole Vitale da Bologna )

Župnijska cerkev svetega Jurija. Neoklasicistična cerkev, za katero je značilen zvonik iz 19. stoletja, dorski steber (arhitekt Giovanni Battista Bassi).

Cerkev Santissima Trinità ("Sveta Trojica"), ob reki Noncello. Ima osmerokotno rastlino in freske Giovannija Marie Calderarija , učenca Il Pordenona .

Cerkev blaženega Odorika iz Pordenona, ki jo je zgradil arhitekt Mario Botta v letih 1990–1992. [9]

Cerkev S. Ulderico, ki se nahaja v predmestju Villanova. Vsebuje freske Il Pordenoneja , pisavo in krstilnico pa Giovanni Antonio Pilacorte.

Župnijska cerkev sv. Lovrenca Martyra v frazione Roragrande vsebuje krstni kamen renesančnih kiparjev Donata in Alvise Casella. V notranjosti je mogoče občudovati cikel fresk Giovannija Antonia de Sacchisa.

Posvetne zgradbe

Mesto ima veliko dvorcev in palač, zlasti vzdolž starodavne "Greater Contrada", danes Corso Vittorio Emanuele II (čudovit primer beneških portikov in imenovan po nekaterih majhnih "brezvodni Veliki kanal"). Spodaj je seznam najpomembnejših v arhitekturnem in umetniškem smislu.

Gotska komunalna palača (1291–1395). Stolp z uro lože, ki ga je zasnoval slikar Pomponio Amalteo , je bil v 16. stoletju prizidan glavni stavbi.

Palazzo Ricchieri : zgrajena v 13. stoletju kot hišna utrdba s stolpom, je bila prezidana za namestitev družine Ricchieri. Zdaj je v njem Muzej mestne umetnosti.

Palazzo Polacco – Barbarich – Scaramuzza.

Corso Vittorio Emanuele II, glavna ulica v zgodovinskem središču Pordenona

Palazzo Rorario – Spelladi – Silvestri, sedež občinske galerije "Harry Bertoia".

Palazzo Mantica – Cattaneo. Palazzo Mantica. Palazzo Gregoris. Casa Gregoris – Bassani.

Palazzo Varmo – Pomo, znana tudi kot Hiša kapitanov.

Palazzo Crescendolo – Milano. Palazzo Popaite – Torriani – Policreti. Casa Simoni. Casa Pittini. Palazzo Domenichini – Varaschini. Palazzo Rosittis. Palazzo De Rubeis.

Gradovi

Castello di Torre (konec 12. stoletja), rezidenca družine Ragogna in danes sedež Arheološkega muzeja Zahodne Furlanije . Leta 1402 so ga napadle cesarske čete in uničile grad. Nekaj ​​let kasneje je bil stolp obnovljen.

Grad starodavnega mesta Pordenone, ki se nahaja na trgu Piazza della Motta, danes zapor.

Arheološko najdišče

Rimska vila Torre, ostanki patricijske vile, odkriti v petdesetih letih prejšnjega stoletja.

Beneške vile

V mestu je devet stavb, ki jih ščiti Deželni zavod Beneške vile (IRVV). Omembe vredne so:

Villa Cattaneo, Gaspera, (7. stoletje), za katero je značilen visok obokan pediment (Villanova iz Pordenona);

Villa Cattaneo, Cirielli Barbini, verjetno iz leta 700 (Vallenoncello iz Pordenona).

Industrijska arheologija

Za mestni konglomerat Pordenone je značilna prisotnost ruševin industrije iz 19. stoletja, primeri industrijske arheologije.