Prtljaga je pripravljena, nas 14 vandrovcev in vandrovk (zdaj smo Oskarji) pa tudi: Egipt, prihajamo.
Z vlakom ob 9.39 z Železniške postaje Sevnica (iz Krškega 18 minut prej, z Brega osem minut kasneje) se odpeljemo proti Ljubljani. Na žalost je treba v Zalogu prestopiti na nadomestni avtobusni prevoz, kar pri obilni prtljagi ni prav nič lahko, vendar smo še pred pol dvanajsto v Ljubljani.
Ob 13.15 je odhod skupine s prvega perona Avtobusne postaje Ljubljana, mi pa se že pred lokalom srečamo z vodnico Nino Mavrič in s pogledom ujamemo tudi njenega partnerja, beduina iz Egipta, s katerim sta nekaj časa živela na Sinaju, zdaj pa v okolici Tržiča.
Na poti do Letališča Benetke na Ravbarkomandi in v Sežani poberemo še nekaj sopotnikov in sopotnic, skupaj nas je 33. Nina razlaga, v kako veliko državo gremo, saj meri čez milijon kvadratnih kilometrov (za 47 Slovenij) in ima okrog sto milijonov prebivalcev. Zanimivo in malce šegavo predstavlja okvir potovanja in način prenočevanja ter nas takoj spravi v smeh in dobro voljo. Želi tudi, da jo tikamo. Zdaj odhajamo v čisto nov svet z arabskimi navadami in pretežno puščavskim okoljem in hoče nas na to pripraviti. Predvsem pa je tudi veliko oboroženih vojakov, različnih policistov in kontrolnih točk. Včasih se turistični policisti pridružijo avtobusom na ogledih znamenitosti. Veliko je po tleh smeti, odpadkov; kljub temu pa imajo neverjetno dediščino preteklosti in to je res vredno ogleda. Piramide, ki so jih gradili pred štiri tisoč leti, in še vedno stojijo; grobnice, templji: to je treba vsaj enkrat v življenju videti in doživeti. Seveda je tudi način življenja in komuniciranja nekaj posebnega: nakup ne more miniti brez barantanja, vsiljivih trgovcev se poskušaš rešiti z "la" (ne), bolj vljudno "la šukran" (ne, hvala), včasih je treba kar zapeti lalala. Neverjetno spretni so arabski prodajalci: ni treba, da kaj pogledaš, že, če pomisliš recimo na kakšen šal, ga že imaš za vratom. Vozniki ne upoštevajo preveč semaforjev, ogromno je trobljenja, vozijo kot v računalniški igrici. Nina nas tudi potolaži, da ne bomo takoj dobili driske, če bomo kaj v dali v usta. Prehranjevanje na turi je na preverjenih mestih, kjer uporabljajo prefiltrirano vodo iz Nila, sladoled na kepice pa ni zanesljiv in voda naj bo iz plastenk (ta je uvožena). Pri morebitnih prebavnih motnjah učinkujejo sredstva iz egipčanskih lekarn, za preventivo pa Slovenci in Slovenke tako uporabljamo različne žgane pijače. Hrana ni pekoča, ni preveč začinjena: veliko je zelenjave, stročnic, riža, nekaj krompirja, od mesa je največ piščanca, nekaj govejega mesa iz uvoza, rib, svinjine ni, ogromno je slaščic. Pivo ali vino je na voljo predvsem v hotelih in redkih trgovinah; oboje tudi sami pridelujejo, čeprav je večina prebivalcev muslimanov, okrog deset procentov pa je koptov (stara pravoslavna krščanska skupnost) in ti spijejo tudi kaj močnejšega. Sicer pa je najbolj razširjena pijača zelo sladkani pravi čaj, včasih z dodatki mete; pa tudi napitek "karkade" iz posebne vrste hibiskusa. Imajo tudi kavo, različne sokove, tudi sveže stiskane (guava - malo podobna hruški, sladkorni trs, v sezoni mango), Fanto, Coca Colo ...
Včasih je bil Egipt zelo znan po bombažu, ki ga pa največ izvažajo in je težko dobiti izdelke iz njega v Egiptu
Pazljiv je treba biti pri mobitelih in prenosu podatkov - odvisno od operaterja. Tudi kartico za prenos podatkov v Egiptu (Orange, Vodafon ...) je mogoče kupiti: na letališču so drage, običajno so cenejše pri lokalnih vodnikih.
Kot je v Agenciji Oskar v navadi, dobimo knjižico s podatki o državi, kamor potujemo, potovalni dnevnik za zapiske in obeske za na prtljago.
Letališče je lepo, moderno, postopki hitri, tudi prtljago hitro pripeljejo. Dobimo tudi vize kot nalepke za 30 evrov.
Takoj želim menjati denar, čeprav marsikje po Egiptu lahko plačuješ tudi z evri. Za en evro dobimo 55 egipčanskih funtov, za 50 evrov torej 55 bankovcev po 50 funtov - čisto novi so in zajeten kupček jih je. Na eni strani bankovcev so tudi naše številke, novejši imajo prozorna "okenca", plastificirani so, starejši pa ne. Najvišji bankovec je sicer za 200 funtov (štirje evri), najmanjši za pet, včasih tudi za en funt, zdaj kovanec za en funt, ki je zelo podoben našemu evru, 50 piastrov za pol funta in še drugi manjši kovančki. Pogosto domačini želijo zamenjati evrske kovance za bankovce, da jih lahko zamenjajo na banki, vedno je treba imeti nadzor, če so kovanci pravi, če nam dovolj vrnejo. Pol litra vode v steklenici stane najmanj deset funtov, stranišče plačaš od 10 do 30 funtov; cene niso napisane in lahko zelo različne. Pri barantanju je treba ponuditi zelo nizko: 20 funtov, če je zahtevana cena 200. Treba si je vzeti čas, mogoče popiti čaj, dogovorjene cene pa se je treba držati in stvar kupiti. Plačilnih kartic ne sprejemajo povsod. Trgovine so majhne, brez terminalov, lokalno valuto pa je mogoče dobiti tudi na bankomatih. Za turiste veljajo višje cene kot domačine, sploh v bližini znamenitosti (kava - pet evrov), kjer so tudi najemnine za prodajalce velike.
Obetajo se nam prijetne temperature, treba pa se je zaščititi proti soncu, ker ob pihljanju ne občutimo vročine. Tudi zato, ker je to suha vročina, ki jo je laže prenašati. Zaradi klim v avtobusu in hotelih je dobro imeti kaj z dolgimi rokavi za ogrnit.
Toaletnega papirja praviloma ni: če plačamo, dobimo papir, ki ga ne smemo vreči v školjko, da ne zamašimo kanalizacije. Sicer pa se domačini umivajo: v školjki je pipica, previdno odpremo z ventilom ob školjki, da nas voda ne poškropi. Praktično in higienično!
Ob treh nas udoben avtobus agencije My Dream Tours po poletu že čaka in zapelje približno 40 minut daleč (z vzhodnega dela v zahodni del Kaira, mesto ima 20 milijonov prebivalcev) v Hotel Soluxe, blizu piramid v Gizi in novega muzeja, največjega na svetu, ki so ga odprli prvega novembra. V bistvu je hotel skupek štirih starejših prenovljenih stavb z zelo lepim atrijem. Prijetna soba z vsem, kar rabimo, predvsem pa tudi s pollitersko stekleničko pitne vode za vsako. Spanja bo pa tako kvečjemu tri ure.
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar