Mirna Peč - 19. 11. 2025

Tokrat skupini Posebna prijateljska potepanja ni treba zgodaj vstati: vlak z Železniške postaje Sevnica proti Trebnjemu odhaja ob 9.50. Po voznem redu, sicer pa 17 minut kasneje, ker počakamo še na vlak iz Dobove, ki zamuja, ima pa tudi nekaj potnikov v našo smer. 17 nas je, v Boštanju se nam pridružita še dva. 

Pogovarjamo se o železniških linijah, po katerih se bomo peljali, in o Mirni Peči ter namenu obiska. V Trebnjem pohitimo na vlak v smeri Metlike, ki nas že čaka. Ne uživamo dolgo njegovega udobja, na drugi postaji izstopimo. 

Železniška postaja Mirna Peč stoji v zaselku Postaja in je od središča kraja oddaljena malo manj kot dva kilometra. 

Mi pa najprej krenemo v nasprotno smer: 400 metrov nas vodi pot do Gostilne Špolar v zaselku Marof, kjer imamo naročeno malico po osem evrov. Hitro nas postrežejo z okusno hrano, 

potem pa po cesti navzdol v sam kraj, ki leži v prijetni dolini reke Temenice. Delno po prometni cesti, delno po kolesarski in pešpoti, potem pa upoštevamo shojeno bližnjico ob ograji prometne ceste.

Pred Muzejem Lojzeta Slaka in Toneta Pavčka nas pozdravita živo pisani javor in Slakov nekdanji avto. 

Po obveznem fotografiranju nas v prijetnih prostorih nekdanje osnovne šole sprejme nenadkriljiva Anica Levstik, upokojena učiteljica slovenščine in nemščine, sicer pa Slakova sestrična. O rodbini in svojem bratrancu je napisala dve knjigi, nas pa je očarala s toplim odnosom in poznavanjem obeh velikanov domače Mirne Peči. Res kvalitetno in zanimivo vodenje stane osem evrov po osebi.

Novejša zbirka Tone Pavček - pesnik slovenske duše je zelo bogata in na pogled prijetna sestavljenka kotičkov s prikazom Pavčkovega življenja in dela, najdemo pa tudi predstavitev njegovega sina in hčerke. V kotičku za odrasle je mogoče posedeti in pobrskati po knjigah s pesmimi in eseji, mladi imajo svoj kotiček za listanje po knjigah, ki so namenjene njim, lahko si ogledajo na platnu zgodbo Juri Muri v Afriki, kaj narišejo ... Za njih so tudi "skrivanke" z risbami kozolca, peharja ... in pod njimi opisi, kaj to je. Posebne so tudi projekcije pesmi na stenah, recitacije po ozvočenju, iskalnik po besedilih in posnetkih. Rekonstrukcija delovne sobe ima sliko, ki predstavlja pogled skozi okno Pavčkovega stanovanja v Ljubljani, postavljena pa je na domačo zemljo, ki jo je imel tako rad.

V zbirki Lojze Slak - virtuoz na diatonični harmoniki so sistematično predstavljena obdobja njegovega delovanja v različnih sestavih, sodelovanje s pevci, pisci besedil, gostovanja po svetu, dobljene nagrade in priznanja, harmonike; videti pa je mogoče tudi opremljen prostor, v katerem je njegov ansambel vadil. Na več mestih lahko izbiraš skladbe in jih poslušaš preko slušalk. 

Najprej si ogledamo film, potem pa nam še vodička pove marsikaj zanimivega. Pokaže nam tudi diatonično harmoniko, jo razstavi, nekaterim uspe tudi zaigrati na glasilke. Višek obiska pa predstavlja snemanje našega zbora, ki z ubranimi glasovi zapoje pesem Čebelar ob glasbeni spremljavi.

Kratko - a sladko! 

Posloviti se moramo in oditi na Železniško postajo Mirna Peč, med potjo pa nas smerokaz za Pot Slakove in Pavčkove mladosti spomni, da bo treba še priti v te kraje. Vidimo sicer vlak proti Trebnjemu  ob 14.40, ki je poln dijakov, pa k sreči počakamo na tistega ob 15.04, na katerem je dovolj prostora, pa še direktno v Sevnico pelje. Z malo zamude smo okrog pol petih spet doma.

OBLAČNI DAN SMO SI POPESTRILI S PRIJETNIM DRUŽENJEM IN ZANIMIVIMI OGLEDI.

Fotografije in video: Janko Novak in Romana Ivačič.

Nekaj podatkov najdete pod videom.

VIDEO:

MIRNA PEČ

Kraj z okrog tisoč prebivalci leži v lepi dolini Temenice: okrog deset kilometrov je oddaljen od Novega mesta in osem od Trebnjega. V ta dva kraja se veliko domačinov vozi delat, v smeri proti avtocesti pa se razvija tudi industrijska cona. Je sedež občine, sami pravijo, da z 48 kvadratnimi kilometri najmanjša v Sloveniji, vendar je Mirna še manjša: 29 kvadratnih kilometrov. Ima pa samo tri tisoč prebivalcev in župan je enkrat izjavil, da imajo več krav kot prebivalcev. Seveda: ukvarjajo se tudi z živinorejo in poljedelstvom.

Dolina je bila poseljena že v času starejše železne dobe (1000 - 300 pred našim štetjem), po njej je potekala pomembna trgovska pot proti Karlovcu. Kraj je prvič omenjen leta 1135, tu je bila tudi prafara. Cerkev svetega Kancijana so kot romansko zgradili v 15. stoletju, kasneje gotsko (do danes ostala stranska kapela in zvonik), v 16. stoletju jo obdaja obrambni zid, v 17. stoletju je barokizirana, leta 1915 pa skoraj v celoti na novo pozidana.

Novo osnovno šolo Toneta Pavčka s telovadnico in veliko igrišči so zgradili leta 2013 na prijetnem kraju ob gozdu nad krajem.

Zanimivo je ime kraja. Wikipedia navaja:

Mirna Peč je ime dobila po reki Temenici, ki teče skozi kraj. Prvotno poimenovanje »Nirna Peč« izvira iz slovanskega glagola »nyrati«, ki je pomenil »prihajati iz zemlje«; peč pa se nanaša na pečino v Zijalu nad Mirno Pečjo, izpod katere ponikalnica pride na dan. Po ljudskem izročilu se izvor imena Mirna Peč pojavlja v različnih zgodbah. Hudomušneži pravijo, da sta se nekega večera nemirna hlapec in dekla na peči prepirala (mogoče so bili otroci), ko je gospodar izza mize dejal: »Mir na pêč!« Drugi razlagajo, da so v pečini v Zijalu bivale divje čebele. Imele naj bi dosti meda, a ker nihče ni mogel ponj, se je ta razlival po skalah v reko in tako je dolina dobila ime »Medna Peč«.

MUZEJ LOJZETA SLAKA IN TONETA PAVČKA

Uredili so ga za milijon evrov v nekdanji osnovni šoli: leta 2018 so odprli zbirko o Lojzetu Slaku in letos marca 2025 še o Tonetu Pavčku. Oba sta rojaka iz okoliških vasi in sta se poznala kot fantiča. Družila sta se tudi v Ljubljani kot odrasla in v penziji. Oba sta živela s trto: Lojze je prideloval cviček na Trški Gori, Tone malvazijo in refošk v Seči pri Portorožu. Rada sta modrovala ob kozarčku in tako je nastal tudi kakšen verz ali melodija. Tone je Lojzetu dal tudi štiri besedila pesmi - njegov je tudi zaključek v pesmi Sreča:

Sreča je res ena čudna gospa,

kadar jo iščem, ni je doma,

jo iščem povsod, sem neroden gospod,

jutri grem znova na pot.

Potujem, potujem po krajih sveta,

nikjer je ne najdem, le kje bi bila.

Na kraju spoznal sem vesel’ga srca,

da sreča me čaka doma.

Poslušam besede vseh dobrih ljudi,

je sreča spletena iz drobnih stvari.

Če je ne spoštuješ, se rado zgodi,

da hitro te spet zapusti.

Sreča ni v glavi in ne v daljavi,

ne v žepu ali pod palcem zaklad,

je sreča, če delo se dobro opravi

in če imaš koga rad.

Ostala sta povezana in ostala pristna Dolenjca, rada prihajala v Mirno Peč: Tone med učence in gospodarje v Šentjuriju (modreci jim je pravil), Lojze pa je bil neverjetno navezan na sorodstvo, prijatelje iz mladosti. Tudi umrla sta drug za drugim v istem letu (2011), oba v Kliničnem centru.

TONE PAVČEK (1928 - 2011)

Rodil se je Šentjuriju kot dvojček (brat mu je umrl), tu je tudi preživel svoje otroštvo, pri devetih letih ga je oče vzel v Ljubljano, dal uršulinkam v šolo in ga nastanil v Marijanišču. Končal je gimnazijo, študiral pravo, spoznal bodočo ženo, s katero sta si ustvarila dom. Njuna hčerka Saša je znana igralka in pesnica, veliko posnetkov in ureditev v zbirki je njeno delo. Na žalost pa sta izgubila sina Marka (tudi pesnika) v njegovem 21. letu. Kljub žalosti se je čez nekaj časa spet lotil pisanja in izdal veliko zbirk pesmi za odrasle, za otroke, eseje; prevajal iz ruščine ... Njegova predstavitev se začne z njegovim nasmejanim obrazom in vitrino z delovno in "zakmašno" obleko. Zase je rekel: en dan v tednu kmet, vse dni pesnik. Iz časa šolanja so zbrali vse: od tablice do indeksa s fakultete; natančno je predstavljeno tudi ostalo življenje. Stene so slika dolenjske pokrajine: mehke, zelene ... Med številnimi zbirkami so tudi Pesmi štirih, med priznanji pa slike, ki so mu jih narisali otroci v zahvalo za obisk.

LOJZE SLAK (1932 - 2011)

Rojen na Jordankalu, mladost je preživel na Malem Kalu pri starih starših, kjer se je dobro počutil in dobil tudi prvi stik z diatonično harmoniko. Svojo prvo lastno harmoniko pa je dobil leta 1947: zaslužil je z  igranjem po prireditvah, nekaj pa so prispevali tudi sorodniki. Harmonika je postala njegova prva ljubica. Ustanovil je trio, po odsluženi vojaščini pa si je poiskal delo kot tapetnik v Ljubljani. Celo življenje je hodil službo in igral med prostim časom, med plačanimi in neplačanimi dopusti. Pomemben dogodek zanj je bil nastop leta 1958 na oddaji Pokaži kaj znaš Radia Ljubljana na pobudo Avgusta Stanka, ki mu je bil vzor. Zmaga na oddaji mu ni prinesla novih nastopov na Radiu: uredniki so mu namesto diatonične harmonike predlagali kromatično ali klavirsko. Res je nekaj časa igral kromatično in z brati ustanovil kvartet. Bili so zelo popularni in leta 1961 so snemali na Radiu: povabil jih je urednik Vilko Ovsenik in jim omogočil tudi posnetke z diatonično harmoniko. Ti so postali pravi boom med poslušalci. K zvoku diatonične harmonike gre dobro večglasno fantovsko petje: najprej je našel tri člane Slovenskega okteta, leta 1964 spomladi pa je Lojze slišal na oddaji Pokaži kaj znaš Fante s Praprotna, na kateri so zmagali, in to je bil začetek njihovega dolgoletnega sodelovanja. Vsak v ansamblu je imel svojo vlogo: v petih minutah je moral biti oder pripravljen in pospravljen. Lojze je imel vedno s sabo harmoniko: da je zaigral v veseli družbi ali preigral melodijo, ki se mu je porodila. Zapisal jo je s posebnimi znaki, kasneje pa snemal na magnetofon. Niko Zlobko mu je pomagal pri priredbah, besedila je na začetku pisal Lojze sam, kasneje je sodeloval z mnogimi pisci besedil. Besedilo je moralo imeti neko sporočilo; če se zlije z melodijo, je uspeh zagotovljen. Kmalu so se začele turneje: po Evropi, po svetu - med zdomci in izseljenci (Amerika, Kanada, Avstralija). Vsi člani so si izbrali take žene, ki so prenesle tak način življenja; ljubezen do glasbe pa je vse povezovala skoraj pol stoletja. Harmonike je priredil: zamenjava nekaj gumbov, dodatni gumb v četrti vrsti in šesti bas za lepo barvo melodije. Nekaj harmonik je pustil tudi v Ameriki, ker je na turnejah postal njihov zven zelo popularen. Leta 1972 je Melodija Mengeš začela izdelovati take harmonike in prve so rajžale v Ameriko. Ko so Lojzeta vprašali, od kje toliko energije, je odgovoril, da jo dobiva od njih, od publike. Kot je napovedal - ko ni mogel več igrati, je umrl. Njegova glasba pa živi.