Turška nagajivščina - 27. 10. 2024

Po zajtrku se ob 7.15 in 13 stopinjah odpravljamo na pot in Marko začne dan z izjavo: Danes je najlepši dan. Zakaj? Ja, včerajšnji je bil, jutrišnji bo, danes pa je. Izkoristiti ga je treba. Spomni nas na oskarizme, ki smo jih dobili v knjižicah: niso neke dokončne misli, spodbujajo k razmišljanju. 

Foto: Stane.

Takoj tudi opravimo ovrednotenje preteklega dneva, zdaj že kar z dobrim sodelovanjem prisotnih.

Opažamo, da se pogosto peljemo skozi rdečo, kar za Turčijo ni nič posebnega, pomembna pa je hupa. Ceste so dobre z lepo urejenimi križišči - krožišči, ob cesti se vrstijo večja in manjša naselja, vmes tudi izkopanine. Po ravnici se vijejo reka Meander in kanali za namakanje, voda prinaša naplavine. Po hribih se vrtijo vetrnice, veter prinaša tudi kosme bombaža, ozračje pa se ogreva - 17. stopinj. 

Naš prvi postanek je v antičnem grškem mestu Priene (Priena). Grki so s svojega matičnega področja začeli migrirati na obale Male Azije med osmim in devetim stoletjem pred našim štetjem, ker je populacija rasla in jim je začelo primanjkovati prostora za gojenje poljščin. Našli so rodovitne ravnice z globoko prstjo, bogato z minerali in rudninskimi snovmi, ob rekah, ki pa so z rečnimi nanosi polnile prostor in morje se je oddaljevalo. Še danes gojijo tu bombaž. Tri grška plemena so kolonizirala področje Male Azije: Eolci, Jonci (Jonija po ustanovitelju Jonu na področju, kjer se gibljemo mi)  in Dorci. Mirno so tu živeli do leta 550 pred našim štetjem, ko pride sem lidijski kralj Krez, prislovično znan po svojem bogastvu ("bogat kot Krez"). Velja tudi za začetnika kovanja denarja. Področje obvladuje tri leta, potem njegova država propade zaradi boja s Perzijci. Prerokbo iz Apolonovega templja, da bo veliki imperij propadel na Rdeči reki, si je napačno razlagal, da bo to perzijski, v resnici pa je njegov. Pod Perzijci Grki uživajo precejšno mero avtonomije, leta 490 pred našim štetjem pa združeni Grki premagajo Perzijce.  Znotraj Grčije nastopijo spori med Atenci in Špartanci (350 pred našim štejem), to izkoristi Filip Drugi Makedonski, ki ga nasledi dvajsetletni sin Aleksander Veliki. Osvaja ozemlja z vojsko 35 do 40 tisoč mož, prečka ožino pri Dardanelah, prihajajo pa spet Perzijci, Aleksander jih porazi. Ob reki Meander sta bili mesti Priene in Milet. Milet se Aleksandru ni hotel podrediti in v Prienah je kot izjemen strateg eno zimo koval taktiko na drugi strani rečne doline Meander, kako bi ga osvojil. Štel je prihajajoče ladje, premike vojske in spomladi mu je uspelo podrediti Milet. Dosegel je res velik imperij - vse do Egipta, Sirije, Indije ... Po desetih letih zdoma se mu je vojska uprla, vrnili so se in na poti je umrl. Znan je bil po falangah - posebnih enotah, ki so skupinsko prodirale z dolgimi sulicami. Na vojaških akademijah se še zdaj učijo njegovih taktičnih in strateških prijemov. Po smrti so si imperij razdelili njegovi štirje generali, Rimljani so se jih hitro podjarmili, Ptolomejci na področju današnjega Egipta pa so še dolgo ostali.

V šestem stoletju se je začel premik v dojemanju narave razumsko nasproti različnim - začetek moderne znanosti s Heraklitom in Talesom. Tales je napovedal bogato letino oljk na podlagi preteklih vzorcev in opazovanja vremena. Grške zasnove so se širile po svetu. Poleg Talesa je bil iz Mileta tudi Hippodamus, ki je utemeljil moderni urbanizem s pravokotno zasnovo ulic. Prvo tako mesto so bile Priene, zgrajene na pobočju: ulice, ki potekajo od severa proti jugu, so v bistvu stopnišča. V osi vzhod - zahod so ulice ravne. Tu je bil center "jonske lige" - združenja državic za boj proti Perzijcem. Pozejdon je bil njihov zavetnik.

Z avtobusom se vzpnemo malo nad dolino. V hribu je kamnolom za velike kamne, iz katerih so bile zgrajene Priene. Ker smo zgodnji, še ne pobirajo vstopnine, v Efezu smo plačali 40 evrov po osebi, tako bo tudi v Pamukkalah. Marko ima svoj sistem za vstopnine: če kdo ne gre in mu to pove, mu takoj vrne znesek vstopnine, ker bo na koncu pobral od vseh enak znesek.

Povzpnemo se še vedno v svežem jutru, potem spustimo do Aleksandrove hiše in na razgledno točko s pogledom na polje reke Meander, ki ni prav velika, iz nje so napeljani številni kanali za namakanje. Morje je segalo vse do mesta, zdaj je zaradi naplavin daleč stran. Občudujemo, kako natančno so obdelani kamni (mogoče z vibracijami) in se sprašujemo, kaj bo z zgradbami današnjih dni v prihodnosti. Uporabljali so posebne vrste cement, ki se sam "celi" s primešanimi kroglami iz apna, ki reagira z vodo. Med arhitektonskimi ostanki se potika veliko kužkov in mačk. 

Ustavimo se v nekdanjem Ateninim templju, kjer stoji nekaj stebrov z jonskimi zaključki. Ob fotografiranju iz različnih položajev začnemo brundati: Ne grem ma kolena..., iz tega pa kmalu nastane: Z Oskarjem gremo, ker 'ma pravo temo ... 

Potem pa še v ostanke grškega gledališča, ki nima dvignjene prve vrste od odra, kot je to v rimskem.  Tu niso uprizarjali gladiatorskih bojev, ampak drame, tragedije, komedije. Predstave so včasih trajale tudi po cel teden, slavili pa so boga Dioniza. S pitjem vina pa naj bi dosegli stanje božanskega navdiha. Z zgornjih vrst so uživali tudi v razgledih na morje. Za razliko od rimskih so imeli sedeže za vele pomembneže in žrtvenik. 

Previdno se spustimo do avtobusa in ob desetih odpeljemo naprej na polurno vožnjo do Apolonovega templja. Ob poti vidimo bosansko diasporo z bosansko zastavo poleg turške. 

Reko Meander komaj opazimo, ko jo prečkamo. Ob ravnini na desni se pokaže Egejsko morje in flamingi, sicer pa polja z bombažem, ki jih zdaj preoravajo (za traktorjem se kadi),  in sadovnjaki z oljkami. Turčija je sicer zelo znana po tekstilu, najboljši bombaž pa naj bi bil iz Egipta. Na levi strani na vzpetini vidimo ostanke Mileta, iz katerega je vodila pomembna antična romarska pot do Apolonovega templja (18 kilometrov).

V Apolonov tempelj (kraj Dydima) z moško energijo so imeli vstop samo posvečeni. Zraven naj bi bil manjši tempelj, posvečen Artemidi, z Apolonom sta bila dvojčka. Legenda pravi, da se je Zeus zaljubil v Leto, Hera, njegova žena, jo je izgnala in za njo poslala posebno žival - kačo. Leta je rodila Artemido kot že odraslo žensko, ki ji je pomagala pri rojstvu dvojčka Apolona (zavetnica porodnic). Pastirji so s pesmijo preglasili porodne krike in Leta jim je iz hvaležnosti podarila sposobnost prerokovanja. Prerokovanja v templju so trajali lahko več dni, zato je bilo okoli templja veliko prostora za bivanje, igranje iger, zabave. Vprašanja so zapisali na lističe in jih predali v posebnem prostoru, ki je služil tudi kot arhiv vprašanj. Svečeniki so se umaknili po posebnem hodniku v center templja brez strehe s kipom Apolona, plesali in vdihavali žveplene pline ter žvečili lovorove liste. Tako so prešli v stanje božanskega navdiha, potem pa napisali odgovore v posebni rimi - heksametru, vsebina pa je bila dvoumna in si jo je vsak lahko razlagal po svoje. Templji so bogateli zaradi donacij in so veljali tudi za prve banke na svetu ter so posojali denar. Mere mogočnega templja: 108 metrov dolžine, 50 metrov širine, obdajalo naj bi ga 111 jonskih stebrov višine 18 metrov na podlagi sedmih velikih stopnic. Kamnoseki so se zelo potrudili pri stikih in svoje delo označili z žigi. Apolon je bil bog lokostrelstva, sonca in glasbe - edini od bogov in boginj, ki so ga tudi Rimljani imenovali enako. Znotraj templja so Bizantinci zgradili cerkev, katere ostanke so kasneje odstranili. Mi občudujemo natančnost postavitve kamnov, se čudimo, kako so jih sploh transportirali, 

Foto: Stane.

v središču templja pa za kratek časa tudi pomeditiramo.

Sprehodimo se skozi naselje z veliko trgovinicami in lokali, vidimo začetek romarske poti, ki poteka iz Mileta, občudujemo lepe različne barve bugenvilij ... 

Za kosilo se ustavimo v lokalu Sarıoğlu v mestu Aydin: juha in ayran za 200 lir zadoščata, voda je pa zastonj. Okolje je znano po figah in jagodah, nekaj je tudi bombaža. Mi pa uživamo ob zvokih značilne turške lutnje in opazujemo pogorje Taurus, ki je dolgo več kot tisoč kilometrov, z najvišjim vrhom preko 3.700 metrov. 

Od leta 1988 sta Hierapolis ("Sveto mesto") in Pamukkale na Unescovi listi. Hierapolis - največje antično zdravilišče z največjo akropolo na anatolskih tleh. Zdravilne učinke vode so izkoriščali že Rimljani v drugem stoletju pred našim štetjem. To so bile terme za najpremožnejše sloje (ene pri nekropoli, druge v središču mesta), njihovo elito. Mesto je dvakrat prizadel močan potres leta 17 in 60 našega štetja. Po obnovi v prvem stoletju našega štetja je postalo pomembno trgovsko središče z okrog sto tisoč prebivalci in znano po volni in marmorju. Meščani so si še za časa svojega življenja na obrobju mesta postavili tudi grobnico. 

Odkritih je  več kot 2000 grobnic zunaj mesta, računajo, da je neodkritih še vsaj toliko: od manjših sarkofagov za eno osebo (iz kamnine andezit, ki naj bi razžirala meso) do pravih templjev za širšo družino. 

Najpremožnejši so si zgradili gomilaste grobove, pokrite s travno rušo. Arabci so grobnice v sedmem, osmem stoletju izropali in zdaj je notranjost prosto dostopna.  

Hierapolis je bil pomemben center zgodnjega krščanstva, tu sta se ustavila apostol Pavel in apostol Filip, ki so ga obesili z glavo navzdol in je umrl mučeniške smrti (mesto je označeno nad ostanki gledališča). Mesto je bilo zapuščeno v 14. stoletju, v 16. pa ga je porušil še potres. Kraj je danes znan tudi po tekstilu in najglasnejšem petelinu na svetu, ki ga uporabljajo tudi za borbe. 

Dobra dva kilometra dolga pot po ravnem vodi do ponvic - Pamukkal ("bombažnega gradu"). 

Najprej si ogledamo Kleopatrine bazene z zdravilno vodo, kopat pa se ne gremo, tudi ostanke gledališča pogledamo od daleč. Prija pa nam hladen sok granatnega jabolka. Muzej je že zaprt. 

Ob sončnem zahodu okrog šestih začnemo bresti po vodi navzdol: v večjih ponvicah je voda globlja in bolj mrzla, ob strani je žleb, po katerem teče topla voda, da si lahko malo ogreješ noge. Dlje kot do kolena pa nihče ne brodi. Oblikovanje ponvic naj bi se začelo po zadnji ledeni dobi (pred 14 tisoč leti). Na vrhu prihajajo iz apnenčaste kamenine na dan vrelci tople vode, ki se kmalu ohladi in kalcij se odlaga v obliki luknjičaste kamenine - travertin. 

Nekateri vrelci počasi presihajo in  določeni predeli ponvic so suhi. Problem rešujejo s preusmerjanjem vode po posebnih kanalčkih. V 70-tih so zgradili tu veliko hotelov in ogrozili belo barvo ponvic, vse so porušili in hoteli so zdaj pod kompleksom ponvic. 

V dolini 300 do 400 metrov pod nami so jezerca vode, okrog pa se prižigajo raznobarvne luči, da je vse še bolj romantično. V trgovini moški odkrijejo poceni pivo in izkoristijo priliko za nabavo. 

Le kratka vožnja do hotela Tripolis v zelo lepem okolju pod ponvicami. Po obilni samopostrežni večerji se še grem malo namakat v majhen hotelski pokriti bazen s termalno vodo.

Grška antika: primera kar dva, Apolon pa moškim novo moč da.

Potem se odpravimo mrtve budit, v ponvicah z vodo smo mokri do rit. Gremo v daljine ...

Video: