Zadovoljstvo v majhnih stvareh: Turška nagajivščina

Ob dveh zjutraj že gledam na uro: najbolje bo, da vstanem. Prtljaga je pripravljena, zajtrkovati bo treba, obeta se dolg dan. Ne vem, koliko stanovalcev zbudim, ko ropotam s kovčkom po praznih ulicah Sevnice. Malo počakam na dogovorjenem mestu in že sta tu Tončka in Janja, moji sopotnici. Tončka nas varno pripelje ob Mirni, pa po avtocesti na Gorenjsko vse do Letališča Jožeta Pučnika na Brniku. Zgodnje smo, zato prtljago najprej odložimo pred terminalom, potem pa je treba avto odpeljati še na parkirišče. Pa ne na tistega dragega pri letališču, kjer bi nam za enajst dni parkiranje zaračunali do 160 evrov, ampak na privatnega v bližini, kjer nas parkiranje stane 50 evrov (AEROPARK). Seveda je zagotovljen tudi prevoz do terminala. Tam se moramo zbrati ob 5.55 - kar tri ure pred odhodom letala. Baje tako zahteva letalska družba. Tu je že tudi naš vodnik od Oskarja Marko Zabret, ki zavzeto deli knjižice o Turčiji, komplete razglednic, potovalne dnevnike, oznake za prtljago in informacije.

Ob prijavi za let oddamo prtljago (23 kilogramov), dobimo oznako tudi za kabinsko (8 kilogramov), spijemo še zadnje tekočine, potem pa na kontrolni pregled. Jaz v ročni prtljagi pozabim res zelo majhne škarjice, ki pa mi jih pustijo prenesti.

V simpatičnem lokalu si privoščimo kavo in rogljičke, potem naj bi se ob 8.10 vkrcali, pa imamo nekaj zamude.

Po pokritem hodniku se napotimo v letalo TK1062 A321-200, kjer nas pozdravi prijazno osebje letalske družbe Turkish Airlines. To z Brnika leti v Istanbul skoraj vsako dopoldne, proti večeru pa nazaj. Vesela sem, da imam sedež ob prehodu in dovolj prostora za noge.

Čakajo nas slušalke in pred sabo imamo ekran z informacijami o letu, različne filme, nadaljevanke, turistične filme, glasbo, igrice ... Težava je le, če si izbereš predolg film, ker ga na poletu ne moreš pogledati do konca. Tudi za duhovnost je poskrbljeno: objavljene so ure molitev in nakazana smer proti Meki.

Obroki na poletih so že prava redkost, na tem ga dobimo (celo po želji z vinom ali pivom), čeprav letimo samo dve uri in dvajset minut.

V oblačnem vremenu pristanemo na ogromnem mednarodnem letališču Istanbul, za katerega se hvalijo, da je največje na svetu. Leži 40 kilometrov od središča Istanbula (20 milijonov prebivalcev) in je v funkciji od leta 2019. Pričakujejo, da bo do leta 2025 gostilo 200 milijonov potnikov in potnic.

Velikosti primerne so tudi razdalje: do prtljage je kar dolg pohod, kljub tekočim trakovom. Prtljago nam kmalu naložijo na transportne trakove, se pa medsebojno dolgo čakamo, potem pa še na sopotnika, ki priletita iz Benetk. Vmes premaknemo uro za eno uro naprej in stikamo po letališki stavbi,

najdemo celo molilnice (na posnetku prostor za obredno umivanje), tečaji menjave za evro v lire pa nam niso dovolj ugodni.

Končno smo okoli treh vsi, pride tudi turški vodnik Mustafa, vkrcamo se v Mercedesov avtobus (na tablici med številkami piše AS) s šoferjem Ahmedom - z njimi smo vseh enajst dni. Da se ne bi izgubili, imamo spredaj na ekranu prilepljen klasični zemljevid in Marko nam s paličico kaže pot. Najprej vožnja v bližini Črnega morja, potem preko Bosporja, 30 kilometrov dolge ožine, ki loči evropski del Turčije (le tri procente površine) od azijskega, preko pa vodijo samo trije viseči mostovi, zgrajeni 1973, 1988, 2016 leta. Mi se peljemo preko najnovejšega in najdaljšega (nekaj nad dva kilometra).

Potem se vozimo med griči in hribi, poraslimi z gozdovi ter skozi večja mesta, v katerih takoj opazimo enotno zgrajena in urejena naselja, kar mestom daje lep izgled. Na desni se razprostira Marmorno morje, ki velja za najmanjše na svetu (veliko za dobre pol Slovenije: enajst tisoč kvadratnih kilometrov) in edino, ki v celoti pripada eni državi. Preko njega si skrajšamo pot po mostu Sultana Osmana Gazija preko Ismitskega zaliva iz leta 2016 (2.682 m). Med sedmimi geografskimi regijami je ta okrog Marmornega morja najbolj razvita. Tu potekajo zelo važne morske poti, razvita je industrija v Istanbulu in Bursi (poleg svile tudi avtomobilska industrija: Peugeot, Fiat, Renault). Podnebje je skoraj subtropsko z dovolj padavinami skozi celo leto in brez pretiranih vročin. Gojijo čaj, lešnike ... Ob štirih je na naši poti že skoraj sončno z nekaj oblaki.

Za pitno vodo je na avtobusu poskrbljeno: v hladilniku je vedno dovolj vstekleničene vode, ker tista iz pipe ni vedno dobra, v Istanbulu pa sploh ne. Na koncu potovanja poravna vsak po deset evrov zanjo.

Opazimo, da povsod po poslopjih in vzpetinah visijo velike zastave in slike Gazi Mustafa Kemala Atatürka, prvega predsednika sodobne republike Turčije, v pričakovanju praznika dneva neodvisnosti, ki ga praznujejo 29. oktobra.

Marko nam naniza tudi nekaj splošnih podatkov o Turčiji, ki meji tudi na Sirijo, kjer je meja še posebno zastražena zaradi Kurdov. Čeprav je teh okoli 20 milijonov, jih Turki ne priznavajo kot manjšino. Živijo tudi v Siriji, Iranu in Iraku in veljajo za največji narod brez svoje države. Turčija meji še na Irak, Iran, Azerbajdžan, Armenijo, Gruzijo, Bolgarijo in Grčijo; meja pa je tudi na Cipru. Po površini je približno za 40 Slovenij (780.580 kvadratnih kilometrov) in ima skoraj 80 milijonov prebivalcev. Približno 1.600 kilometrov je od vzhoda do zahoda, okrog 500 do 600 kilometrov od severa do juga (oblika nekakšnega pravokotnika). Obdajajo jo štiri morja: Črno, Egejsko, Marmorno in Sredozemsko ter ima 7.200 kilometrov obale. Populacija je mlada: povprečna starost nekaj nad 30 let, in raste. Sicer pa so turška plemena prišla s področja Mongolije (Seldžuki). Okrog 95 procentov prebivalcev se izreka za muslimane, v glavnem so suniti. Valuta je turška lira, ki je zadnja leta podvržena veliki inflaciji, v Bursi dobimo za en evro okrog 37 lir.

Uradni jezik je turščina in Mustafa nas pozdravi z "merhaba" med dnevom, "günaydın" (günajdin) za dobro jutro in "iyi akşamlar" (iakšamlar) za dober večer, "iyi geceler" (igedželer) za lahko noč. Z "nasılsın" vprašamo, kako si in odgovor je "iyi" (ii) za dobro ali "Çok iyi" (čok ii) za zelo dobro. "Lütfen" pomeni prosim, "çok teşekkür ederim" pa hvala lepa. "Te še kar oderem" smo mi razumeli za hvala. "Bir, iki, üç" (üš) je 1, 2, 3. "Kaç para" (kačpara) sprašujemo, koliko stane (koliko para) ali "ne kadar".

Peljemo se mimo jezera Iznik: mesto je znano po zelo obstojnih modrih ploščicah: 20 tisoč so jih izdelali za Modro mošejo in po koncilu, na katerem so razpravljali o osnovah krščanstva. Potem se malo vzpnemo nad Gemlik, ki je pomembno industrijsko pristanišče in trgovski center. Področje pa je znano tudi po črnih olivah, naokrog se razprostirajo nasadi menda najboljših oljk v Turčiji, ki jih obirajo v glavnem strojno. Imajo pa tudi veliko kostanja in murv, ki so podlaga za gojenje sviloprejk. Sviloprejke naj bi sem prinesli že v šestem stoletju za časa rimskega cesarja Justinijana. Opazimo tudi vinograde in nasade marelic, zunaj pa je 21 stopinj. Ceste so dobre, veliko je tripasovnic, mesta imajo dobro organiziran javni promet.

Bursa z okoli tremi milijoni prebivalcev (četrto največje mesto v Turčiji) stoji na severozahodnih pobočjih gore Uludağ (dviga se do 2.543 metrov in je znana po smučiščih, kabinska žičnica vozi prav iz mesta) na bregovih reke Nilüfer. Zelo razpotegnjeno mesto je, zeleno, obdano z gozdovi. Veliko je termalnih virov in toplic, že Rimljani so jih izrabljali. Bila je prva osmanska prestolnica za 28 let v 14. stoletju in center sviloprejstva v osmanskih časih. V starem delu mesta se peljemo mimo velikega spomenika Kemala Atatürka, ustavimo pa v bližini Velike (Veličastne) mošeje (šesta po vrsti po čislanosti).

Prva skrb nam je menjava denarja, potem pa se samostojno mimo slikovitih vodometov pohitimo v svilno tržnico Koza Han (pomeni "svilni kokon" - ta vsebuje 1,2 kilometra svilne niti), ker se tradicionalne tržnice zaprejo ob sončnem zahodu. Stavba je bila odprta septembra 1491. Kot karavanseraj je han nudil prenočišče tujim trgovcem, skladišče za njihove živali in blago, stanovanja za obrtniške delavnice in/ali pisarne za poslovanje. Koza Han je bil eden največjih in najpomembnejših takih objektov v Bursi.

Sprehodimo se mimo prodajaln svile, čajnic, kavarnic in občudujemo malo mošejo na sredi dvorišča.

Blizu je Velika mošeja (Veličastna - Bursa Ulu Camii). Dal jo je zgraditi osmanski sultan Bajazid I. v spomin na njegovo veliko zmago v bitki pri Nikopolisu (Nikopolju), zgradili pa so jo med letoma 1396 in 1399. Ima dva minareta in pravijo, da je sultan zgradil mošejo z dvajsetimi kupolami, namesto da bi zgradil dvajset ločenih mošej, kot jih je obljubil v zameno za zmago v bitki pri Nikopolisu leta 1396, pa mu je zmanjkalo sredstev. Leseni elementi so povezani brez žebljev, odprtina v srednji kupoli skrbi za vlažitev lesa. Sezuti se moramo, pokriti glavo in se zadrževati samo v enem delu zaradi molitev.

Pri enem od stebrov opazimo tri domače mladeniče, ki jim ni mar za svetost prostora: vneto brskajo po mobitelih. Sicer pa je mošeja tudi družabni prostor.

Prvič izstopimo iz "cone udobja" - znajti se moramo po svoje (tak je potovalni stil - trojka: Oskarjevo doživeto potovanje): nekateri gredo večerjat - kraj je znan po "iskender kebabu" (nasitno: narezano meso na kruhu, paradižnikova omaka in nekaj jogurta, polito z maslom), me pa se prehodimo mimo odprtih prodajaln in srečamo starejšega profesorja, ki nam v nemščini predstavi Burso,

potem pa se skupina spet zbere pri vodometih, ki zdaj žarijo v različnih barvah. Ob tem opazimo še eno posebnost v Turčiji: več bank ima skupaj bankomate v ličnih kioskih (na posnetku desno zgoraj). Marko nas "počasti" z značilno slaščico za te kraje: kuhanim kostanjem, namočenim v medeni sirup. Tako dobimo dovolj energije, da kar v hitrem tempu odkorakamo do Zelene mošeje.

Zaradi molitev malo počakamo, z Markom pa obnovimo značilnosti mošej: ena je minaret, s katerega kliče mujezin petkrat k molitvi:

Bog je največji (2-krat)

Prisegam, da ni drugega boga, kot je Bog (2-krat)

Prisegam, da je Mohamed božji sel (2-krat)

Podvizaj se k molitvi (2-krat)

Podvizaj se k blaginji (2-krat)

Bog je največji (2-krat)

Ni drugega boga, kot je Bog

Pred prvo dnevno molitvijo ob zori (fadžr salat) se po drugem klicu k vrstici »podvizaj se k blaginji« vrine še: Molitev je boljša od spanca (2-krat).

Glede na sončni vzhod in zahod se časi molitev zamikajo. Petek je za muslimane najbolj pomemben dan in petkova opoldanska molitev najvažnejša - je edina v tednu, ki jo vodi imam. Tla mošej so prikrita s preprogami, pogosto je bilo to darilo ob poroki, ki ga je stkala nevesta. Danes so strojno tkane.

Minbar je prižnica, mihrab pa molilna niša v smeri Meke. Pred vstopom v mošejo je obvezno obredno umivanje: obraz, zatilje, roke do komolcev in noge do kolen. Tako je poskrbljeno za osnovno higieno in razgibavanje. Glede higiene so nam lahko vzgled s školjkami na straniščih, ki so v bistvu tudi bideji. "Čučavci" nam niso preveč po volji, je pa to najbolj naraven način opravljanja velike potrebe. V mošejo je mogoče vstopiti le bos (v nogavicah), ženske morajo imeti pokrite lase. Prostori za molitve so ločene po spolu, ženski prostor je zadaj in navadno ograjen. Nimajo slik, le ornamente, floralne elemente (tulipane), kaligrafske napise - pravijo, da boga ne moreš upodobiti. Mošeje niso samo prostori za molitev, to so javni prostori za druženje, otroško igro. Vprašanje je, zakaj ne svinjine in alkohola. Svinjina naj bi bila od umazane živali in tudi fizično škodljiva. Alkohol naj bi bil izvor zla. Koran oboje prepoveduje. Mogoče pa to ni primerna prehrana za njihove klimatske razmere. Javor je za muslimane simbolično drevo: mogočni vladar je sanjal, da mu raste iz popka in razlaga je bila, da bo tako rasla njegova moč.

Vodnik Marko prijazno izzove debato, jo spretno usmerja, vsako misel pozitivno sprejme in jo po potrebi diplomatsko preusmeri, če je treba. Tako človek nima slabega občutka, tudi, če je rekel kaj napačnega. Razlaga lahkotno, ampak vsaka njegova beseda ima potrebno težo. Uporablja bogat besedni zaklad, včasih tudi kakšno manj pogosto besedo ("dandanes"), med deli stavkov pripoved pogosto poudari z "ja". Simpatično!

Zelena mošeja (turško Yeşil Camii), znana tudi kot mošeja Mehmeda I., je bila zgrajena sredi 15. stoletja. Baje naročnik dela kamnosekov ni hotel v celoti plačati, zato so nekatero okrasje napravili naspol. Mošeja ima zelo lepo oblikovani "panjski vhod", kar priča o nivoju kamnosekov, v takem stilu so oblikovane tudi molilne niše. Te zgodnje mošeje so bile bolj enostavne, kasneje so se zgledovali po mogočni Hagiji Sofiji. Zaradi potresov so napravili poseben valj kot prikaz varnosti stavbe.

Po smrti je bil Mehmed I. pokopan v mavzoleju, imenovanem Zelena grobnica, ki ga je dal zgraditi njegov sin in naslednik Murat II. Povzpnemo se še do nje, potem pa se spustimo navzdol do avtobusa.

Avtobus nas pripelje do hotela Kervansaray in zasluženega počitka. Soba s tremi posteljami je udobna, kopalnica s tušem in fenom, čakajo pa nas tudi lahki beli copati in pladenj za pripravo kave in čaja.