Koper - 25. 9. 2024

Kar hladno jesensko jutro je, ko nas 14 od Spoznavanja vrednot pri Društvu Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica čaka na vlak ob 7.32 proti Ljubljani, dve pa se nam pridružita med potjo. V Zidanem Mostu prestopimo na IC vlak za Koper (doplačilo evro in pol), ki je do Ljubljane precej poln, potem ne toliko. 

Foto: Marta Brežan.

Med vožnjo se pogovarjamo o železnici, krajih ob njej in znamenitostih Kopra. Predvsem pa se sladkamo z najrazličnejšimi dobrotami v trdi in tudi tekoči obliki.

V Koper pripelje vlak z zamudo - kakšno minuto pred dvanajsto, moral bi pa ob 11.36. Sončna terasa pred Železniško in Avtobusno postajo Koper nas vabi, da spijemo kavico, potem pa se ob pol enih z lokalnim avtobusom za Izolo in Piran (vozi vsakih 20 minut) odpeljemo do Tržnice Koper.

Malo je treba porabiti kalorije, 

Foto: Marta Brežan.

zato se sprehodimo po Mestnem parku ob vodometih, bazenčkih, potočku vse do rečice Badeševica, ki se je včasih izlivala v Škocjanski zatok, zdaj pa tu v morje. Spremlja nas vonj rožmarina in Sivke. 

Foto: Cveta Fakin.

Pogledujemo proti Gravisijevemu gradu in Semedelski plaži, kjer Cveta, ki ostane še popoldne v Kopru, najde tudi naš mali morski otoček.

Malo nam spet kruli v želodcih in stvar rešujemo v lokalčku Fritolin z dobrotami iz morja, največ je kalamarov.

Zdaj pa na sprehod skozi stari del mesta: mimo Taverne, Tomosovega bloka na ploščad Bastion Belveder, 

Foto: Marta Brežan.

od koder kukamo na Luko Koper. Pot nadaljujemo do Titovega Trga z mogočnimi stavbami: Pretorska palača, Armerija, Foresterija, tu pa je tudi Loža z Marijinim kipom. 

Trg zaključuje Stolna cerkev Marijinega vnebovzetja, katero si ogledamo; na orgle pa žal nihče ne igra.

Po ozkih ulicah hodimo do Vrat Muda, za katerimi stoji Da Pontejev vodnjak, potem pa po novem delu mesta do Železniške postaje Koper. Ob treh smo tam in lahko po mili volji izbiramo sedeže na vlaku, ki odpelje ob 15.20.

Vožnja na povratku (spet doplačilo evro in pol) je prijetna in mine v klepetu in opazovanju pokrajine. V Zidanem Mostu malo počakamo in prestopimo na lokalni vlak proti Dobovi. Nekaj zamude ima, v Sevnico se vrnemo ob pol osmih - na poti smo bili natanko dvanajst ur.

Vremenska napoved ni bila obetavna: plohe ravno v času, ko smo bili v Kopru. Tam pa: sonce in nekaj oblakov za okras. Naj se kam pritožimo? Sreča je na strani pogumnih!

Več posnetkov

Video:

KOPER

Koper (italijansko Capodistria), je z okoli 26.000 prebivalci (2020) peto do šesto največje mesto v Sloveniji (skupaj z Velenjem), eno najpomembnejših regionalnih središč v državi, drugo največje v Istri (na istrskem polotoku, za hrvaškim Puljem) oziroma največje v Slovenski Istri. Je središče istoimenske mestne občine, Obalno-kraške statistične regije in obalne mestne aglomeracije (Slovenska obala), ima pa tudi edino slovensko tovorno pristanišče. Koper je sedež rimskokatoliške Škofije Koper, ene od treh slovenskih javnih univerz, Univerze na Primorskem, Znanstvenoraziskovalnega središča (ZRS), dvojezične radijske in televizijske postaje, Pokrajinski muzeja, pokrajinskega in škofijskega arhiva, knjižnice Srečka Vilharja, Pristaniške kapitanije oziroma Pomorske uprave RS in mednarodnega pomorskega mejnega prehoda, upravne enote, pa tudi enega od štirih višjih sodišč v Sloveniji. V Kopru je tudi Športni park Bonifika in prometno vozlišče, najpomembnejše je izvennivojski priključek Slavček ter potniška (avtobusna in železniška) postaja. Mesto je na območju, kjer avtohtono živijo pripadniki italijanske narodne skupnosti in kjer je poleg slovenščine uradni jezik tudi italijanščina.

Prva poselitev koprskega otoka sega v rimsko republikansko obdobje. Novejše arheološke najdbe iz 3.–1. st. pr. n. š. segajo v čas, ko je bila v pisanih virih na širšem koprskem območju omenjena antična grška naselbina Palada nato Aegida. Koper se je leta 932 povezal z Benečani. Ti so skrbeli za varnejšo plovbo, s pogodbami pa so si počasi podrejali mesto. Leta 1186 je Koper postal svobodna komuna z voljeno oblastno strukturo. Po daljšem obdobju samostojnosti je leta 1279 tudi Koper prešel pod Benečane in uspešno tekmoval s Trstom. V 16. stoletju je Koper dobil sodišče za civilne in kazenske zadeve ter nekaj drugih upravnih funkcij ter pristojnosti tudi za naselja v zaledju severne Istre. Turški vpadi Kopra niso ogrozili, le zaledje. Mesto je prizadela kuga, v času katere se je število prebivalstva zmanjšalo z 8.000 na 1.800. Počasi si je s pomočjo trgovine s soljo, prodaje olja in vina mesto opomoglo. Šele sredi 17. stoletja so ponovno našteli 4.500 prebivalcev. Koper je pomembno gospodarsko moč ohranil vse do 17. stoletja, ko sta bila Trst in Reka proglašena za svobodni pristanišči. Pomembno pomorsko in trgovsko vlogo je Koper izgubil s propadom Beneške republike leta 1797, ko je Napoleon Bonaparte slednjo razpustil, Koper pride pod Avstrijo. Po letu 1819 se je začelo dokončno rušenje mestnega obzidja, leta 1827 so Avstrijci zgradili kilometer dolg nasip s cesto od starega pristanišča do Semedele, s čemer so otok povezali s kopnim. Med italijansko vladavino med obema svetovnima vojnama je več deset tisoč Slovencev moralo zbežati v Jugoslavijo in druge države, fašistično obdobje je bilo najslabše v koprski zgodovini. Tu je bil tudi eden največjih fašističnih zaporov s posebno dislocirano mučilnico pri Semedeli. Koper je bil osvobojen 30. 4. oziroma 1. 5. 1945. Po koncu druge svetovne vojne se je v letih od 1945 do 1954 iz Kopra izselila v Italijo večina avtohtonega italijansko govorečega prebivalstva. Leta 1947 je bila podpisana Pariška mirovna pogodba, s katero je Koper na podlagi Devinskega sporazuma postal sedež cone B Svobodnega tržaškega ozemlja. Po podpisu Londonskega memoranduma leta 1954 je Koper postal pomembno gospodarsko in politično središče slovenske obale, kar je povzročilo njegov hiter razvoj. PRISTANIŠČE!

Trgi

Titov trg – Trg je središče starega mesta in stičišče glavnih mestnih prometnic ter eden najlepših mestnih trgov na nekdanjem beneškem ozemlju. V drugi polovici 15. stoletja so na njem zgradili glavne stavbe, ki ga obkrožajo, te so: Pretorska palača, loža, Armeria (orožarna), Foresteria (prenočišča) in Stolnica Marijinega vnebovzetja.

Prešernov trg – na njem stoji Da Pontejev vodnjak iz leta 1666.

Trg Brolo – njegova zasnova izhaja iz urbanizma, ki je bil značilen za beneška mesta. Ob robovih trga se je strnila vrsta pomembnih ustanov in stavb. Vsa talna površina trga je bila zbiralnik vode, ki se je stekala v veliko cisterno. Ostanek te funkcije sta dva klesana vodnjaka. Sedanjo podobo je trgu dalo obdobje baroka.

Ribiški trg – nekoč se je odpiral v majhno ograjeno pristanišče, zdaj ga zapirajo skladišča koprskega pristanišča. Na trg se stekajo ozke ulice z vrsto romanskih hiš z beneškogotskimi pročelji. V tem delu sta samostan in cerkev iz 16. in 17. stoletja.

Gramscijev trg – v gotski hiši, ki je dobro ohranila nekdanje slogovne značilnosti, so uredili etnološko muzejsko zbirko. Razstavljena je značilna kmečka in meščanska stanovanjska oprema, predmeti in orodje za vsakdanjo rabo.

Carpacciov trg – svoje ime nosi po slikarju Vittoreju Carpacciu. Ob trgu stoji tudi njegova hiša iz 14. stoletja.

Palače

Pretorska palača – je na Titovem trgu in spada med osrednje arhitekturne spomenike Kopra. Služila je posvetnim mestnim funkcijam, do konca 18. stoletja je bil v njej sedež beneških podestov in kapitanov. Sedanjo podobo je dobila v 15. stoletju, ko so v glavno pročelje namesto gotskih vzidali polkrožno zaključena renesančna okna. Vrhnji del palače so dopolnili z gibelinskim zobčastim nadzidkom. Palačo krasijo napisni kamni, kipi in grbi. Slikovita palača je bila nekdanji sedež mestnih vladarjev, danes pa je pomemben protokolarni objekt in mestna hiša. Pretorska palača zapira južno stran osrednjega mestnega trga – Titovega trga. Palača je bila zgrajena v 13. stoletju, današnjo podobo pa je dobila sredi 15. stoletja. Na stavbi prevladujeta pozno gotsko-renesančni slog in beneška gotika. Palačo krasi zunanje stopnišče, zunanji balkon, značilno pročelje, kip Pravice z mečem, v številnih okrasnih grbih pa je vklesana zgodovina Kopra. Palača je bila nazadnje prenovljena leta 2001. V pritličju palače so danes Turistično-informacijski center (TIC), stara lekarna in razstavni prostor, v prvem nadstropju pa so med drugim poročna dvorana, protokolarna županova soba ter sejna soba, v kateri zaseda občinski svet.

Hiša Orlandini je znana tudi pod imenom Prefektova palača, saj je v času Napoleonove vladavine v njej živel istrski prefekt. Nahaja se tik za Pretorsko palačo. Hiša ima manjše notranje dvorišče, vhod pa krasi baročni portal z reliefno upodobitvijo moške glave. Leta 1774 je bila celotna hiša obnovljena v baročnem stilu.

Armerija in Foresterija: obe stavbi sta nastali v 15. in 16. stoletju – sprva sta bili ločeni, kasneje pa so ju povezali. Armerija je bila v času Beneške republike (do leta 1550) skladišče orožja, nato mestna hranilnica oz. zastavljalnica za revnejše, leta 1871 pa je postala sedež mestnega županstva. Foresterija, včasih imenovana Albergo nuovo, je služila sprejemu in bivanju gostov koprskega podestata. Foresterija ima kamniti renesančni vhodni portal, imenovan »Porta del Corte«. Nad preklado sta vidna grb župana Petra Loredana in letnica 1506. Vidna je tudi vklesana zahvala temu županu ob postavitvi portala. Danes sta v stavbah rektorat Univerze na Primorskem in knjižnica Fakultete za humanistične študije.

Loža (Loggia) - nasproti Pretorske palače, čudovita stavba iz 15. stoletja (kasneje preurejena v 17. stoletju) Krasijo jo lepi beneški gotsko zašiljeni loki. Namenjena je bila meščanskim razpravam, ki so jih nato upoštevali v mestnem svetu. Stavbo krasi tudi kipec Marije z otrokom, ki so ga postavili v spomin na uničujočo kugo leta 1554/1555. V sredini 19. stoletja je v pritličju stavbe zaživela kavarna, ki velja za eno najstarejših v Sloveniji.

Palača Carli – stoji v razširjenem delu Župančičeve ulice, v kateri stojijo zgradbe iz 18. in 19. stoletja. Zaprto dvorišče v notranjosti palače ima gotske poteze. V hiši se je rodil eden pomembnejših mož koprske zgodovine, enciklopedist Gian Rinaldo Carli. Krasi jo značilen notranji atrij z ličnim kamnitim obodom vodnjaka. Danes se tu nahaja sedež organizacij: Italijanska unija, Obalna samoupravna italijanska skupnost, Obalna samoupravna skupnost Koper, pisarna poslanca italijanske narodne skupnosti v slovenskem parlamentu ter koprsko dopisništvo časopisa La voce del popolo.

Palača Almerigogna – med strnjenimi fasadami Čevljarske ulice je ohranila vso pisanost in sijaj nekdanjih koprskih srednjeveških zunanjščin. Krasita jo kamnoseško paličasto okrasje in poslikava iz 15. stoletja.

Palača Gravisi - Buttorai – iz druge polovice 17. stoletja, ima poudarjeno pročelje; v prenovljeni zgradbi imajo sedež italijanska narodna skupnost in sorodne organizacije.

Palača Gravisi - Barbabianca – spada med najvidnejše in najlepše koprske baročne stavbe 17. stoletja, dokončana v začetku 18. stoletja, njena glavna dvorana pa poslikana v 19. stoletju. Poudarjajo jo zatrep, razpored odprtin in tlorisna shema. Dvonadstropna palača ima čudovito pročelje, njena posebnost pa je tudi notranja ureditev z vežo, dekorativnim stopniščem, stenskimi in stropnimi dekoracijami. Palača je bila dom ene najpomembnejših koprskih plemiških družin. Danes je sedež Glasbene šole Koper.

Palača Belgramoni – Tacco – iz začetka 17. stoletja, sodi med najbolj reprezentativne primerke bogate koprske baročne meščanske arhitekture. V njej ima sedež Pokrajinski muzej Koper. Hrani bogate zbirke.

Palača Brutti – iz prve četrtine 18. stoletja, na severnem robu trga Brolo, kaže kvalitetno baročno pročelje. V njej ima sedež Osrednja knjižnica Srečka Vilharja Koper. Palačo  družine Bruti, ki se je v Koper priselila iz Albanije v drugi polovici 16. stoletja, so na severni strani trga Brolo zgradili v 18. stoletju na mestu nekdanje cerkvice sv. Dionizija. Palača naj bi bila delo italijanskega arhitekta Giorgia Massarija. Stavba ima baročno pročelje, razkošen vhod in stopnišče, balkon v nadstropju (piano nobile), niz okenskih odprtin, nad prekladami pa se vrsti serija reliefov z biblično vsebino.

Cerkve in samostani

Stolnica Marijinega vnebovzetja – zapira vzhodno stran Titovega trga. Njena zgodovina sega v 12. stoletje, ko je mesto dobilo lastno škofijo. Ob koncu 15. stoletja so cerkev povečali. V spodnjem delu je arhitekt ohranil gotski slog, više je pa dodal renesančni pridih. Spet so jo povečali v prvi polovici 18. stoletja, ko so ustvarili nov dvoranski prostor, v katerem so z igro svetlobe pridobili svečano atmosfero. Bogastvo nekdanje cerkve se je izgubilo ob začetku 19. stoletja, ko so razpustili samostane in cerkvene rede. Kljub temu je v notranjosti nekaj umetnin. Zvonik stolnice je bil nekoč utrjen objekt.

Na mestu, kjer je bila v antiki romanska bazilika, stoji stolna cerkev Marijinega vnebovzetja, znana tudi kot stolnica sv. Nazarija. Po nekaterih virih naj bi to bila že šesta cerkev na tem mestu. Sedanja cerkev naj bi nastala v 11. stoletju, od takrat je bila večkrat prenovljena. Spodnji del je v gotskem, zgornji pa v renesančnem slogu. V prvi polovici 18. stoletja so stolnico povečali. Danes cerkev velja za eno od največjih v Sloveniji. V dolžino meri 70, v širino pa 25 metrov. V cerkvi si lahko ogledate umetnine Vittoreja Carpaccia in marmorni nagrobnik sv. Nazarija (mestnega zavetnika in koprskega škofa iz 6. stoletja), ki ga je Beneška republika podarila mestu okoli leta 1350. Posebnost koprske stolnice je krstilnica – Rotunda Karmelske Matere božje (nekdaj krstilnica sv. Janeza Krstnika), ki je ločena od cerkve. Gre za romansko rotundo s trojno slepo arkado. V njeni notranjosti je bazen za krščevanje. Krstilnica je bila predelana leta 1317, notranjost pa je bila barokizirana (1747-1749).

Ob cerkvi je 54 metrov visok Zvonik iz 12. stoletja, ki je bil s stolnico spojen leta 1488. 54 metrov visok koprski Zvonik oziroma mestni stolp, ki ima v osnovi vse značilne poteze romanske utrdbene arhitekture, naj bi zrasel že v 12. stoletju, vendar o tem ni zanesljivih podatkov. Rekonstruiran naj bi bil med leti 1418 in 1480, današnjo podobo pa je dobil leta 1664. Velika ura sredi stolpa naj bi izhajala iz leta 1463. Stolp je bil včasih samostojna zgradba, leta 1488 pa so ga spojili s cerkvijo Marijinega vnebovzetja. Že v dobi oglejskih patriarhov je predstavljal utrjeno obrambno točko in tak značaj ohranil tudi v začetnem beneškem obdobju. Z južne strani je bil prek arkadnega mostu povezan s palačo vicedomov, ki je gledala na prehod med glavnim trgom in trgom Brolo. Pred vhodnimi vrati je bilo kamnito stopnišče, od koder je občinski glasnik skliceval meščanstvo in mu naznanjal sporočila in razglase podestatov. Zvon sv. Nazarija, ki se nahaja v Zvoniku, je najstarejši delujoči zvon v Sloveniji. Ulit je bil v Benetkah v livarni mojstrov Jakoba in Nikolaja leta 1333. Sicer so zvonovi v mestnem stolpu skozi stoletja uravnavali mestno življenje, saj so klicali k maši, delu, počitku, oznanjali pa so tudi nesreče, požare, neurja, bolezni, brodolome, meglo in vojne nevarnosti. Pred leti popolnoma obnovljen mestni stolp danes omogoča lep razgled po mestu in okolici, hkrati pa je s svojo presegajočo višino odlična markacija, ki označuje mestno središče. Ogled koprskega Zvonika je možen v času obratovanja TIC-a oziroma po predhodni najavi. Razgledna ploščad je na višini 43 metrov, do koder nas vodijo 204 stopnice. Vstopnice (4,50) za ogled so na voljo v TIC-u (v Pretorski palači). Zimski urnik (1. 10.-17. 6.): vsak dan 9.00-16.30, Poletni urnik (18. 6.-30. 9.): vsak dan 9.00-13.00 in 15.00-18.30.

Cerkev sv. Bassa – stoji ob Prešernovem trgu, kjer je v 15. stoletju stalo mestno zavetišče za ubožne in tujce, v njej je bila tudi prva bolnišnica v mestu. Cerkev je bila predelana leta 1731, v zakristiji hranijo tudi kip svetega Bassa iz druge polovice 15. stoletja.

Frančiškanska samostana sv. Frančiška in sv. Klare – omejujeta vzhodni del trga. Na začetku 19. stoletja sta bila oropana vsega dragocenega inventarja.

Cerkvica sv. Jakoba – ob Fonticu je bila zgrajena iz klesanega kamna že v 14. stoletju. Zaradi samosvoje podobe spada med pomembnejše mestne sakralne stavbe.

Rotunda Janeza Krstnika (Karmelske Matere božje) – nekdanja krstilnica ob severni strani stolnice, ohranja v zunanjem plašču ves sijaj romanske arhitekture. Ta in rotunda sv. Elije na Cankarjevi ulici, sta med najstarejšimi koprskimi sakralnimi objekti.

Ostale znamenitosti

Da Pontejev vodnjak – največji mestni vodnjak, prvič omenjen že leta 1423 (?), iz leta 1666 je na Prešernovem trgu. Postaviti ga je dal mecen Lorenzo de Ponte. To je osemkotni bazen za vodo, ki ga obkroža 15 majhnih pilastrov z znaki koprskih plemiških družin, ki so dale denar za vodnjak. Uporabljali so ga do leta 1898. Gre za vodnjak na trgu, ki je predstavljal glavi stik otoškega Kopra s kopnim. Tu se je končal vodovod, ki je dovajal vodo v mesto. Današnjo baročno podobo je dobil leta 1666, ko ga je dal na novo postaviti podestat Lorenzo Da Ponte. Osmerokotni vodni bazen z lokom, ki predstavlja most (simbolna povezava s priimkom podestata), je dodatno okrašen še s piramidami, grbi, kamnitimi obrazi, drugimi motivi in ogrado.

Mestna vrata Muda (Prešernov trg) – z obzidjem jih je dal leta 1516 postaviti pretor Sebastiano Contarini. Ta vrata so nekoč vodila na most, ki je povezoval otok s kopnim. Ena od najpomembnejših znamenitosti Kopra so zagotovo Vrata Muda – nekdaj glavna in danes edina (od nekdanjih dvanajstih vrat zunanjega zidu) ohranjena mestna vrata, zgrajena leta 1516, v renesančnem slogu. Vrata posnemajo antični slavolok, med heraldičnim okrasjem pa izstopa sonce – mestni grb. Ob večjih so tudi manjša, pomožna vrata. Včasih je bil pred vrati most, ki je Koper, ko je ta še bil otok, povezoval s kopnim. Na mostu so Benečani zgradili utrdbo, t.i. Levji grad (Castello Leone), ki je služila tudi kot mitnica. Grad je služil obrambi mesta in je bil leta 1620 obnovljen, leta 1820 pa porušen s strani avstrijske vojske. Ohranjen relief leva sv. Marka, ki je bil na utrdbi, je bil leta 1924 prestavljen na palačo Totto ex Gavardo, ki se nahaja na Kidričevi ulici. Ob vratih si lahko ogledate tudi del nekdanjega obzidja, s strani trga pa tudi stari umivalnik. Levo od vrat je ostanek nekdanjega mestnega obzidja z manjšimi obokanimi vrati, desno pa cerkev sv. Bassa iz konca 16. stoletja, ki je zrasla na mestu nekdanjega hospicija – mestnega zavetišča za ubožne in tujce.

»Casa a gheffo« so bile poimenovane tipične stavbe z nadstropnim pomolom, ki sloni na rezljanih nosilcih. Taka je tudi hiša v Kidričevi ulici, zgrajena v 15. stoletju. Hiša je imela živahno pobarvano fasado, ki pa je danes žal že zbledela.

Fontico. Zgradili so jo leta 1392 s končno podobo okoli leta 1460, da so v njej hranili žito in ga v času stiske delili prebivalcem. Stavba ima gotska okna. Fontico, stavba z beneško arhitekturo in renesančnimi ter gotskimi okni,  je ob cerkvi sv. Jakoba najstarejši objekt na trgu Brolo. Pročelje krasijo tudi grbi podestatov (vrhovnih civilnih v času Beneške republike) in nekdanjih mestnih veljakov.

Taverna na zahodni strani Carpacciovega trga – nekdanje skladišče soli, kjer se danes odvijajo najrazličnejši glasbeni, kulturni, kulinarični in drugi dogodki. Skladišče soli je bilo postavljeno v 17. stoletju ob obzidju in starem koprskem mandraču. Po prvotnem sporu z Beneško republiko (prvič leta 1145), kjer je bil Koper poražen in prisiljen v t.i. »prisego zvestobe« beneškemu dožu, ob kasnejših spopadih Koper ni sodeloval (ostal je lojalen Benečanom) in tako je leta 1182 v zahvalo dobil, za dobo 29 let, pravico do monopolnega pristanišča soli, z izključno pravico na odseku med Gradežem in Puljem za uvoz soli na celino. S tem je Koper uveljavil svoj ekonomski primat med istrskimi mesti.

Bastion Belveder (Baluardo del Belvedere) je utrjena ploščad, ki je v preteklosti imela obrambno funkcijo. Svojčas je bilo to skladišče orožja, kasneje pa je postalo mestno razgledišče. Bastion iz leta 1554 (katerega videz se je v 19. stoletju nekoliko spremenil, leta 2010 pa je bil obnovljen) je edini ohranjeni utrdbeni objekt koprskega zunanjega obzidja. Ob utrdbi je danes panoramsko dvigalo, ki povezuje potniški terminal s starim mestnim jedrom.

Čevljarska ulica - z osrednjega mestnega trga se vije glavna sprehajalna ulica starega mestnega jedra. Ker so bile nekoč tu večinoma čevljarske delavnice, od tod izhaja njeno poimenovanje. Sicer je ulica znana tudi pod imenom Calegaria in je že stoletja namenjena trgovcem in obrtnikom, ki imajo v pritličju palač poslovne prostore. Tukaj lahko občudujete različne palače in posebne hiše, nekatere so nekoliko odmaknjene od ulice. Poleg Hiše Orlandini in Palače Barbabianca, si lahko ogledate še ozko beneško gotsko stanovanjsko hišo s poslikano glavno fasado – Hišo Galli (Čevljarska ulica 1, hiša se stika s Pretorsko palačo), baročno stanovanjsko hišo iz 18. stoletja, sestavljeno iz več gotskih stavbnih enot, ki jih povezuje majhno notranje dvorišče (Čevljarska ulica 5), renesančni dvoriščni portal (Čevljarska ulica 7), baročno palačo iz 18. stoletja (Čevljarska ulica 17), neogotsko palačo iz 19. stoletja (Čevljarska ulica 23), baročno Palačo Pellegrini de Favento iz 17. stoletja (Čevljarska ulica 25/ Ulica OF 2), nasproti te pa Palačo De Franceschi (ki naj bi bila v začetku 20. stoletja sedež hranilnice »Cassa rurale di prestiti e risparmi«). V ulici sta zanimivi tudi baročna stanovanjska Hiša Biscontini – Minca iz 16. stoletja z ohranjenim renesančnim vhodnim portalom (Čevljarska ulica 30) in palača na naslovu Čevljarska ulica 38.

Župančičeva ulica povezuje zaključek Čevljarske ulice s Prešernovim trgom. V ulici je posebno zanimiva Palača Carli, ogledate pa si lahko tudi druge palače: benetsko-gotsko hišo Filiputti iz 15. stoletja (Župančičeva ulica 17), srednjeveški stanovanjski objekt iz 14. stoletja (Župančičeva ulica 23), baročno palačo Vida Vidacovich iz 15. stoletja (Župančičeva ulica 28,) na številki 35 in 35a beneško-gotsko dvonadstropno palačo Palačo Pechiari iz 14. stoletja (ki je bila kasneje barokizirana), na naslovu Župančičeva ulica 41 pa baročno meščansko hišo iz 18. stoletja. Ob stopnicah, ki vodijo iz Župančičeve ulice proti Gortanovem trgu, pa boste opazili baročno palačo Gerosa (Gortanov trg 11/ Župančičeva ulica 20).

Cankarjeva ulica s starimi stavbami.

Verdijeva ulica s starimi hišami (od Titovega trga do nabrežja).

Tomosov blok je povojni stanovanjski blok, delo arhitekta Eda Mihevca. Gre za 10-nadstropno stolpnico, zgrajeno leta 1957, kjer je bilo prvotno 90 majhnih garsonjer. Te so bile namenjene delavcem tovarne Tomos, ki so prihajali iz nekdanjih jugoslovanskih republik (v bistvu je bil to samski dom). Stolpnico so mnogi kritizirali, predvsem zaradi njenega porušenja silhuete mestnega jedra. Stolpnico so leta 2018 prenovili, danes so v njej stanovanja.

Hiša Percauz: hiša sodi med najstarejše ohranjene romansko-gotske stavbe v Kopru. Nastala je verjetno v 14. stoletju, čeprav nekateri viri dopuščajo možnost starejše gradnje in le kasnejšega oblikovanja oken. Prav tako se ocenjuje, da je portal na vzhodni fasadi iz 18. stoletja. Stavba je v ljudskem spominu znana tudi kot »Tribunale vecchio« (staro sodišče), kar bi lahko pomenilo, da je v preteklosti imela pomembno javno funkcijo. Današnje ime se nanaša na zadnjega lastnika stavbe.

Na nekdanjem dvorišču samostana sv. Klare se nahaja Kapodistriasov trg, poimenovan po prvem grškem guvernerju Ioannesu Kapodistriasu. Na trgu je kip voditelja v naravni velikosti, darilo grške vlade iz leta 2001. Ioannes Kapodistrias, katerega predniki so izvirali iz Kopra, je bil zunanji minister carske Rusije in prvi predsednik grške republike (med letoma 1828 in 1831). Oktobra 1831 je bil umorjen (guverner je nato postal njegov brat Avgustinos Kapodistrias). Ob trgu stoji nekdanji samostan sv. Klare s cerkvijo, ki je nastal v srednjem veku (13.-14.stoletje), v 16. stoletju pa je bil razširjen. Enoladijska cerkev je bila v 17. stoletju barokizirana. V nekdanjem samostanu sv. Klare se danes nahaja Pokrajinski arhiv Koper.

Gravisijev grad: na vzpetini nad Koprskim zalivom stoji Gravisijev grad z obzidjem. Grad je bil zgrajen leta 1885 v neogotskem slogu. Postaviti ga je dal koprski zdravnik in plemič Pio Gravisi – Barbabianca. Kasneje so se lastniki menjali, nekaj časa je bil celo v lasti Mestne občine Koper, sedaj pa je ponovno v zasebni lasti. V stavbi je bila v dvajsetih letih 20. stoletja italijanska osnovna šola, po drugi svetovni vojni pa so bila tam celo socialna stanovanja. Po ponovnem prehodu v zasebno last je novi lastnik stavbo obnovil (nekateri deli so bili porušeni in obnovljeni v prvotni podobi, ohranjena so vhodna vrata, del zunanjega obzidja in freske), dodana je bila kapelica.

Parenzana – Porečanka: nekdanja postaja nasproti Vina Koper.

Centralni mestni park: uredili leta 2018 na 26 tisoč kvadratnih metrih zasutega področja med nekdanjim otokom in celino (stroškov je bilo za tri milijone evrov).

Po Semedelski promenadi do mosta preko rečice Badeševice, ki izvira pod Svetim Antonom in se je prvotno izlivala v Škocjanski zatok, potem pa so jo delno speljali po umetni strugi tu do morja, da ne bi ob neurjih poplavljala.

Semedelska plaža - včasih obala je bila neprivlačna za kopanje. Zadnja leta je voda v morju čistejša, leta 2021 pa je Mestna občina Koper z nasutjem pridobila okrog 20 tisoč kvadratnih metrov površine. Trate, drevesa, ob robu vrsta mladih oleandrov, v sredine še druge zasaditve. Plaža pa z nasutim peskom na nekaj mestih, lahkim dostopom do morja.

Kultura in šolstvo

Kulturne ustanove, ki preraščajo lokalni pomen, so: bogata študijska knjižnica Srečka Vilharja, Pokrajinski muzej (od leta 1911) ter radijska (Radio Koper - Capodistria) in televizijska (Tele Capodistria) postaja. Poleg slovenskih osnovnih in srednjih šol sta v mestu tudi italijanski osnovna šola in gimnazija.

Pokrajinski muzej Koper

Muzej je nastal leta 1911 kot Mestni muzej zgodovine in umetnosti. Zbirke muzeja so se začele formirati leta 1910. Prvi sedež muzeja je bil v samostanu svete Klare in je bil šele po prvi svetovni vojni prenesen v sedanje prostore. Je najobsežnejši muzej v slovenski Istri z bogatimi zbirkami od prazgodovine, do blišča beneškega časa in novejše zgodovine (Kidričeva ulica 19), s prikupno etnološko zbirko v dislociranem etnološkem oddelku na Gramscijevem trgu v Kopru (Gramscijev trg 4/5). Gramscijev trg, nekdaj poimenovan tudi Trg sv. Petra, je bil včasih zelo pomemben. Ob trgu je bilo skladišče soli, dostopno neposredno iz mandrača. Gotska hiša (Gramscijev trg 4 in 5) je tipična »casa a gheffo«: stavba z nadstropnim pomolom, slonečim na rezljanih lesenih nosilcih. Med sprehodom po koprski palači Belgramoni Tacco (iz 17. stoletja), kjer je tudi sedež muzeja od leta 1954, boste doživeli lepoto in blišč renesančnega in beneškega obdobja Kopra. V matični muzejski stavbi se predstavljajo arheološka, umetnostna, kulturno-zgodovinska zbirka in zbirka novejše zgodovine, muzejska galerija v sosednji stavbi na Kidričevi 23a pa je namenjena občasnim lastnim in gostujočim razstavam.

ŽELEZNICA

Celje – Ljubljana (1849), Ljubljana – Postojna (1856), Zidani Most – Zagreb (1862, drugi tir 1944, elektrificirana 1969),

Postojna – Koper (1967 – 40 vagonov sladkorja iz Češkoslovaške, slovesna otvoritev 2. 12. 1967 – Tito z Modrim vlakom, nekaj potniških 1972, nekaj že 1971, drugi tir?

Preostali steber Borovniškega viadukta iz leta 1856, ki je bil takrat največji zidani v Evropi z dvema etažama po 22 in 25 obokov. Med drugo svetovno vojno je bil že v slabem stanju, leta 1947 so naredili za železnico obvoz daleč po dolini, na viadukt pa spominja samo še en steber sredi mesta.