Običajni vlak ob 7.39 z Železniške postaje Sevnica proti Ljubljani in Spoznavanje vrednot pri Društvu Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica na poti.
Spodnji posnetek: s fotoaparatom Marte Brežan.
Skupaj nas je 18 in kljub manjši zamudi imamo v Ljubljani dovolj časa za kavo in kakšen prigrizek.
Avtobus za Tržič odpelje s šestega perona točno ob 10.15 in čaka nas prijetna vožnja, večji del po avtocesti. V Tržiču smo okrog enajstih in izkrcamo se na Pomembnejšem avtobusnem postajališču Tržič,
dobrodošlico pa nam pripravi značilni zmaj.
V Restavraciji Raj smo zmenjeni za malico, vse je pripravljeno: pribor, solata ... Natakarica je prijazna, zelo hitro nam postreže, obroki so okusni in samo po sedem evrov. Enotnega mnenja smo, da še nismo doživeli take malice - skoraj kot v raju.
Ob dvanajstih nas pri zmaju pozdravi lokalna vodička Jelena in nam najprej razloži zgodbo o zmaju, ki se je pod Košuto v manjši vasi zvalil iz petelinovega jajca, sprožil plaz kamenja, v katerem je tudi sam smrt storil, ljudje pa so se umaknili v dolino, kjer je nastal Tržič ob Tržiški Bistrici in Mošeniku. Mogoče pa je bila to posledica velikega potresa na Koroškem v 14. stoletju, ki je dobesedno razklal tudi goro Dobrač. Zgradili so fužine in delavnice različnih obrti: usnjarske, čevljarske, nogavičarske, za izdelavo modrotiskanega blaga - za vse so s pridom uporabili vodo te doline. Tu je potekala tudi pomembna pot preko prelaza Ljubelj. Leta 1492, ko naj bi Kolumb odkril Ameriko, Tržič postane trg, mesto pa šele leta 1926. Pomembna je tudi letnica 1811, ko požar na desnem bregu uniči 150 hiš, tudi grad, več kot 60 delavnic, umre pa tudi 75 ljudi. Počasi se začne obnova, velja pa predpis, da morajo biti vrata in polkna kovinska - teh je v mestnem središču še veliko ohranjenih.
Tržič je umeščen pod gore, visoke okrog dva tisoč metrov in okolica nudi veliko možnosti za različne športne dejavnosti. V času razvoja industrije se je naselje širilo po dolini navzdol in nastane Bistrica z novimi stanovanjskimi zgradbami.
Ustavimo se pred hišo, v kateri je od prihoda v Tržič leta 1911 živel in delal lekarnar Bohuslav Lavička, ki je zbral tudi lekarniške pripomočke, ki so zdaj v Tovarni Lek. Pred tablami z zemljevidi so klopce, polepljene z načrtom mesta, pogosti pa so tudi informativni stebrički s kratkimi opisi znamenitosti.
Kovinski znaki v obliki podplatov vodijo obiskovalce k znamenitostim (Šuštarska pot).
Po mostu preko Tržiške Bistrice se napotimo v stari del mesta, kjer med drugim pod streho opazimo line, ki so bile včasih za sušenje usnja, pobarvanega blaga ...
in "firbec okno" - dodatno okno za izolacijo in možnost pogleda na ulico brez odpiranja okna. Eno tako okno je preurejeno v pomnik zavetnikov čevljarjev - Krišpina in Krišpinjana. Vrstijo se mogočne hiše, več ali manj ohranjene, portali in obrobe oken so pogosto iz zelenkastega tufa. Na tleh opazimo oblikovan grb Tržiča, ki je zelo enostaven: modro nebo in obzidje, čeprav grad tu ni bil obzidan. Na dvorišču stoji spomenik, ki je zaščiten pred zimo, na robu so napisi pobratenih mest.
Poleg je še ostanek nekdanjega vodnjaka z bližnjega gradu Gutenberg. Cerkev svetega Andreja izhaja iz leta 1865 na temelju starejše; više ob pokopališču stoji Župnijska cerkev Marijinega oznanjenja iz leta 1808 na temelju gotske iz 16. stoletja. V prvi je služboval tudi Jakob Aljaž in kot kaplan priredil znano pesem Sveta noč ter jo zapel pri maši na sveti večer.
Nekaj ulic je zelo ozkih, ob robu so še ohranjeni kamni "opestniki", ki so preprečevali, da bi pesta koles vozov poškodovala fasade. Gremo mimo Glasbene šole, zadaj stoji velika Osnovna šola na nekdanjem nogometnem igrišču. Spet prečkamo Tržiško Bistrico in vodička nas spomni na "gregorčke", ki jih spuščajo 11. marca v vodo - "vuč v vodo", ker za delo v delavnicah ne rabijo več luči.
Pred Kurnikovo hišo nas vodička preda kustosinji Tržiškega muzeja, ki nas popelje po tej najstarejši in najbolj ohranjeni stari hiši v Tržiču. Grajena je spodaj iz kamna, zgoraj iz lesa, na vrhu s sušilnimi odprtinami, pokrita je s skodlami. Najprej so v njej živeli nogavičarji, zadnji lastniki so bili Kurniki, bili so kolarji, Vojteh Kurnik (1826 - 1886) pa je bil tudi ljudski pesnik o načinu življenja (hrani, več kot 300 vrstic dolgo pesem o lanu). Njegov oče je prišel v Tržič kot kočijaž grofa Radetzkya.
Ta je po požaru obnovil grad, tudi s pomočjo Francozov. Danes imajo v njem prostor različna društva.
Zadnja lastnica hiše Marija Kurnik je umrla leta 1967 in podarila hišo Muzeju. Bila je zavedna Slovenka, rada se je lepo oblačila, tudi v narodno nošo. Ohranjeni so tudi vzorci pletenih nogavic, ki jih je ona napravila. Hiša zgleda majhna, vendar ima veliko kar prostornih sob, dve črni kuhinji, eno belo, krušno peč ... Zgrajena na temeljih še starejše v drugi polovici 18. stoletja prikazuje življenje v 19. in začetku 20. stoletja. V prostoru najviše so uredili predstavitev kolarstva in več vrst ragelj za vabilo k molitvi v času pred veliko nočjo, ko so zvonovi zavezani. Slikovit je prikaz različnih vrst voz za prevoz preko Ljubelja. Izvemo tudi, da je pred kratkim gorela sosednja hiša in imeli so srečo, da se ni ogenj razširil.
Vrnemo se preko reke in zavijemo na desno mimo nekdanje velike hiše za vajence do Tržiškega muzeja.
Ta je ob rakah za dovod vode v Pollakovi kajži (Zgornja kajža), ki je bila zgrajena po velikem tržiškem požaru leta 1811. Njen prvi lastnik je bil usnjar Karel Pollak, za njim je njegov sin Gašper Pollak (1800 – 1880) v Kajži ustanovil modrotiskarsko manufakturo (letno 150 tisoč metrov blaga). Bil je prvi od ljudstva izvoljen tržiški župan (1851– 1860).
Ogled začnemo pod streho, kjer so odprti depoji: od modrotiskanega blaga, preko pohištva in posodja do smučk in priznanj Borisa Križaja in Mateje Svet - preko 5.000 predmetov. Nekateri so označeni, drugi še čakajo na to. Vidne so še reže za zračenje, ohranili so tudi nekaj firbec oken.
V prvem nadstropju spoznamo postopke v usnjarstvu, čevljarske delavnice, modo čevljev v različnih obdobjih, razvoj in propad Tovarne Peko, čevlje slavnih ... Sledi predstavitev nogavičarstva z različnimi vzorci. Ogledamo si lahko tudi film o modrem tiskanju z rezervo in potapljanjem v indigo raztopino. Posnetek je iz delavnice v Avstriji, kjer tako še tiskajo. Potem pa se zamislimo nad usodo Bombažne predilnice in tkalnice Tržič, ki je ni več.
V pritličju je slikovit prikaz smučanja: razvoj smuči, uspehi smučarjev, del sedežnice z Zelenice ... Kustosinja nam slikovito predstavlja različna področja, za dve uri vodenja plačamo po pet evrov na osebo.
Vračamo se na Trg svobode, ki je v bistvu dolga ulica starega središča. Na TIC grem plačat enourno vodenje - 45 evrov,
imamo pa tudi dovolj časa, da se odpočijemo v Mestni kavarni.
Pred odhodom na avtobus ob 16.15 se od nas poslovi Zmaj, ob petih smo v Ljubljani in proti Posavju je na voljo dovolj vlakov.
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar