Na lepše z Jelko: pet nas je, lepo jutro, kljub slabšemu vremenu si napravimo zanimiv dan. Z vlakom ob 7.39 začnemo pot na Železniški postaji Sevnica, prestopimo v Zidanem Mostu, potem pa še v Celju. Vmes je treba počakati samo nekaj minut
Spodnji posnetek: Drago Slukan.
in ob ob pol desetih smo v Šoštanju. Najprej se okrepimo s kavo in priboljški, potem pa med dežnimi kapljami odidemo do Termoelektrarne Šoštanj, kjer nas pričakuje Matjaž Posinek,
Foto: Drago Slukan.
ki nam ob grafični predstavitvi razloži način delovanja termoelektrarne, omeni dopolnitev delovanja kot toplarna, razgovorimo se o elektro sistemu v Sloveniji, tudi omrežnini, varovanju okolja, zalogah Velenjskega premogovnika ... Premoga letno porabijo okrog tri milijone ton, pokrivajo pa kar 35 procentov proizvodnje električne energije v Sloveniji. V kriznem obdobju lahko zagotovijo polovico vse električne porabe v državi. Na zelo dobro pripravljeni spletni strani lahko preberemo:
Premog, ki ga iz približno kilometer oddaljenega premogovnika Velenje v Teš pripeljejo po premičnem traku, najprej zmeljejo. Okoli zelo velikega kotla bloka 6 je osem mlinov – eden je vedno v obnovi –, ki premog zmeljejo v prašne delce. Ta drobni prah vpihujejo v ogromen, 125 metrov visok kotel, v katerem je temperatura od 950 do 1200 stopinj Celzija. Kotel sestavlja 1500 kilometrov cevi, v katerih je voda s tlakom, višjim od 300 barov. Voda pod tlakom 280 barov in pri 600 stopinjah Celzija postane para, ki poganja turbine, turbine pa generator. Ta nato mehansko energijo pretvarja v električno, ki jo prek transformatorja oddajajo v 400 kV omrežje. Koliko elektrike proizvedejo, je odvisno od sporočil iz državnega dispečerskega centra.
Nadenemo si odsevne brezrokavnike in čelade ter krenemo na ogled:
velik vtis napravijo mlini, pa dolžina cevi, ki bi segla do Lizbone, in to, da nikjer ne vidimo kakšnega delavca. Vse je avtomatizirano, računalniško vodeno in nadzirano, človek se pojavi samo ob kakšnem izrednem dogodku. Sicer pa je zaposlenih 319 ljudi, nekaj jih dela tudi od doma, vsak dan za obratovanje rabijo 130 ljudi.
Z dvigalom se zapeljemo na vrh Bloka 6 in z višine 127 metrov kukamo v hladilni stolp, ki ga bodo podrli, druge stavbe, jezera zaradi premogovnika, v megli se nam odpirajo tudi pogledi na hribe vse naokrog.
Z zahvalo se poslovimo od našega vodiča, ki nam zagotovi, da so obiskovalci in obiskovalke dobrodošle vsak prvi četrtek v mesecu (če ni praznik) ob pol dveh popoldne na uro in pol dolgem ogledu. Do takrat pa virtualni ogled.
Ura je dvanajst in naše želodce je treba potolažiti: to napravimo z malico v Gostilni in pizzeriji Kajuh.
Potem pa se sprehodimo mimo Kajuhovega doma (nekdanji hotel, zgrajen v neorenesančnem slogu v 19. stoletju, tu se je rodil Karel Destovnik Kajuh) do starega dela mesta, ki prehaja v industrijski predel.
S trga lepo vidimo razvaline Pustega gradu in Graščino Turn, nad nami je tudi Cerkev svetih Mohorja in Fortunata.
Namenjeni smo v Muzej usnjarstva na Slovenskem, ki je še edina priča usnjarske tradicije v Šoštanju od leta 1788 do 1999.
Foto: Drago Slukan.
Na vodenem ogledu za pet evrov po osebi spoznamo zgodovino družine Vošnjak, razvoj dveh obrtniških usnjarskih delavnic v tovarno, njeno nacionalizacijo in ukinitev.
Po stopnišču, v katerem je slikovito prikazan požar v tovarni leta 1906, se napotimo v prvo nadstropje, kjer vidimo bivalno kulturo šoštanjskega delavstva (delavsko stanovanje) in meščanstva (direktorjeva pisarna), njihovo oblačilno in prehransko kulturo ter utrinke kulturnega in družabnega življenja (Pihalna godba Zarja, Nogometni klub Usnjar, gasilstvo, planinsko društvo in Lujekova čevljarska delavnica). Na razstavi so poudarjene teme: oče v fabriko, mati v tavrh, otroška igra, odnos lastnik tovarne-delavec, imeti in obdržati, prikaz življenja različnih slojev prebivalstva ...
Vse skupaj je prikazano na grafično zelo zanimiv način (pručka delno v razstavnem prostoru in delno zunaj), tudi z izzivi vajenca Jureta (si upaš zavrteti stikalo) ...
Foto: Drago Slukan.
Ogledamo si tudi filmski prikaz o Tovarni usnja v Šoštanju, na Vrhniki in v Ljutomeru. Nič več od tega ne deluje, k sreči film ohranja način predelave kož v usnje.
Foto: Drago Slukan.
V sosednji stavbi so razstavljeni stroji in način predelave.
Preko trga se vrnemo na Železniško postajo Šoštanj. Nehalo je deževati in polni vtisov sedemo na vlak ob 14.20 za Celje, tam si privoščimo prestopanje na mednarodni vlak iz Budimpešte in uživamo v udobju madžarskega vagona, v Zidanem Mostu prestopimo na potniški vlak in smo okrog pol petih v Sevnici.
Kaj bo dež, to malo moče! Tudi v tem uživamo - če se nam zahoče.
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar