Zadovoljstvo v majhnih stvareh: Turška nagajivščina

Zbudim se ob petih,

zajtrk ob 6.45 v hotelski jedilnici nam ponuja predvsem veliko slaščic, zelenjave, sirov, skute, džemov, menemen (umešana jajca z zelenjavo, neke vrste sataraš), pa maslo, malo pa salame in klobasic in kruh je samo bel. Dovolj je tudi narezanega sadja, med pijačami pa so kava z mlekom, kapučino in čaj.

Pred hotelom se malo posončimo v prijetnem jutru, zaželimo naši turški dvojici "günaydın" (dobro jutro), potem pa se ob 7.45 odpravimo na pet urno vožnjo do Efeza. Z avtobusa si ogledujemo zanimive hiše starega dela mesta in nam je žal, da ne ostanemo v Bursi še dlje časa. Vozimo se po lepih tripasovnicah: najprej proti zahodu, potem se obrnemo na jugozahod in pri Izmirju (tretje največje mesto v Turčiji) na jug proti Egeju. Brežine so lepo zasajene z ognjenim trnom, viniko in nizkimi iglastimi grmi. Ob devetih je zunaj 14 stopinj. Opazimo enotirno elektrificirano železnico. Gričevnata pokrajina z njivami, koruzo, tudi novimi zasaditvami borovcev. Področje je znano po perutninarstvu in govedoreji: sirih in "ayranu" iz kravjega mleka (razredčeni slan jogurt). Veliko je vetrnic, vetra pa danes v izobilju, okrepi se popoldne. Dve uri imamo časa do prvega postanka in ta čas izkoristimo za ovrednotenje preteklega potovalnega dneva v pesmi. Marko se ob mojem predlogu ustraši: na usposabljanju vodnikov je evalvacij čez glavo, potem pa vidi, da to ni smrtno resno. Ostali sopotniki in sopotnice kaj hitro sodelujejo pri kovanju verzov in petju.

V Istanbul gremo in potlej naprej, vesela je družba naša, juhej!

Na nebu je sonce in veter v laseh, v srcih pa naših radost in smeh.

Gremo v daljine dokler nas ta strast ne mine, v Turčijo in drugam, hitro se odloči kam.

Na letu vse v redu: postrežba in to, film do konca - to ni lahko.

Letališče: tu gremo po dolgem, počez, potem pa počasi z ASom zares. Gremo ...

Do Burse ni daleč, a morji sta dve; mošeji spet dve sta in še mavzolej.

Po spancu krepčilnem zdaj gremo naprej: veseli in srečni kot vedno, juhej.

Gremo ... (Melodija: Gremo v Kamnik ...)

Mi smo mi, Oskarji, mi smo prva liga: ko divjamo naokrog, napor je ena figa. (napor nas nič ne briga.)

Pa zakaj, pa zato, ker naj vedno lušno bo, ker naj vedno lušno bo, zato, zato!

(Po melodiji: Mi smo mi, fantje vsi ...)

Ko Oskarji se na pot podamo, to je to. Ko Oskarji se na pot podamo, sonce sveti nam toplo.

Če tudi dež je, al' sneg, al' toča, nič zato. Če tudi dež je, al' sneg, al' toča, mi sonce v sebi nosimo.

Po cestah ravnih in po ovinkih zdaj na pot! Po cestah ravnih in po ovinkih: naj sreča spremlja nas povsod! (Po melodiji: Bella ciao)

Tu so iskali tudi Homerjevo deželo in jo našli pri Dardanelah. Vrstijo se nasadi oljk, njive koruze, sončnic, sladkorne pese, perutninarske farme.

Za 40 minut se ustavimo blizu mesta Balıkesir (okoli 350 tisoč prebivalcev), ki je središče te pokrajine. V okolici so velike zaloge boraksa (73 procentov svetovne zaloge), ki se uporablja za izdelavo pesticidov, umetno staranje lesa, je ena izmed sestavin stekla, emajla.

Restavracija je zelo lepa, zraven je trgovina s sanitarijami, ob rogljičkih poskusimo ayran v plastičnih lončkih (dva deci: 35 lir v trgovin ali 50 v samopostrežni restavraciji). Okus te osvežilne pijače nam zares prija.

Marko nam pove, da govori turški jezik okoli sto milijonov govorcev (enajsti najbolj govorjeni jezik na svetu), mogoče celo 120 in je manjšinski jezik v mnogih državah. Spada v aralajtajsko skupino jezikov kot madžarščina, finščina. Značilnost turščine je, da se korenu besede dodajajo različne končnice. Jezik ne pozna spola, ima samo en nepravilen samostalnik ("su" - voda) in en nepravilen glagol ("olmak" - biti). Turška plemena so se v osmem, devetem, desetem stoletju umaknila s področja sedanje Mongolije pred Mongoli v Anatolijo. Svojemu jeziku so prilagodili arabsko pisavo, jo uporabljali za časa Osmanske Turčije, pa tudi okoli 80 odstotkov arabskih izrazov. Šele Kemal Atatürk je jezik leta 1928 očistil arabskih izrazov in jih je danes le še deset do petnajst odstotkov, spremenil pa je tudi pisavo v latinico. Izgovorjava je fonetična: vsak črka ima svoj glas, abeceda ima 29 črk. Posebne črke so š in č (s in c s kačico spodaj), nemi g s strešico zgoraj (podaljša glas pred njim), i brez pike je polglasnik, o in u sta tudi preglašena, c izgovarjajo dž, j kot z, y pa j. Pogosti frazi sta "inşallah - inšala" (če bog da) in "maşallah - mašala" (bog je dal). Tudi mi uporabljamo veliko turcizmov: kava, čaj, čorba, ajvar, baklava, džezva, tulipan, papuče, jok (ne), taman (tamam - ravno prav) ...

Zelo pogosto vidimo kje obešeno modro oko (nazar), izganjalo naj bi zle sile, izhaja še iz šamanstva in je tudi zelo pogosti spominek. Odbija slabo energijo, če je te zelo veliko, poči. Praviloma si ga ne kupiš sam, mora ti ga nekdo podariti. Osnova je tudi v koranu.

Turški vodnik Mustafa nam razloži sistem šolstva: vrtci so samo v mestih pri treh letih, obvezna osnovna šola se začne s sedmimi leti in traja štiri leta, kasneje predmetna stopnja. Sledi preverjanje in potem se vpišejo v srednjo šolo različnih nivojev, praviloma štiri leta. Spet izpiti (samo 20 procentov je uspešnih, lahko pa neomejeno poskušaš), potem pa je lahko univerzitetni študij dve leti ali štiri leta. Če želite delati v vladni službi (zelo zaželeno in zagotovljena položaj ter plača po prvem letu, kar poleni uslužbence), moraš napraviti dodatni izpit. Javne šole so zastonj, vendar je veliko učencev (30 - 40); privatne so plačljive (okrog 5000 evrov na leto, v Istanbulu dvakrat več), učencev je manj (25). V državnih šolah imajo učenci odmor za kosilo, v glavnem gredo domov. V družinah je 5 - 6 otrok, na vasi več; v mestih je otrok vse manj. Država podpira, da bi imeli vsaj po tri otroke, ker je prirastek padel z 2,5 na 1,5.

Povprečna neto plača šoferja 600 evro, 200 evro plača država za zavarovanje; učitelj 1500, strokovnjaki celo 3000 ali več. 150 dni je prostih na leto (vikendi in prazniki), včasih vladni uslužbenci dobijo podaljšane verske praznike (skupaj 30 dni praznikov). Zdravljenje je zastonj (v privatnih ustanovah doplačaš 20 - 30 procentov), za zdravila plačaš 20 procentov, upokojenci samo 10. Po kovidu so najemnine v večjih mestih zelo visoke, inflacija je zelo velika (podvojena cena osnovnih živil). Ljudje si pomagajo med sabo, družine držijo skupaj.

Glede upokojitev se skušajo prilagoditi evropskim merilom, včasih si se lahko upokojil po 20 letih dela, zdaj je to odvisno tudi od starosti (60 ženske, 65 moški). Dobiš odpravnino 20 plač, potem okrog 40 - 50 procentov plače. Pred volitvami politiki marsikaj obljubljajo, tudi predčasne upokojitve.

Vojakov je približno en milijon, eno najmočnejših vojsk na svetu imajo, po 18. letu je vojaščina obvezna za moške (ženske prostovoljno ali službeno) - zdaj šest mesecev (včasih 15 - 20 mesecev), pred poroko, resno službo. Lahko se odkupiš s 5000 evri in služiš le 20 dni, vendar je to sramotno, te ne smatrajo za pravega moškega. Zelo močna je vojaška industrija, tudi dronov.

Proti Izmirju se začne ravnica z nasadi oljk (v Turčiji je sto milijonov dreves, 60 procentov jih obirajo, oljčno olje predvsem izvažajo) - kakšnih 50 kilometrov, nekaj je bombaža in vinske trte. Grozdje posušijo v rozine - Turčija je največja svetovna proizvajalka rozin. 19 stopinj je zunaj, ko se vozimo mimo odcepa za starogrško mesto Pergamon, znanem po pergamentu (živalske kože, na katere so pisali v več slojih) in zdravilišču. Zdaj do ostankov na vzpetini vozi gondola, ker je Turkom muka hoditi po stopnicah.

Od Izmirja vidimo samo industrijski del, pa tudi veliko stanovanjskih naselij na terasah z značilnimi bojlerji na strehah. V grških časih je bila toSmirna, tu naj bi živel Homer v osmem stoletju pred našim štetjem. Grki so kolonizirali ravnice ob morju, reke pa so nanesle veliko materiala in mesta niso več ob morju. Zdaj je to tretje največje mesto v Turčiji s tremi milijoni prebivalcev (z okolico petimi - največje ob Egejskem morju) in večina izvoza gre skozi njegovo pristanišče.

Rimljani so prišli na anatolski polotok okrog leta 201 pred našim štetjem, leta 133 pred našim štetje so prevzeli Zahodno Anatolijo od Pergamona, ki je bil štiri leta prestolnica, potem pa so jo prestavili v Efez, ki je postalo za Rimom najbolj cvetoče rimsko mesto. Včasih je bilo ob morju, zdaj zaradi naplavin rek šest kilometrov stran. Lokalno prebivalstvo se je upiralo visokim dajatvam, leta 88 je bil velik upor in Rimljani so pobili okrog 80 tisoč ljudi, da bi ga zatrli. Sledi obdobje "rimskega miru" in rimsko cesarstvo ima za časa Trajana največji obseg s četrtino celotne svetovne populacije. Mesta so začela nastajati po grški zasnovi s pravokotno sekajočimi se ulicami in štirimi vrati na vsaki strani neba. Prisotna so bila različna verstva, leta 312 pa sledi priznanje krščanstva kot uradne vere. V drugem, tretjem stoletju je moč začela upadati, imperij se razdeli na dva dela (grški in latinski), začnejo se vpadi Gotov in Hunov s severa, kar izredno oslabi cesarstvo. Tudi pri nas smo imeli bitko med Vzhodom in Zahodom pri Vipavi.

Pred ogledom ostankov Efeza se okrepčamo na senčni terasi restavracije Agora v naselju Selçuk blizu Efeza. Juha, jagenček z zelenjavo, za povrh pa še čaj.

Efez so najprej postavili Grki po prerokbi, da bo mesto tam, kjer bosta skupaj prišli riba in divja svinja. Nalovili so ribe, jih pekli, iz grmovja je pritekla divja svinja in zagrabila ribo. Efez je pomemben tudi za krščanstvo: devica Marija naj bi živela v okolici z apostolom Janezom pred svojo smrtjo. Tu naj bi bila napisana tudi Pisma Efežanom, ki jih pripisujejo apostolu Pavlu ali njegovemu učencu. V gledališču naj bi imel pridige, s katerimi je želel spreobrniti Efežane v krščanstvo. Od sedmih koncilov v zgodnjem krščanstvu so se trije zgodili v Efezu. Ob prihodu vidimo na desni strani osmansko utrdbo in ostanke Cerkve svetega Jurija. Veliko gradbenega materiala so uporabili iz Artemidinega templja. Mesto so zaradi naplavin in zamočvirjanja večkrat prestavljali, imeli so tudi težave z malarijo. Najprej s ustavimo ob maketi petih do sedmih odstotkov antičnega Efeza - toliko je odkopanega. Že to je zelo velika površina, ocenjujejo, da je imel okoli 200 tisoč prebivalcev, kar določajo po številu sedežev v teatru (10 do 15 odstotkov prebivalcev). Ob vhodu so terme, da so vse prišleke očistili. Celotno mesto je imelo vodovod, terasaste hiše najbogatejših na vzpetini tudi toplo vodo in slikovite mozaike.

Efez je imel dve agori (prostor za zbiranje): zgoraj upravno središče,

spodaj, ko se spuščamo proti nekdanji knjižnici (tretji največji na svetu v tistem času), stopamo v trgovski del mesta. Iz knjižnice je vodil tunel kot skrivni vhod v javno hišo.

Tu je tudi Teater s kapaciteto 25 tisoč gledalcev - največji v antičnem svetu. Sedeži se strmo dvigajo, prizorišče so lahko potopili za uprizarjanje pomorskih bitk. Trenutno ga obnavljajo, da bo v bodoče uporaben za prireditve. Naprej je vodila Marmorna ulica vse do pristanišča, ki je danes kar daleč od morja.

Najprej si ogledamo prostor za zasedanje senata in manjše prireditve, potem se spustimo skozi Herkulova vrata. Tu je še prostor, kjer so svečenice vzdrževale ogenj, pa stavba za pobiranje davkov, dva templja, podstavki, kjer so bili včasih kipi pomembnežev,

skupinska stranišča kot center družabnega življenja, tržnica (po tem vzoru Plečnikova v Ljubljani), boginja Meduza za varovanje s kačami namesto las - če si jo pogledal v oči, si okamenel. Rimljani so se orientirali z miljnimi kamni, na katerih so bili piktogrami: kača za zdravilišče. Večina ohranjenega je iz prvega in drugega stoletja našega štetja.

Zapeljemo se malo nazaj in sprehodimo do Artemidinega templja (eno sedmih čudes starega veka), od katerega je ostal je samo en steber, na katerem navadno gnezdi štorklja. Iz ostankov so zgradili Baziliko svetega Janeza, Osmanovo trdnjavo, pod njo mošejo, ki jo zdaj obnavljajo, kosi pa naj bi bili vgrajeni tudi v Hagijo Sofijo. Pravijo, da je tu zelo močna ženska energija. Prvi tempelj je bil zgrajen v sedmem stoletju pred našim štetjem, zadnji - tretji je bil veliko večji. V šestem stoletju ga je zavzel od Grkov in razširil lidijski kralj Krez - izumitelj denarja, ki ga je koval iz mešanice zlata in srebra. Njegovo zelo bogato kraljestvo se je razprostiralo na vzhodni polovici anatolskega polotoka. Po požaru je zadnji tempelj dal zgraditi Aleksander Veliki. Efežani so ga imeli za božanstvo in celo za sina od Zeusa. Tempelj je bil dolg okoli 120 metrov, širok okrog 55 metrov in imel okoli 120 jonskih stebrov. Anatolsko boginjo plodnosti, poljedelstva in lova, zavetnico porodnic Kibelo so Grki preimenovali v Artemido, Rimljani pa v Diano.

Upodabljali so jo s številnimi dojkami, kipce so navadno nosili v procesijah.

Ni več daleč do obljubljenega presenečenja v okolici letovišča Kuşadası.

V pritlični stavbi nas pogostijo s čajem granatnega jabolka, posadijo ob modno pisto, pokažejo način strojenja kož, manekeni in manekenke pa pokažejo oblačila, ki iz tega nastanejo.

Za predstavitev povabijo tudi nekaj naših, ki naj bi imeli pri nakupu več popusta kot mi ostali. Izdelki so res lepi, vendar si jih v glavnem le ogledujemo, ker so cene kljub popustom kar visoke.

Foto: Stane.

Naš hotel Ephesus Hitit je kar preko ceste: privlačna stavba z zunanjim bazenom (voda je mrzla), prijetno sobo in obilno samopostrežno večerjo. Med bogato izbiro je veliko mesa z zelenjavo in na kupe sladic. Takoj ugotovimo, da ob taki ponudbi zjutraj in zvečer rabimo čez dan le še kakšno čorbo in ayran.