Ravne pri Šoštanju - 26. 11. 2025

Skupina Posebna prijateljska potepanja danes spet lahko dlje časa spi, ker gre na pot šele z vlakom ob 11.38. V oblačnem vremenu se nas na Železniški postaji Sevnica zbere osem, dve se pridružita v Radečah in dve v Celju. Vlaki imajo ravno toliko zamude, da ne čakamo pri prestopanju v Zidanem Mostu in Celju. Na vlaku se pogovarjamo o Šoštanju in razstavi, ki jo gremo gledat.

Šoštanj nas pozdravi s soncem, ki ga malo zakriva dim iz največje elektrarne v Sloveniji, Termoelektrarne Šoštanj. Od leta 1959 že deluje, ves čas so jo dograjevali, nastajajo pa problemi s količino potrebnega premoga in predpisi Evropske Unije. Zaenkrat jih rešujejo z uvozom premoga in sklicevanjem na funkcijo toplarne za Velenje in Šoštanj. Res pa je tudi, da so sposobni sami pokriti polovico vse potrebne električne energije za Slovenijo.

Šoštanj ima okrog tri tisoč prebivalcev, je sedež občine z 8.800 prebivalci, njegov pomen pa je zasenčilo sosednje Velenje. Kraj je bil omenjen v 12. stoletju, v 14. stoletju postane trg. Ime izhaja iz izraza Schönstein (Lepi kamen), gradu, od katerega je ostal samo še stolp in nekaj ruševin (Pusti grad). Iz kašče pod njim so v 18. stoletju napravili Graščino Turn, ki je lepo obnovljena, od graščine v trgu pa po požaru ni nič ostalo. Sicer pa je v mestu najstarejša stavba Cerkev svetih Mohorja in Fortunata, katere osnove segajo v leto 1300.

Razgledamo se po mestu, potem pa nam zadiši malica po osem ali devet evrov v Gostilni in pizzeriji Kajuh. Zraven je lepa zgradba Kajuhov dom, iz 19. stoletja v neorenesančnem slogu,  v kateri se je leta 1922 rodil Karel Destovnik Kajuh. Krožišče pred njim krasijo živo pisane mačehe, v parku pa so že obešeni okraski za veseli december. Sprehodimo se ob Paki, pokukamo proti nekdanjemu kompleksu Tovarne usnja in Muzeju usnjarstva na Slovenskem, potem pa krenemo proti Ravnam. Lepo po pločniku ob sicer prometni cesti, občudujemo pa lahko v okolici hribe: Smrekovec, Sleme in Uršljo goro, ki ima belo kapo.

Nekaj nad dva kilometra je do Dvorca Gutenbuchel, do katerega smo namenjeni. 

Kmalu ga zagledam na gričku v parku ob gozdu. Njegov začetek sega v 16. stoletje, izmenjalo se je zelo veliko lastnikov, leta 1925 je prišel v last družine Vošnjak (lastniki Tovarne usnja), ki ga je do leta 1931 temeljito preuredila, uredila park z egzotičnimi rastlinami, bazenom, steklenjaki ... Po drugi svetovni vojni je bil nacionaliziran, od leta 1963 do 2013 je nudil streho oddelku Psihiatrične bolnišnice Vojnik, leta 2006 je bil proglašen za kulturni spomenik. Družina Vošnjak zanj ni zahtevala odškodnine pod pogojem, da služi ljudem. Leta 2015 so ga obnovili in začeli prirejati Adventne pravljice, nekajkrat tudi velikonočne. Glavni kreator razstave je Simon Ogrizek, svetovljanski mojster urejanja cvetja, predsednik mednarodne cvetličarske zveze Florint.

Na stavbi nas pozdravijo velike rdeče zvezde, ob štirih pa za osem evrov vstopnine stopimo v pravljico z različno tematiko (francoska, kitajska, ledena soba ...). 

Najrazličnejši materiali, v glavnem naravni, spleteni v čudovite oblike. 

Še posebno lepa je nekdanja jedilnica v rdečih aranžmajih in krasnim originalnim parketom. 

Prijetno vzdušje nudi mestna kavarna, v kateri je treba kaj popiti in se posladkati. Sicer pa domači pridelovalci ponujajo med, pijače, čaje, okraske. 

In na koncu obiska presenečenje: vsak obiskovalec ali obiskovalka dobi prelepo božično zvezdo. Res vredno obiska in občudovanja.

V temi se vračamo v Šoštanj, počakamo na vlak ob 18.36 za Celje, tam prestopimo, potem pa še enkrat v Zidanem Mostu. Samo z eno minuto zamude smo malo pred pol deveto v Sevnici.

Drugo leto gremo spet, si obljubimo, saj je razstava vsako leto drugačna.

Posnetki: Marta Brežan in Romana Ivačič.

Video: