Gozd Martuljek - 29. 7. 2026

Skupina Posebna prijateljska potepanja gre spet zgodaj na pot: ob 5.10 se nas na Železniški postaji Sevnica sedem vkrca na vlak, eden je že na vlaku, dve vstopita na Bregu, ena v Radečah in ena v Zidanem Mostu - za ducat se nas nabere. 

V Ljubljano prispemo z minimalno zamudo, zato imamo dovolj časa za kavo in prigrizke, na avtobusu v smeri Rateče ob 7.30 pa je tudi dovolj prostora za nas.

Gorenjska se nam kaže v soncu, Kamniško-Savinjske Alpe sicer niso preveč jasne, Julijske pa bolj. 

Levi zgornji posnetek: Marta Brežan.

Še pred deseto smo v Gozdu Martuljku pred čudovito kuliso Martuljkove (Martuljške ali Špikove) skupine. Prijetno sveže je še in kar takoj se odpravimo najprej po kolesarski stezi, potem pa po Gozdni učni poti Rute z informativnimi tablami in oznakami za drevesa in grme. Preberemo si lahko tudi dve zgodbi:

Na levi strani nam večino časa šumlja potok Martuljek, 

ki ga po mostu prečkamo in potem spremljamo po soteski s sto metri visokimi stenami. Voda se preliva preko jezov, se vrtinči v tolmunih, nanesla je veliko kamnov različnih velikosti in drevesnih debel. Pot je ponekod zelo ozka, v strmine vodijo lesene stopnice, mreže so kot varovanje pred padajočim kamenjem. Spet most, potem pa stopnice strmo navzgor. 

Tu končno uzremo spodnji slap v dveh delih: 29 in 25 metrov v višino in z veliko količino vode. Ob poti navzgor pridemo bliže in drobne kapljice nas osvežijo pri vzponu po kar zahtevni poti s koreninami, visokimi kamni, predeli, kjer jo je voda zdrla. 

Skrajno levi zgornji in srednji spodnji posnetek: Marta Brežan.

Oddahnemo si, ko se pot malo zravna in privoščimo si nekaj minut počitka. 

Na križišču poti izberemo smer proti Brunarici pri Ingotu na planšariji v Jasenjah. Še pred njo slišimo čudne zvoke črpalke za vodo ("oven" ali "koštrun") in so jo od blizu ogledamo. Pot nadaljujemo mimo pašnika, kjer živina počiva v senci in se čudimo materi lipi s sedmimi hčerami. 

Foto: Marta Brežan. Finžgar je skrajno desni spodaj.

Ustavimo se pri Finžgarjevi kapelici, kjer nam prijazni skrbnik pokaže fotografijo zaslužnih za njo. Blizu nje stoji še spomenik ponesrečenim planincem,

Foto: Jakob Felbar.

Slika na sredini: Marta Brežan.

Vrnemo se k Brunarici pri Ingotu, kjer se veliko obiskovalcev krepča z jedačo in pijačo. Mi si v glavnem izberemo joto z mesom, ki jo zalijemo s pivom. Osebje se trudi, da ne čakamo predolgo, zadovoljni pa smo tudi z lepo urejenimi sanitarijami.

V dolino se vračamo po zgornji poti, v prijetni senci gozda pa se ustavimo še pri mizi s klopmi, da se malo posladkamo. Pa še zapojemo:

a)Bi se mi potepali, mi smo prva liga, ko hitimo naokrog, napor je ena figa.

Pa zakaj, pa zato, ker naj vedno lušno bo, ker naj vedno lušno bo, zato, zato!

Avtobus in pa vlak, vrtijo se kolesa, noge še dodajamo na poti v nebesa. Pa zakaj... 

Narava da, kultura ja, medsebojna sreča; prijateljska potepanja - se obzorje veča. Pa zakaj ...

(Melodija: Mi smo mi, fantje vsi) 

b)Ko na potep se mi podamo podamo, to je to, to je to, to je to, to, to,

ko na potep se mi podamo, sonce sveti nam toplo. 

Če tudi dež je, al' sneg, al' toča, nič zato, nič zato, nič za to, to, to,

če tudi dež je, al' sneg, al' toča, mi sonce v sebi nosimo. 

Po cestah ravnih, tirih, ovinkih, zdaj na pot, zdaj na pot, zdaj na pot, pot, pot,

po cestah ravnih, tirih, ovinkih naj sreča spremlja nas povsod.           (Melodija: Bella ciao)

Pot navzdol je kamnita, ponekod zdrta in moramo paziti na vsak korak Pri prostoru s pripravljeno kopo se malo odpočijemo in se čudimo stranišču, ki je dobro prezračeno. Ozračje se je že dobro segrelo, k sreči zapiha veter in laže prečkamo travnike brez sence.

Približno pol ure imamo še do odhoda avtobusa proti Ljubljani ob 15.27 in v Gostilni Jožica nam hitro postrežejo, čeprav imajo veliko dela s serviranjem kosil. V avtobusu, ki ni preveč poln, se malo ohladimo, v Ljubljano pa se pripeljemo z dvajset minut zamude in komaj še ujamemo vlak ob 17.55.

V Sevnici smo okrog pol osmih: malo utrujeni, ampak polni lepih vtisov.

Nekaj podrobnosti je pod videom.

Video:

GOZD MARTULJEK

Kraj ima okrog 640 prebivalcev in se tako imenuje od leta 1955, prej je bil to Gozd ali Rute, še danes se deli na dva dela: Zgornje in Spodnje Rute. Je sedež krajevne skupnosti, spada pa pod občino Kranjska Gora. V preteklosti so se ljudje ukvarjali z živinorejo in planinskim pašništvom, zdaj predvsem s turizmom: hoteli, kamp, privatne sobe. V Zgornjih Rutah stoji Kapela srca Jezusovega iz leta 1913. Gozd Martuljek se je začel hitro razvijati z zgraditvijo železnice leta 1870, ki pa so jo leta 1966 opustili in njena trasa služi kot kolesarska steza.

Martuljkova, Martuljška ali Špikova skupina gora nudi enega najlepših razgledov v Julijskih Alpah. Zlahka prepoznamo značilno obliko Špika (2.472 metrov), zraven Frdamane police in druge vrhove, bolj v ozadju Široko peč in najvišji Oltar (2.621 metrov). Na tem področju ni planinskih koč, zavetje pa lahko nudijo štirje bivaki: Za Akom, Pod srcem, Na Jezerih in najvišji Matevžev bivak (na nadmorski višini 2.180 metrov). 

Vodo zbira potok Martuljek, ki se pri Gozdu Martuljku izliva v Savo Dolinko. Na svoji poti izpod gora oblikuje dva velika slapova. Spodnji slap ima dva skočnika: 29 in 25 metrov, voda potem nadaljujejo pot po35 0 metrov dolgem kanjonu z do sto metrov visokimi stenami. To je ostanek ledeniške morene in stene so zaradi grobozrnate kamnine zelo krušljive. Zgornji slap pada v štirih stopnjah: 34, 14, 5 in 48 metrov; ko pridemo do njega, vidimo to zadnjo stopnjo.

Vmes je Planšarija v Jasenjah: pred 40 leti so tu pasli govedo trije gospodarji. Za 14 dni so se preselili sem in ročno kosili travnike. Družinski člani so prišli vsak dan s hrano (vsaj uro daleč!) pomagat obračat in grabit seno. Tega so shranili na senike in ga pozimi vozili s sanmi v dolino. Kmetje so se postarali, nasledniki so odšli v službe in opuščali planine. Zadnja košnja gospodarjev je bila sredi sedemdesetih let dvajsetega stoletja, potem so nekaj časa še samo pasli, nekaj let pa je planina samevala: seniki so se podrli, travniki zarasli. Naslednik enega gospodarjev je leta 1992 začel planšarijo oživljati, očistil drevje ter grmovje in zdaj spet pase živino. Brunarica pri Ingotu pa postreže lačnim in žejnim obiskovalcem.

Na koncu travnikov so bogoslovci ljubljanske nadškofije leta 1924 zgradili bivalno brunarico, leta 1926 pa še kapelo Marije Snežne. Nemci so leta 1942 požgali vse pastirske zgradbe, pustili pa so senike in kapelico. Po drugi svetovni vojni je Fran Saleški Finžgar izprosil pri oblasteh, da so spet postavili bivalni objekt, zato se kapelica po njem imenuje Finžgarjeva kapelica, on je imel tu tudi svojo biserno mašo. Duhovniki še vedno prihajajo sem dopustovat in maševat; ob letošnji stoletnici kapele bo še posebno slovesno. Je pa v lasti Škofije Novo mesto. Akademska slikarka Veselka Šorli Puc je nad vhodom kapele izdelala vitraž s stiliziranimi gorskimi rožami in Marijinem monogramom. Akademski slikar Tomaž Perko je leta 2017 na notranji steni kapele naslikal veliko podobo Marije Snežne med belimi vrhovi Martuljških gora in zelenimi gozdovi. Poleg kapele stoji spomenik ponesrečenim planincem.