30. 1. 25

Ob Savi - 30. 1. 2025

Spoznavanje vrednot pri Društvu Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica gre danes izjemoma na pot šele z vlakom ob 9.18 z Železniške postaje Sevnica. Smer - Dobova, enajst nas je, dve pa se pripeljeta iz Radeč. Izstopimo v Brestanici, kjer je megla tako gosta, da zgornjega gradu sploh ne vidimo, preko Save pa tudi ne. Omenimo oba predora ozkotirne železnice, po kateri so transportirali premog s Senovega do železnice. Spodnji grad nam je dovolj blizu, da opazimo: razen novejše strehe nima kaj pomembnega - ljudje tam shranjujejo fižolovke in še kaj drugega. Novejši prizidek pa je naseljen. Naprej od mosta preko Save se spomnimo časov, ko je bil namesto njega brod, ki je vozil preko reke. 


Ob vodi kmalu opazimo delovanje bobrov: jelšin les jim gre v slast. 


Gremo mimo pomnika, potem pa se ustavimo na Janezovem placu, da se malo podpremo. 

Foto: Marta Brežan.



Družbo nam delajo drobno cvetovi malega zvončka, ki nas potem spremljajo vse do Blance. Na Rožnem se čudimo pristanu, 

Foto: Marta Brežan.


obiščemo pa tudi Melanijin kip in se ob njem fotografiramo. 



Blizu Cerkve svetega Kancijana stoji natančen kažipot in, ko vidimo, da je do Blance še 40 minut, malo pospešimo naš tempo. Megla se počasi dviga in proti Blanci hodimo že po soncu. Ugotavljamo, da bo naselje Kladje kmalu večje od Blance, za podjetje Acryform (Plastoform) pa upamo, da uspešno deluje. 

Le nekaj minut imamo do prihoda vlaka, ki je celo za eno minuto prezgoden. 

Foto: Marta Brežan.


Sevnica
se ob našem prihodu kopa v soncu pod jasnim modrim nebom.

DOBRO IZKORIŠČENO DOPOLDNE!

Več posnetkov
Video:


NEKAJ PODATKOV

Naselje Brestanica ima okoli tisoč prebivalcev in je zelo staro, čeprav je podatek o devetem stoletju sporen. Trg je postalo v 14. stoletju - istočasno kot Sevnica, iz tega časa je tudi sramotilni kamen - pranger. Danes je sedež krajevne skupnosti.

Železnico iz Zidanega Mosta proti Zagrebu so zgradili leta 1862, drugi tir pa šele 1944. Blizu Železniške postaje Brestanica pri kamnolomu je vhod v dva predora. Za prevoz premoga iz Premogovnika Senovo do železnice so 522 metrov dolgega zgradili leta 1920; ker je voda spodjedala brežino so zgradili še dodatnega, 55 metrov dolgega. Prvi prevoz je bil leta 1921, slovesna otvoritev pa šele leta 1925. Z zapiranjem Premogovnika leta 1995 sta bila predora odveč, k sreči so ju obnovili in uredili prehod za pešce in kolesarje.

Spodnji grad Turn: njegovi začetki segajo v 13. stoletje, veliko so ga prezidavali, starejši del je brez vmesnih stropov in služi ljudem za skladišče, v novejšem prizidku so tri stanovanja: eno lastniško in dve najemniški. Verjetno je lastniško tisto z novejšo streho in lepše urejenimi okni. V povezavi z zgornjim gradom, ki je vsaj sto let starejši od spodnjega, je znana zgodba o dveh sprtih bratih, vsak je živel v svojem gradu, skozi okno sta se ustrelila do smrti. 

Peščena pot ob Savi delno poteka po nekdanji cesti, ki so jo prestavili nad železnico, da ni toliko prehodov. Na bregu rastejo na gosto jelše, ki s svojimi koreninami gotovo držijo skupaj brežino. V zavoju Save Penk so včasih lovili les, ki ga je narasla voda prinašala s sabo. Na travniku je spomenik o partijskem posvetovanju leta 1941 na tem mestu. Na Rožnem pa stoji spomenik Melaniji, ki je postavljen v krški občini, gleda pa proti sevniški.

Cerkev svetega Kancijana je podružnična cerkev župnije Brestanica. Leži tik nad cesto Sevnica – Blanca - Brestanica in nad železniško progo. Cerkev je izredno ozka in dolga in utegne biti iz 16.stoletja, ker ima peščenaste oglene kamne obdelane še po gotskem načinu. Sicer pa okna in zvonik nakazujejo 17. stoletje.

Blanca ima sicer samo 240 prebivalcev, razvija pa se na planoti v bližini naselje Kladje (180 prebivalcev) in šolo ter vrtec so morali pred kratkim dograditi. Kraj ima trgovino, pošto, gostilno, lokal in hostel, tu ima sedež avtobusni prevoznik Mirt, doma pa je tu tudi pesnica Štefka Vidrih. Gasilci so zelo aktivni, ljudski pevci tudi, poznamo pa tudi godbo Blanški vinogradniki in druge ustvarjalce na področju kulture. Za športnike so uredili igrišče, osnovnošolci so dobri tekači, predvsem tekačice - skratka imajo vse, kar imajo veliki. V skladišču rezerv hranijo sladkor, hladilnica za sadje pa je baje prazna, čeprav so naokrog veliki nasadi jablan. Obrat Acryform tovarne Plastoform iz Šmarjete izdeluje plastične izdelke, zaposluje pa 100 do 140 delavcev.

29. 1. 25

Cerov Breg in Gornje Orle - 27. 1. 2025



Spet pravljično lepo jutro v Sevnici. Škoda bi bilo ostati doma.
Ob osmih na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica), potem pa se Ponedeljkova skupina poda na kavico. Danes nas je enajst in s tremi avtomobili se odpeljemo do Loga, potem pa pred cerkvijo strmo desno v hrib do konca asfalta. 


Spodnji posnetek: Vinko Šeško.
Na jasi v gozdu je dovolj parkirnega prostora, naprej pa vodi pešpot, 


tudi med znanilci pomladi. 






Kmalu smo med zidanicami na Cerovem bregu, gledamo proti ogrlici hiš Golega Vrha, malo više pa se nam odpre široka panorama. Spet smo v gozdu in pot postane bolj strma, pa se kmalu spet zravna in smo na jasi, 




kjer so propadajočo kmetijo obnovili Novšakovi. Zdaj se razgledi odprejo proti zahodu. Gospodar je doma in kmalu se na mizi znajdejo žgane pijače, s katerimi se malo pozdravimo. 



Pot nas potem vodi naprej na Gornje Orle, od koder pogledujemo proti naselju Impolje, vidimo pa celo do Primoža



Levo zavijemo na Orlsko Goro in se počasi spuščamo ob zidanicah in vikendih. 




Pred odcepom ceste za Log gre naša pot spet v gozd: prijetno po mehkem hodimo (včasih je podlaga še preveč mehka in malo blatna), naše oči počivajo na sveže zelenem mahu ter praproti in se veselijo razgibanih korenin. Na odcepu "zašpilimo klobaso" in se po Cerovem bregu spustimo na izhodišče.

Dopoldneva še ni konec: v lokalu na Logu imajo dobro kuhano vino in tudi kakšne druge tople napitke, zato posedimo ob kovanju načrtov za bodoče podvige. Mimi nam pripravlja potepanje po Srbiji in Bosni. 


Znajo biti pa v tem lokalu tudi zabavni, vsaj kar se tiče oznak za stranišči; omeniti pa je treba tudi lep prikaz rokometne akcije za šankom - naj se ve, kje sta doma Jančeva fanta.

Nismo bili daleč od doma, videli in doživeli pa veliko lepega!

Video:

24. 1. 25

Primož in Češnjice - 23. 1. 2025




Jutranje sonce obseva Zajčjo goro in dolenjske hribe, na vzhodu pa tudi vse žari, ko se Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica ob osmih zbira na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica). Deset nas je, dve se nam pridružita kasneje. Najprej kavica in klepet, potem pa s tremi avtomobili na Laze in še malo dlje do lovske preže.



Hladno piha, zato pa je lep razgled na Rogačice in naprej na Dolenjsko. 

Foto: Vinko Šeško.

Peš se odpravimo do Primoža, potem pa naprej do Češnjic



Na desno spet Rogačice in Drušče, na levi pa pogled proti Bohorju. 

Posnetek z aparatom Vinka Šeška.
Pri Elčki in Vinku zapresketa v kaminu, dezinficiramo s "kačjo slino", zraven prigrizujemo Mimin sonček in Jožicin ocvirkov kruh. Sledi pojedina s tatarcem, zrezki in francosko solato, zraven pa še tri vrste vina. Vinku zaželimo VSE NAJBOLJŠE, potem pa še dolgo časa klepetamo in razpravljamo o aktualnih temah. 

Posnetek z aparatom Vinka Šeška.
Po kavici je čas, da se odpravimo domov, saj se zbirajo grozeči oblaki. 


Pred Primožem na razveseli lepa mavrica, do avtomobilov pa nas doseže na srečo le tu in tam kakšna kaplja.

SPROŠČUJOČE DOPOLDNE V PRIJETNI DRUŽBI!

Video:

Tržič - 22. 1. 2025

Običajni vlak ob 7.39 z Železniške postaje Sevnica proti Ljubljani in Spoznavanje vrednot pri Društvu Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica na poti. 


Spodnji posnetek: s fotoaparatom Marte Brežan.
Skupaj nas je 18 in kljub manjši zamudi imamo v Ljubljani dovolj časa za kavo in kakšen prigrizek.

Avtobus za Tržič odpelje s šestega perona točno ob 10.15 in čaka nas prijetna vožnja, večji del po avtocesti. V Tržiču smo okrog enajstih in izkrcamo se na Pomembnejšem avtobusnem postajališču Tržič, 


dobrodošlico pa nam pripravi značilni zmaj.



V Restavraciji Raj smo zmenjeni za malico, vse je pripravljeno: pribor, solata ... Natakarica je prijazna, zelo hitro nam postreže, obroki so okusni in samo po sedem evrov. Enotnega mnenja smo, da še nismo doživeli take malice - skoraj kot v raju.


Ob dvanajstih nas pri zmaju pozdravi lokalna vodička Jelena in nam najprej razloži zgodbo o zmaju, ki se je pod Košuto v manjši vasi zvalil iz petelinovega jajca, sprožil plaz kamenja, v katerem je tudi sam smrt storil, ljudje pa so se umaknili v dolino, kjer je nastal Tržič ob Tržiški Bistrici in Mošeniku. Mogoče pa je bila to posledica velikega potresa na Koroškem v 14. stoletju, ki je dobesedno razklal tudi goro Dobrač. Zgradili so fužine in delavnice različnih obrti: usnjarske, čevljarske, nogavičarske, za izdelavo modrotiskanega blaga - za vse so s pridom uporabili vodo te doline. Tu je potekala tudi pomembna pot preko prelaza Ljubelj. Leta 1492, ko naj bi Kolumb odkril Ameriko, Tržič postane trg, mesto pa šele leta 1926. Pomembna je tudi letnica 1811, ko požar na desnem bregu uniči 150 hiš, tudi grad, več kot 60 delavnic, umre pa tudi 75 ljudi. Počasi se začne obnova, velja pa predpis, da morajo biti vrata in polkna kovinska - teh je v mestnem središču še veliko ohranjenih. 

Tržič je umeščen pod gore, visoke okrog dva tisoč metrov in okolica nudi veliko možnosti za različne športne dejavnosti. V času razvoja industrije se je naselje širilo po dolini navzdol in nastane Bistrica z novimi stanovanjskimi zgradbami.


Ustavimo se pred hišo, v kateri je od prihoda v Tržič leta 1911 živel in delal lekarnar Bohuslav Lavička, ki je zbral tudi lekarniške pripomočke, ki so zdaj v Tovarni Lek. Pred tablami z zemljevidi so klopce, polepljene z načrtom mesta, pogosti pa so tudi informativni stebrički s kratkimi opisi znamenitosti. 


Kovinski znaki
v obliki podplatov vodijo obiskovalce k znamenitostim (Šuštarska pot). 


Po mostu preko Tržiške Bistrice se napotimo v stari del mesta, kjer med drugim pod streho opazimo line, ki so bile včasih za sušenje usnja, pobarvanega blaga ... 


in "firbec okno" - dodatno okno za izolacijo in možnost pogleda na ulico brez odpiranja okna. Eno tako okno je preurejeno v pomnik zavetnikov čevljarjev - Krišpina in Krišpinjana. Vrstijo se mogočne hiše, več ali manj ohranjene, portali in obrobe oken so pogosto iz zelenkastega tufa. Na tleh opazimo oblikovan grb Tržiča, ki je zelo enostaven: modro nebo in obzidje, čeprav grad tu ni bil obzidan. Na dvorišču stoji spomenik, ki je zaščiten pred zimo, na robu so napisi pobratenih mest. 


Poleg je še ostanek nekdanjega vodnjaka z bližnjega gradu Gutenberg. Cerkev svetega Andreja izhaja iz leta 1865 na temelju starejše; više ob pokopališču stoji Župnijska cerkev Marijinega oznanjenja iz leta 1808 na temelju gotske iz 16. stoletja. V prvi je služboval tudi Jakob Aljaž in kot kaplan priredil znano pesem Sveta noč ter jo zapel pri maši na sveti večer. 


Nekaj ulic je zelo ozkih, ob robu so še ohranjeni kamni "opestniki", ki so preprečevali, da bi pesta koles vozov poškodovala fasade. Gremo mimo Glasbene šole, zadaj stoji velika Osnovna šola na nekdanjem nogometnem igrišču. Spet prečkamo Tržiško Bistrico in vodička nas spomni na "gregorčke", ki jih spuščajo 11. marca v vodo - "vuč v vodo", ker za delo v delavnicah ne rabijo več luči.



Pred Kurnikovo hišo nas vodička preda kustosinji Tržiškega muzeja, ki nas popelje po tej najstarejši in najbolj ohranjeni stari hiši v Tržiču. Grajena je spodaj iz kamna, zgoraj iz lesa, na vrhu s sušilnimi odprtinami, pokrita je s skodlami. Najprej so v njej živeli nogavičarji, zadnji lastniki so bili Kurniki, bili so kolarji, Vojteh Kurnik (1826 - 1886) pa je bil tudi ljudski pesnik o načinu življenja (hrani, več kot 300 vrstic dolgo pesem o lanu). Njegov oče je prišel v Tržič kot kočijaž grofa Radetzkya. 


Ta je po požaru obnovil grad, tudi s pomočjo Francozov. Danes imajo v njem prostor različna društva. 

Zadnja lastnica hiše Marija Kurnik je umrla leta 1967 in podarila hišo Muzeju. Bila je zavedna Slovenka, rada se je lepo oblačila, tudi v narodno nošo. Ohranjeni so tudi vzorci pletenih nogavic, ki jih je ona napravila. Hiša zgleda majhna, vendar ima veliko kar prostornih sob, dve črni kuhinji, eno belo, krušno peč ... Zgrajena na temeljih še starejše v drugi polovici 18. stoletja prikazuje življenje v 19. in začetku 20. stoletja. V prostoru najviše so uredili predstavitev kolarstva in več vrst ragelj za vabilo k molitvi v času pred veliko nočjo, ko so zvonovi zavezani. Slikovit je prikaz različnih vrst voz za prevoz preko Ljubelja. Izvemo tudi, da je pred kratkim gorela sosednja hiša in imeli so srečo, da se ni ogenj razširil.


Vrnemo se preko reke in zavijemo na desno mimo nekdanje velike hiše za vajence do Tržiškega muzeja


Ta je ob rakah za dovod vode v Pollakovi kajži (Zgornja kajža), ki je bila zgrajena po velikem tržiškem požaru leta 1811. Njen prvi lastnik je bil usnjar Karel Pollak, za njim je njegov sin Gašper Pollak (1800 – 1880) v Kajži ustanovil modrotiskarsko manufakturo (letno 150 tisoč metrov blaga). Bil je prvi od ljudstva izvoljen tržiški župan (1851– 1860). 



Ogled začnemo pod streho, kjer so odprti depoji: od modrotiskanega blaga, preko pohištva in posodja do smučk in priznanj Borisa Križaja in Mateje Svet - preko 5.000 predmetov. Nekateri so označeni, drugi še čakajo na to. Vidne so še reže za zračenje, ohranili so tudi nekaj firbec oken. 



V prvem nadstropju spoznamo postopke v usnjarstvu, čevljarske delavnice, modo čevljev v različnih obdobjih, razvoj in propad Tovarne Peko, čevlje slavnih ... Sledi predstavitev nogavičarstva z različnimi vzorci. Ogledamo si lahko tudi film o modrem tiskanju z rezervo in potapljanjem v indigo raztopino. Posnetek je iz delavnice v Avstriji, kjer tako še tiskajo. Potem pa se zamislimo nad usodo Bombažne predilnice in tkalnice Tržič, ki je ni več.


V pritličju je slikovit prikaz smučanja: razvoj smuči, uspehi smučarjev, del sedežnice z Zelenice ... Kustosinja nam slikovito predstavlja različna področja, za dve uri vodenja plačamo po pet evrov na osebo.

Vračamo se na Trg svobode, ki je v bistvu dolga ulica starega središča. Na TIC grem plačat enourno vodenje - 45 evrov


imamo pa tudi dovolj časa, da se odpočijemo v Mestni kavarni


Pred odhodom na avtobus ob 16.15 se od nas poslovi Zmaj, ob petih smo v Ljubljani in proti Posavju je na voljo dovolj vlakov.

Video: