Volčji Potok - 22. 4. 2026

Skupina Posebna prijateljska potepanja gre danes na pot bolj zgodaj: z vlakom ob 6.27 z Železniške postaje Sevnica. Nimamo veliko zamude, 

pa še na glavno železniško postajo Ljubljana pripelje. Ker nas je 28, se bojimo, da ne bomo vso prišli na avtobus ob devetih za Kamnik, ki ustavlja pri Volčjem Potoku, zato imamo rezervno varianto, da preostali stopimo na avtobus za Kamnik ob istem času, ki pelje po bolj zahodnih vaseh in je v Arboretum potem treba pol ure peš. Potrpežljivo čakamo na peronih 10 in 11, avtobusov pa od nikoder. Služba informacij mi razloži, da je to krožni promet in zlahka pride do zamud. Prvi pripelje tisti po vaseh in nočemo tvegati, da bi ostali v Ljubljani, zato stopimo vsi vanj.

Izstopimo v vasi Nožice, ki ima okrog 600 prebivalcev, in se sprehodimo proti gričku (homcu) s Cerkvijo Marijinega rojstva in pokopališčem. Zgodba pripoveduje, da je bilo včasih na področju Kamnika jezero, v neurju je breg voda odnesla in ga pustila na mestu, kjer je zdaj ta grič. Pastirju se je v sanjah prikazala Marija, zato so zgradili kapelico in kasneje cerkev, jo obnovili, sedanjo obliko v baročnem stilu pa ima od leta 1728. Na griču je bil včasih grad, še danes pa na njem stoji vila, delo Jožeta Plečnika.

Na desno pelje cesta v vas Homec (okrog 900 prebivalcev), ki ima železniško postajo, s katere je mogoče priti do sem. 

Foto: Marta Brežan.

Z veseljem ugotavljamo, da je bližnjica, ki smo jo v preteklih obiskih izsilili ob njivi, zdaj posuta s peskom. Sicer pa je bil v vasi Homec doma slovenski operni pevec Jože Gostič (1900 - 1963), ki je večinoma pel v Zagrebu.

Foto: Marta Brežan.

Pri križu in nekaj hlodih Cveta "zaukaže" postanek, da mi skupina preda edinstveno darilo za rojstni dan: lično škatlo (lahko jo uporabim kot pobarvanko) kot PAKETEK PRIROČNIH POTREBŠČIN. Teh je kar petnajst: od pelerine do živil in posladkov, na vsakem pa je naveden namen uporabe zapisan v verzih, veliko je tudi uporabljena črka "p". Že to je zelo dragoceno, darilni boni od Oskarja res ne bi bili potrebni, pa vendar prisrčna hvala za oboje.

Počasi se odpravimo o stezi h Kamniški Bistrici, jo prečimo po mostu, nadaljujemo pot skozi gozd ter ob njivi in že smo pri Arboretumu Volčji Potok. V bližini je vas z okrog 450 prebivalci, Cerkvijo svetega Ožbolta in golf igriščem. V hudih zimah so jo res včasih ogrožali volkovi.

Sedanji Arboretum Volčji Potok je leta 1952 kot študijsko središče ustanovila Agronomska fakulteta v Ljubljani. Na tem mestu so bila včasih posestva z različnimi lastniki. Pomemben je bil ljubljanski trgovec Ferdinand Souvan I, ki je leta 1885 uredil dvorec - tega so ga ob koncu druge svetovne vojne po nepotrebnem požgali in nanj spominja le še kulisa. Njive in travnike je preuredil v park z obzidjem. Njegov sin Leon je 50 let skrbel za park, ga razširil in uredil pet ribnikov. Danes park obsega 85 hektarov površine, ima kar pet tisoč dreves, v njem raste 1300 vrst vrtnic in spomladi zacveti dva milijona tulipanov (300 vrst) in narcis. Leonov sin Ferry Souvan je bil tudi podjetnik, skladatelj in pisec besedil: veliko jih je napisal za Ansambel bratov Avsenik , med prvimi Tam, kjer murke cveto; pisal jih je tudi za druge ansamble.

Pred vhodom nam zadiši iz lepo urejenega šotora Gostinstva Jezeršek, ki nudijo legendarni šmorn, burgvič (tudi vegi), hot dog in kranjsko klobaso; različne osvežilne pijače in kavo. Škoda, da ne nimajo kakšne jedi na žlico. Ob  nakupu vstopnice za Arboretum Volčji potok prejme vsak kupon v vrednosti 1,5 €, ki ga lahko unovči v šotoru, ki je lepo urejen in okrašen s cvetjem.

Vstopnina za upokojene znaša devet evrov in pol, po nakupu se napotimo med gredami, 

ki so letos še posebno pisano zasajene v rumeno-rdečih, rumeno-oranžnih in drugih kombinacijah; še posebno bogastvo barv in oblik pa se pokaže pri mačehah in vitezovih zvezdah (amarilisih). Tla pod japonskimi češnjami so pokrita z odpadlimi listi, ki jih veter nosi naokoli kot sneg. Pomudimo se pri panojih s posnetki ptic, ki sta jih prispevala Janez Glavač in Klara Ravnikar, pokukamo pa tudi k sobnim rastlinam, ananasovkam, orhidejam, in kaktusom.

Gostišče Jamarski dom pod arkadami pristave tudi ponuja jedila in pijače, tu pa ne smemo spregledati razstave Sporočilnost cvetlic na slikah Narodne galerije. Nadaljujemo pot ob rozariju, ki ga širijo, in ob ribniku, 

se napotimo k slapu, potem pa po gozdu okrog hriba. Tu že začenjajo cveteti zgodne azaleje, cvetja pa tokrat na velikem travniku niso zasadili.

Vzpnemo se k ostankom gradu iz leta 1500, ki so ga ob koncu 17. stoletja že opustili, omenja ga pa ga tudi Janez Vajkard Valvazor. Odpre se nam krasen razgled na zasnežene gore. Od leta 2023 se je ob razvalinah mogoče povzpeti na deset metrov visok stolp z razgledom proti jugu. Jeklena konstrukcija ima šest podestov, 47 stopnic in zdrži 16 oseb naenkrat.

Spustimo se nazaj v park, postojimo nad francosko oblikovanim delom, potem pa napotimo po drevoredu proti izhodu. Tu nas že čaka vlakec, ki nas za štiri evre po osebi 40 minut vozi po arboretumu. Osem nas izkoristi to priliko in moramo potem kar pohiteti na avtobusno postajališče, da ujamemo avtobus ob 15.03 za Ljubljano (pet pa se jih je odpeljalo že ob 14.03). Avtobus je precej poln dijakov in dijakinj, ki se vračajo iz Kamnika, nekaj nas mora za krajši čas stati, potem pa vsi najdemo sedež. V Ljubljani pelje avtobus skozi podvoz pod železnico in ustavi na postajališču Friškovec, kjer nas večina izstopi, nekaj pa jih nadaljuje vožnjo do glavne postaje, ker želijo na mednarodni vlak ob 16.45. Ostali počakamo na zasilnih peronih na potniški vlak ob 16.50, ki k sreči zgodaj pripelje in ne nabere pretirane zamude - kmalu po pol šesti smo v Sevnici.

Video: