Kdor zna najti zadovoljstvo v majhnih stvareh in drobnih trenutkih, bo redko razočaran.
17. 1. 25
Gradež pri Turjaku - 8. 1. 2025
Spoznavanje vrednot pri Društvu Univerza za tretje življenjsko obdobje gre na pot z Železniške postaje Sevnica spet z vlakom ob 7.39 - do Ljubljane.
16 nas je in dovolj časa imamo za kavo in priboljške pri kiosku Pečjak, od koder imamo direkten razgled na peron 19 - od tam naj bi odpeljal avtobus proti Kočevju ob 10.15. Kar dva se pojavita s takim napisom, zraven pa še manjši, ki naj bi peljal do Velikih Lašč. Ker ima ta odhod ob 10.00, se odločimo zanj, šofer pa je tako prijazen, da malo počaka, da se vsi zberemo. Edini potniki smo, vmes za krajši čas vstopi ena gospa, ko pa na Turjaku izstopimo, ostane šofer sam.
Do naselja Gradež naj bi bilo en kilometer daleč, pa na križišču vidimo napis 0,6 kilometra in še z večjim veseljem začnemo pešačiti.
Foto: Marta Brežan.
Cesta je vijugasta, ves čas se vzpenja, do table z napisom kraja res ni veliko več kot pol kilometra, do središča starega dela in pa na desno v novi del pa še pol. V sto hišah tu živi okrog 300 prebivalcev, veliko je priseljencev, ki so najprej zgradili počitniške hišice, kasneje pa so se naselili za stalno. Lep in sončen pogled se jim odpira proti središču občine Velike Lašče in hribom okoli Ribnice, dovolj je tudi vode, čeprav so na robu Suhe krajine. Tudi mi smo deležni sonca in nekaj vetra, čeprav je vremenska napoved obetala oblačno vreme.
ki nam postrežejo z aperitivom, kavo in posebno slastno potico, ki ima nadev iz prosene kaše, kisle smetane in posušenih brusnic. Prihranili so nam tudi kose poprtnika, okrašenega kolača, ki je značilen za te kraje.
Vir: Posavski obzornik.
Aktiv kmečkih žena Tržišče je bil v Velikih Laščah na delavnici, kako ga oblikovati in speči. Svoje poprtnike so pokazale tudi na razstavi 5. januarja v Tržišču.
Še nekaj so v Gradežu ohranili posebej za naš obisk: okoli 330 jaslic na najrazličnejših krajih, tudi skritih. Gospod Andrej nam pokaže tiste pod streho sušilnice sadja, pa druge na prostem, pred hišami, v oknih, kozolcih (v enem je tudi staro orodje), v kleteh, delavnicah ... Iz najrazličnejših materialov so in v velikosti od vžigalične škatlice do pletenih kipov Marije in Jožefa v nadnaravni velikosti. Oblikovale so jih slovenske roke, veliko jih je pa tudi iz tujine. Na ogled pa jih postavljajo že 17. leto. Ob tem se vrstijo prireditve otvoritev in zaključkov z nastopi različnih zborov, pevski večeri, pohodi ... Glasba je tu nekako doma: leta je na počitnice sem hodil Marij Kogoj, ki je bil poročen z domačinko (hiša še stoji), Jakob Jež je živel tu in preučeval njegovo delo. Vse si natančno ogledamo in prisluhnemo razlagi, na koncu še sušilnico sadja, v katero lahko prinesejo sušit svoje sadje. Nekaj vrečk smo tudi mi kupili, sicer pa smo za postrežbo in vodenje namenili po deset evrov na osebo.
Iz vasi se vračamo s prijetnimi občutki, da ljudje v slogi gojijo tradicije, se družijo ob pridelovanju prosa, sušenju sadja
in v vsak dan vnesejo tudi nekaj praznika. Žal pa niso uspeli ohraniti enotnega videza starega dela vasi: nekaj starih hiš propada, vmes so obnovljene, pa tudi take čisto modernega videza.
Na avtobus nameravamo stopiti spet na Turjaku, kjer nas preseneti nova podružnična šola z vrtcem Sončni žarek. Kako lepo ime! Kraj je znan tudi po gradu, ki ga trenutno obnavljajo in ga ni mogoče obiskati. Spomladi je bila na ogled razstava srednjeveškega orožja, zdaj pa tudi ta ne.
Spodnji posnetek je delo Marte Brežan.
Samo od daleč si ga ogledamo in načrtujemo obisk, ko bo obnova končana. Z njim je povezan tudi Gradež - v turjaških listinah je omenjen v 14. stoletju. Prej pa je bilo tu še prazgodovinsko gradišče.
Avtobus za Ljubljano vozi sedem minut čez polno uro: točen je in ne preveč poln. Potem pa še samo z vlakom nazaj v Posavje.
Naselje ima okrog 230 prebivalcev, šolo s petimi razredi, vrtec, gostišče in trgovino. Spada v občino Velike Lašče. Zakaj tako ime? Mogoče po izumrlem govedu turu, ki je tudi v grbu Turjaških (Auerspergov). Druga teorija govori o galski kolonizaciji okrog leta 400 pred našim štetjem: v njihovem jeziku pomeni ta beseda gorovje. Sicer pa imajo ti kraji bogato zgodovino: nekoč naj bi tu stalo japodsko naselje Auripium, to ilirsko pleme se je mešalo s keltskimi, bili so v sporu z Rimljani, ki so jih polagoma romanizirali.
Že v 11. stoletju je stal grad malo niže od sedanjega; pogorel je in v 12. stoletju so ga obnovili. Sedanji je prvič omenjen v 13. stoletju, po potresu leta 1511 so ga obnavljali. Uspešno je prestal kmečke upore in vdore Turkov v 15. in 16. stoletju. Ves čas je bil last Auerspergov, ki so bili uspešni vojaški voditelji. V 16. stoletju so bili podporniki protestantizma in na Gradu Turjak sta Primož Trubar in Jurij Dalmatin (župnik v bližnji vasi) našla zatočišče ter tu prevajala sveto pismo v slovenščino. Dobila sta tudi denarno podporo za tisk. Grad je šel tako iz roda v rod vse do druge svetovne vojne. Leta 1943 je prišlo do bitke med partizani in pripadniki prostovoljne protikomunistične milice. Partizani so se maščevali nad 700 pripadniki. Grad je bil močno poškodovan, razrušen, nacionaliziran in dolgo ga niso obnavljali. Zdaj spet nadaljujejo z obnovitvenimi deli. Turjaški so se mu odpovedali in kupila ga je država. Z njim je povezana tudi Prešernova Turjaška Rozamunda.
Značilna upokojenka, doma iz Sevnice, ki mora zelo dobro razporejati čas, da ga ne zmanjka. Ne sme ga biti premalo za vandranje po hribih in dolinah, doma in na tujem; tudi računalnik naj ne sameva preveč, pa knjige in križanke tudi ne...
Da si boste moj natrpan urnik bolje predstavljali, lahko pobrskate po tem spletnem dnevniku. Vsebino lahko komentirate, na objave pa se lahko tudi naročite.
Sporočila mi lahko pošiljate na naslov: rivacic@gmail.com.
Veliko zadovoljstva!
Ni komentarjev:
Objavite komentar